Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 1067/2011, Pdp 1115/2011

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1067.2011.A Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

povračilo stroškov v zvezi z delom stroški prevoza na delo in z dela
Višje delovno in socialno sodišče
8. december 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita ta povračila v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postane inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 483,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. a točke izreka, višji zahtevek je zavrnilo (2. b točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v znesku 126,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo (v ugodilnem delu) se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži stroške pravdnega postopka. Ne strinja se z razlago odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-296/95, da iz odločbe ne izhaja, da bi ugotovitev neustavne uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo vplivala na zakonitost tarifne priloge k splošni Kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na uredbo. Ker se določbi 1. odst. 4. točke tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) sklicujeta na uredbo, za katero je bilo z ustavno odločbo ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, sta v nasprotju tudi navedeni določbi tarifnih prilog. Lahko pa so določbe navedenih tarifnih prilog zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nične v primeru, če uredba, na katero se sklicujejo, ne bi bila v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Tožeči stranki je pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. čl. SKPgd in 2. točke 53. čl. KPDT. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevek v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v sporu uveljavlja povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od aprila 2005 do vključno januarja 2006. Pravna podlaga za takšno presojo je v določbi 130. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo.

Tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala, da določbi 1. odstavka 4. točke tarifne priloge k SKPgd in KPDT predpisujeta, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela izplačuje ter usklajuje z višino zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba, Ur. l. RS, št. 72/1993 in spremembe). Določbi 1. in 2. čl. Uredbe namreč opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-6/2009 z dne 28. 1. 2010, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 z dne 27. 11. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ugotovilo, da Uredba ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče Republike Slovenije, v navedeni določbi, ni ugotovilo nobene neustavnosti Uredbe v obsegu določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov, in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V tej zvezi je bila Uredba sprejeta predvsem za davčno pravne namene, ki je v nadaljevanju povzročila zgolj spremembe na tem področju, pri čemer je višina prevoznih stroškov, ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini, ostala ves čas enaka.

Zato je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožeči stranki pripadajočo razliko med 60 % dejansko izplačanimi stroški in pripadajočimi 100 % stroški prevoza na delo in z dela, upoštevajoč stroške javnega prevoza. V tej zvezi je na podlagi predloženih izplačilnih listov, ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v spornem obdobju pravilno določilo višino pripadajoče razlike do 100 % višine pripadajočih stroškov, ki bremenijo za izplačilo toženo stranko. Pritožba tudi sicer po višini ne izpodbija priznane zneske razlike v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia