Jedro

Toženka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za dokazovanje dejstva, da je za sporno nepremičnino plačala odškodnino nad 30 % njene takratne vrednosti. Po določbi drugega odstavka 5. člena Navodila je pomembno, v kakšnem razmerju je bila plačana odškodnina s takratno (prometno) vrednostjo nepremičnin, kar predstavlja strokovno vprašanje, o katerem bi moral podati mnenje sodni izvedenec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 280/1 k. o. X (ID ...) do deleža 32471/50246. Odločilo je, da je toženka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini 1.763,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker sodišče ni izvedlo dokazov o odločilnih dejstvih, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni se opredelilo o verodostojnosti njenih listinskih dokazov, katerih vsebina ni bila prerekana. V izpodbijani sodbi ni razlogov o pojmu odplačne oziroma neodplačne pridobitve premoženja. Obrazložitev je neustrezna, ker ne vsebuje računske operacije v zvezi z vrednostjo podržavljenih in zamenjanih nepremičnin. Čeprav je v vseh pripravljalnih vlogah s predloženimi listinami pojasnila vrednosti odvzetih in pridobljenih zemljišč, sodišče teh listin ni pregledalo. V konkretnem postopku je bil postavljen izvedenec dr. A. A., toženka pa je predložila tudi izvedensko mnenje B. B. Nestrinjanje s stališčem o neodplačni pridobitvi arondiranih zemljišč utemeljuje s sklicevanjem na 3. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V konkretnem primeru je bil ZDen napačno uporabljen. Temeljni zakon o razlastitvi je bil osnova za denacionalizacijo le v primeru, če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine. Ni mogoče govoriti o neodplačnem razpolaganju, če je denacionalizacijski upravičenec dobil ustrezna nadomestna zemljišča. Odplačnost posla je zakonska domneva. V konkretnem primeru je šlo za sporazum o zamenjavi zemljišč z učinkom odplačne menjalne pogodbe. Vzajemne dajatve na temelju menjalne pogodbe so enakovredne. Predložene pogodbe dokazujejo, da je pravne posle odobrilo pristojno javno pravobranilstvo, ki je bilo dolžno upoštevati kogentno določilo o prepovedi eno-tretjinskega prikrajšanja v škodo družbene lastnine iz Zakon o prometu z zemljišči in stavbami. Toženka opiše potek arondacij v primeru C. C. in D. D. ter navaja, da je bila v njunih primerih zamenjava več kot enakovredna, zahtevek pravne naslednice D. D. za vrnitev podržavljenega premoženja pa je bil zavrnjen z argumentom, da je bila vrednost nadomestnih zemljišč večja od vrednosti arondiranih. Sodišče ne bi smelo obravnavati zahtevka po pravilih ZDen. Za denacionalizacijske postopke so namreč pristojni upravni organi. Zaradi prepovedi vmešavanja v pravnomočne upravne postopke ni dovoljeno razveljaviti sporazuma o prejemu ustreznega nadomestnega zemljišča. V konkretnem postopku je le denacionalizacijski upravičenec upravičen zahtevati vrnitev podržavljenega premoženja. ZDen ne določa, da lahko tožnica prevzame zahtevek, ki ga denacionalizacijski upravičenec ni uveljavil. Tožnica nima pravice razpolagati z odpovednim zahtevkom denacionalizacijskega upravičenca. Ne strinja se s stališčem o porazdelitvi dokaznega bremena. Ker drugi odstavek 74. člena ZZad ne pove ničesar o dokaznem bremenu, bi lahko njegovo nejasno vsebino pojasnil le Državni zbor z avtentično razlago. Ker je toženka zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, je v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo na tožnici dokazno breme za dokazovanje neodplačnosti prenosa. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Uporaba ZSKZ in Navodila je zaradi njunega retroaktivnega učinka nezakonita. Ker je Navodilo preseglo pooblastilo iz sedmega odstavka 16. člena ZSKZ, je njegova uporaba nezakonita. Stališče o neodplačnosti pridobitve je brez pravne podlage. Odločbe Vrhovega sodišče, ki se sklicujejo na Navodilo ter ZSKS, so nezakonite. Sodba II Ips 166/2006 je bila napačno uporabljena. O skladnosti podzakonskih aktov z zakonom lahko odloči samo Ustavno sodišče. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, katere zemljiškoknjižna (so)lastnica je toženka. Tožbeni zahtevek utemeljuje s trditivjo, da je lastninsko pravico pridobila v postopku lastninjenja zadružne družbene lastnine na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in drugega odstavka 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ).

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino s podržavljenjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, 2) da je toženka vpisana v zemljiški knjigi kot njena solastnica v deležu 32471/50246 - tin in 3) da je toženka nepremično pridobila neodplačno v smislu 1. in 4. točke prvega odstavka 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodilo). Stališče izpodbijane sodbe je, da je bilo na toženki materialno dokazno breme glede trditev o odplačni pridobitvi nepremičnine in da toženki ni uspelo dokazati dejstva, da je za nepremičnino plačala nadomestilo, ki bi preseglo 30 % njene takratne vrednosti. Takšno stališče sodba utemeljuje z argumenti, 1) da ugotovitev, da so arondacijski zavezanci ob arondaciji prejeli določeno denarno nadomestilo ali druga nadomestna zemljišča, ni prevalila procesnega dokaznega bremena na tožnico, 2) da toženkini dokazi niso bili primerni za dokazovanje višine plačanega nadomestila v skladu Navodilom, 3) da brez izvedenca ustrezne stroke ni bilo mogoče oceniti, ali so arondacijski zavezanci za odvzete nepremičnine prejeli 30 % nadomestilo v vrednosti teh nepremičnin, in 4) da toženka ni predlagala izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.

7. Nepremičnine v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad ex lege postale last zadruge, razen če so jih zadruge pridobile na neodplačen način.(1) V primeru neodplačne pridobitve so te nepremičnine postale last tožnice.(2) V rokih in po postopku iz ZSKZ so se prenesle v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju sklad) po stanju na dan uveljavitve ZZad.(3) Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo, ki je določilo dokumentacijo, ki so jo morale občine in druge pravne osebe predložiti skladu za nepremičnine, ki so po 74. členu ZZad postale last tožnice.(4) V prvi in četrti točki prvega odstavka 5. člena Navodila je določeno, da se za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, štejejo nepremičnine, pridobljene s podržavljenjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po podržavljanju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30% takratne vrednosti. Toženka je bila dolžna na podlagi prvega odstavka 16. člena ZSKZ, najpozneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi, prenesti neodplačno pridobljene nepremičnine z urejeno dokumentacijo na sklad po stanju na dan 31. 12. 1992. 8. Pritožbeni navedbi, da stališče izpodbijane sodbe o toženkini neodplačni pridobitvi sporne nepremičnine nima pravne podlage in da v izpodbijani sodbi ni razlogov o pojmu odplačne oziroma neodplačne pridobitve premoženja, nista utemeljeni. Pravno podlago izpodbijane sodbe o toženkini neodplačni pridobitvi nepremičnine tvorijo drugi odstavek 74. člena ZZad v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZSKZ in 5. členom Navodila.

9. Pritožbena navedba, da je Navodilo nezakonito in da je preseglo pooblastilo iz 16. člena ZSKZ, ni utemeljena. Ker so sodišča na podlagi 125. člena Ustave vezana le na Ustavo in zakon, so dolžna pri odločanju o pravicah in obveznostih izločiti nezakonite ali protiustavne „podzakonske“ predpise (t. i. exceptio illegalis). Če sodišče oceni, da je „podzakonski“ predpis ni nezakonit oziroma protiustaven, ga mora uporabiti, trditve o njegovi nezakonitosti in protiustavnosti pa obrazloženo zavrniti.(5) Toženka torej zmotno meni, da lahko o skladnosti podzakonskih aktov z zakonom odloča le Ustavno sodišče. O vprašanjih, ali je Navodilo zakonit podzakonski predpis in ali se uporablja tudi v primerih olastninjenja po določilih ZZad, je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo jasno stališče, da je Navodilo zakonit podzakonski predpis, ki ga je potrebno uporabiti tudi v okoliščinah konkretnega primera.(6)

10. Pritožbeni navedbi o nedopustnem retroaktivnem učinku ZSKZ in Navodila nista utemeljeni. 74. člen ZZad je toženkino pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini pogojeval z odplačnostjo njene pridobitve. Dejstvo, da je bil postopek lastninjenja podrobneje urejen z ZSKZ,(7) ne pomeni, da je zakonodajalec s sprejemom ZSKZ spreminjajoče posegel v že zaključen dejanski stan iz 74. člena ZZad. Ker 5. člen Navodila vsebinsko sledi ostalim predpisom, ki se nanašajo na ureditev razmerij pri odpravi krivic in prehodu v nova lastninsko-pravna razmerja,(8) toženkin pravni položaj z njegovim sprejemom ni bil poslabšan. Neupravičen je zato pritožbeni očitek nezakonitosti stališč Vrhovnega sodišča v zvezi z zakonitostjo Navodila in uporabo ZSKZ in nepravilnega upoštevanja sodbe VS RS II Ips 166/2006 z dne 12. 6. 2003. 11. Materialnopravno pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da je bilo na toženki dokazno breme, da dokaže, da je za nepremičnino plačala nadomestilo in da je to nadomestilo presegalo 30 % njene takratne vrednosti. Čeprav toženkino dokazno breme v drugem odstavku 74. člena ni izrecno opredeljeno, to ne pomeni, da bi moral Državni zbor sprejeti avtentično razlago 74. člena ZZad. Tožbena trditev, da je toženka pridobila nepremičnino za manj od 30 % takratne vrednosti, je namreč trditev o negativnem dejstvu. V skladu z 212. členom ZPP pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva, in ne na tistem, ki zatrjuje njegov neobstoj.(9) Ker ima stališče izpodbijane sodbe o porazdelitvi dokaznega bremena podlago v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča,(10) na katero se sodba tudi sklicuje, se toženka s sklicevanjem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, neutemeljeno zavzema za njegovo drugačno razporeditev. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč varuje le pravno-poslovne pridobitve knjižnih pravic, toženka pa v tem postopku zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona.(11)

12. Ni utemeljeno pritožbeno nestrinjanje s stališčem izpodbijane sodbe o toženkini neodplačni pridobitvi sporne nepremičnine. V konkretnem primeru je bistveno, da toženka ni dokazovala odplačnega prehoda sporne nepremičnine v družbeno premoženje v skladu z metodo iz drugega odstavka 5. člena Navodila. Posledično se neutemeljeno sklicuje na predložene pogodbe, ki jih je odobrilo pristojno javno pravobranilstvo, kot tudi na dejstvo, da so arondacijski zavezanci prejeli nadomestne nepremičnine na podlagi sporazumov o zamenjavi zemljišč. Ker zaradi posebnosti ureditve lastninjenja nekdanjega družbenega premoženja pojma odplačnosti iz drugega odstavka 74. člena ZZad ni mogoče enačiti z odplačnostjo po splošnih pravilih obligacijskega prava,(12) se toženka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da naj bi imeli sporazumi o zamenjavi zemljišč učinek menjalne pogodbe.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, ki so jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij. Ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker toženka, kljub pravilnim opozorilom sodišča prve stopnje v okviru materialnopravnega varstva (16. točka obrazložitve), ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za dokazovanje dejstva, da je za sporno nepremičnino plačala odškodnino nad 30% njene takratne vrednosti, je brez podlage njeno zavzemanje, da bi morala obrazložitev izpodbijane sodbe vsebovati računsko operacijo v zvezi z vrednostjo podržavljenih in zamenjanih nepremičnin. Sodba obrazloženo pojasni (19. točka obrazložitve), zakaj (ob pomanjkljivi trditveni podlagi) predložena listinska dokumentacija (kupoprodajna pogodba in cenilni zapisniki) ne predstavlja primernega dokaznega sredstva (za dokazovanje, da plačana denarna nadomestila in nadomestna zemljišča presegajo 30 % takratne vrednosti nepremičnin). Po določbi drugega odstavka 5. člena Navodila je pomembno le, v kakšnem razmerju je bila plačana odškodnina s takratno (prometno) vrednostjo nepremičnin, kar predstavlja strokovno vprašanje, o katerem bi moral podati mnenje sodni izvedenec. Ne drži pritožbena trditev, „da sodišče teh listin ni pregledalo in prečitalo“. Neupoštevno je tožnikovo sklicevanje na izvedensko mnenje B. B. iz drugega pravdnega postopka in na izvedensko mnenje dr. A. A., ki je bil v konkretnem postopku postavljen na predlog tožnice. Izvedensko mnenje B. B. se namreč ne nanaša na sporno nepremičnino, iz mnenja dr. A. A. pa ne izhaja zaključek o toženkini odplačni pridobitvi sporne nepremičnine v skladu s 5. členom Navodila. Ker toženka ni dokazovala odplačne pridobitve sporne nepremičnine v skladu z materialnopravno pravilno metodo, za dokazovanje tega dejstva pa tudi ni predlagala postavitve izvedenca ustrezne stroke, je pravilno stališče izpodbijane sodbe o neprimernosti tožnikovih dokazov.

14. Pritožbeno sklicevanje na 3. člena ZDen ni pravno relevantno. Predmet konkretnega postopka ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad. Ti dve materiji sta povsem različni, saj ne-vložitev denacionalizacijskega zahtevka s strani denacionalizacijskega upravičenca nima nikakršnega vpliva na določbe o lastninjenju na podlagi ZZad.(13) Zmotne so torej pritožbene navedbe, da naj bi tožnica v konkretnem primeru prevzela zahtevek denacionalizacijskih upravičencev, da je sodišče obravnavalo tožbeni zahtevek po pravilih ZDen, da je razveljavilo sporazume o prejemu nadomestnih zemljišč in da so v primeru, ko prejšnji lastniki niso vložili denacionalizacijskega zahtevka, odvzete nepremičnine ostale v toženkini lasti. Ravno tako toženka zmotno meni, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi neutemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. U-I-78/93. Sodišče prve stopnje se na navedeno odločbo Ustavnega sodišča v svoji obrazložitvi ni sklicevalo.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podane procesne in materialne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad.

Op. št. (2): Prim. odločbo II Ips 245/2014 z dne 18. 2. 2016, 11. odst. Op. št. (3): Prim. drugi odstavek 14. člena ZSKZ v zvezi z drugim odstavkom 74. člena ZZad.

Op. št. (4): Prim. 1. člen Navodila.

Op. št. (5): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-807/13, Up-808/13 z dne 17. 4. 2014, 16. odst. Op. št. (6): Prim. odločbe VS RS II Ips 245/2014, II Ips 149/2013, II Ips 250/2012, II Ips 166/2006. Op. št. (7): Prim. drugi odstavek 14. člena ZSKZ.

Op. št. (8): Prim. odločbo VS RS II Ips 245/2014, 13. odst. Op. št. (9): Prim. J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 346-347. Op. št. (10): Prim. odločbe VS RS II Ips 245/2014 in II Ips 308/2013, II Ips 149/2013. Op. št. (11): Prim. M. Tratnik, R. Vrenčur, Zakon o zemljiški knjigi z uvodnimi pojasnili, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, UL RS 2015, str. 34. Op. št. (12): Prim. odločbo VS RS II Ips 245/2014, 13. odst. Op. št. (13): Prim. odločbe VS RS II Ips 245/2014, II Ips 112/2013, II Ips 250/2012, II Ips 166/2006.