Jedro

Tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, zato ji ne gre položaj stranke v postopku privatizacije družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1047/2000-9 z dne 10.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list, št. 50/97 - 70/2000 v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 9.5.2000. Z njim je tožena stranka zavrgla njeno pritožbo zoper sklep Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD) z dne 1.2.2000, s katerim je bil potrjen program privatizacije podjetja G... d.o.o.. Tožnica ni v roku iz 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) vložila predloga za izdajo začasne odredbe, zato v postopku privatizacije navedene gospodarske družbe ni upravičena oseba za izpodbijanje sklepa o privatizaciji.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da imajo v smislu 48. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 v nadaljevanju ZZLPPO) položaj stranke v postopku privatizacije pravnih oseb le tisti upravičenci po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa ta predlog oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije, še ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe pri Upravni enoti R. 13.10.1993, torej po preteku roka iz 11. člena ZLPP (ki je potekel 7.6.1993), je odločitev tožene stranke, ki tožnici glede na določbo 48. člena navedenega predpisa ni priznala položaja stranke v postopku privatizacije družbe G..., pravilna in zakonita. Podjetje, ki se lastninsko preoblikuje, namreč ni zavezanec v postopku denacionalizacije za premoženje, glede katerega ni bila pravočasno zahtevana izdaja začasne odredbe. Zato zgolj okoliščina, da je tožnica pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo, za priznanje položaja stranke v tem postopku ne zadošča. Ugovor, da je bila zaradi ravnanj upravnega organa ter zavezanca zavedena ter je zmotno menila, da je bila začasna odredba po 11. členu ZLPP izdana, na odločitev nima nikakršnega vpliva. Sama navaja, da je predlog za njeno izdajo vložila po izteku zakonitega roka, po presoji prvostopenjskega sodišča pa tudi ni storila vsega, da bi bilo o njenem zahtevku odločeno, še zlasti pa ni izkoristila možnosti, ki jih v primeru molka upravnega organa daje ZUP/86 v 2. odstavku 218. člena.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da ji prvostopenjsko sodišče neutemeljeno očita, da ni storila vsega, da bi bilo o njenem zahtevku za izdajo začasne odredbe odločeno, še zlasti, da ni izkoristila možnosti, ki jih v primeru molka upravnega organa daje zakon. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da sta tako upravni organ, kot podjetje postopala, kot da se začasna odredba dejansko že izvaja, saj sta od nje zahtevala plačilo stroškov izvedeniškega mnenja o cenitvi premoženja podjetja. Zato je zmotno menila, da je bila zahtevana začasna odredba izdana. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da njenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne more biti stranka v postopku privatizacije družbe G... d.o.o., saj ni pravočasno vložila predloga za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP. Po določbi 48. člena ZZLPPO, na kateri pravilno temelji odločitev prvostopenjskega sodišča, se pri izvedbi privatizacije upoštevajo pravice tistih upravičencev po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrženju tožničine vloge pravilna, ker niso izpolnjeni pogoji, da se ji prizna položaj stranke v postopku privatizacije. Pritožbeni ugovor, da je bila tožnica z ravnanji organa ter družbe G.... d.o.o. zavedena, da je bila zahtevana začasna odredba izdana, pa glede na vsebino določbe 48. člena ZZLPPO, na odločitev nima nikakršnega vpliva.

Ker glede na navedeno nista podana uveljavljana pritožbena razloga, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.