6. 11. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in pobude Alexandra von Thurn Taxisa, Ljubljana, in družbe Alexander von Thurn Taxis, k. d., Ljubljana, ki jo zastopa direktor Alexander von Thurn Taxis, na seji 6. novembra 2008

sklenilo:

1.Zahtevi za izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča z dne 4. 3. 2008 in z dne 25. 3. 2008 v delu, v katerem o njiju še ni bilo odločeno, in zahtevi za izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča z dne 29. 7. 2008 in z dne 16. 10. 2008 se zavržejo.

2.Alexander von Thurn Taxis se kaznuje s 500 (petsto) EUR, družba Alexander von Thurn Taxis, k. d., Ljubljana, pa s 700 (sedemsto) EUR denarne kazni. Kazen morata v 30 dneh od prejema tega sklepa plačati na račun javnofinančnih prihodkov "Druge globe in denarne kazni", št. 01100-1000518755, sklic 11 13110-7120036-34272007.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 369/97 z dne 12. 4. 2000 in zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II In 2000/00636 z dne 18. 12. 2000 se zavrže.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 117. člena in 141. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.), četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.) ter 175. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št, 51/98 in nasl.) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v:

A.

Alexander von Thurn Taxis in družba Alexander von Thurn Taxis, k. d., (pritožnika in pobudnika, v nadaljevanju pritožnika) sta že ob vložitvi ustavne pritožbe in pobude v tej zadevi zahtevala izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča. Njuno zahtevo je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepi št. U-I-287/07, Up-3427/07 z dne 6. 12. 2007 in z dne 10. 1. 2008. Le nekaj mesecev kasneje sta v kratkem časovnem sosledju, in sicer 4. ter 25. 3. 2008, še dvakrat zahtevala njihovo izločitev iz odločanja o njuni ustavni pritožbi. Enako sta nato, in sicer v vseh zadevah pred Ustavnim sodiščem, ravnala še 29. 7. in 16. 10. 2008.

Z ustavno pritožbo izpodbijata zamudno sodbo Okrožnega sodišča in sklep, s katerim je Okrajno sodišče dovolilo izvršbo za uveljavitev terjatve iz navedene sodbe. Hkrati vlagata tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonskih določb, navedenih v 4. točki izreka (o objektivnem roku za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v pravdnem postopku, o načinu vročanja v primeru neuspešne neposredne in nadomestne vročitve v pravdnem in v upravnem postopku ter o ohranitvi najemnega razmerja kljub prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku). Neskladne naj bi bile z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena ter z 22. členom, s prvim odstavkom 23. člena, s 25. s 33., s 67. in z 69. členom Ustave, s 6. in s 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Pravni interes za pobudo utemeljujeta s sklicevanjem na ustavno pritožbo in na poslabšanje njunega lastninskega oziroma ekonomskega položaja, povzročenega z izpodbijanima posamičnima aktoma.

B.

O zlorabi pravice zahtevati izločitev sodnika Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 34.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) določa, da lahko Ustavno sodišče udeleženca v postopku kaznuje z denarno kaznijo od 100 eurov do 2.000 eurov, če zlorablja pravice, ki jih ima po tem zakonu.

Pritožnika izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča tokrat zahtevata že petič v isti zadevi. Skupaj pa je zahteve za izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča v dobrem letu dni prvi pritožnik, ki je hkrati zakoniti zastopnik druge pritožnice, podal osemnajstkrat,[1] druga pritožnica pa osemkrat.[2] Prvič je Ustavno sodišče njuno zahtevo za izločitev kot očitno neutemeljeno zavrnilo z devetimi sklepi v zadevah št. U-I-212/07, U-I-235/07 (sklep št. U-I-212/07, U-I-235/07 z dne 11. 9. 2008 in osem sklepov št. U-I-212/07, U-I-235/07 z dne 20. 9. 2007). Že tedaj jima je pojasnilo, da nesklepčne trditve o neobjektivnosti vseh ustavnih sodnikov ne morejo utemeljiti obstoja okoliščin za izločitev. Kljub temu sta pritožnika le nekaj več kot dva meseca kasneje v tej zadevi vložila v bistvenem enako očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo z razlogi, smiselno enakimi kot v prvem primeru. Posebej jima je pojasnilo, da okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnikov, ni mogoče utemeljiti s pavšalnimi trditvami o neobjektivnosti sodnikov, z nestrinjanjem s kakšno od predhodno sprejetih odločitev Ustavnega sodišča in tudi ne s splošnimi negativnimi vrednostnimi ocenami sodnikov in pravnikov nasploh (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-287/07, Up-3427/07 z dne 6. 12. 2007 in sedem sklepov št. U-I-287/07, Up-3427/07 z dne 10. 1. 2008).

Kot je bilo povedano v prejšnji točki, sta pritožnika z vlaganjem očitno neutemeljenih zahtev za izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča nadaljevala, med drugim z vložitvijo zahtev z dne 4. 3., 25. 3., 29. 7. in 16. 10. 2008 v tej zadevi. Razen v delu zahtev z dne 4. in 25. 3. 2008, v katerem sta poskušala utemeljiti izločitev predsednice civilnega senata, ki je prvega pritožnika kaznoval zaradi žalitve,[3] so njuni očitki o neobjektivnosti sodnikov tudi v teh zahtevah enako kot v prej navedenih povsem pavšalni. Na izrazito provokativen način z njimi izražata predvsem svoje nestrinjanje s predhodnimi odločitvami Ustavnega sodišča (posebej s sklepom, s katerim je senat Ustavnega sodišča v postopku preizkusa ustavne pritožbe št. Up-3314/07 prvega pritožnika kaznoval zaradi žalitve sodstva) in podajata številne posplošene negativne vrednostne ocene (o sodni in o drugih dveh vejah oblasti ter o posameznih sodnikih). V zadnjih zahtevah, vloženih 29. 7. in 16. 10. 2008, naslovljenih na vse zadeve ustavnih pritožb in pobud, v katerih nastopata kot pritožnika oziroma pobudnika ali zastopnika vlagateljev, pritožnika ne navedeta niti imen sodnikov, katerih izločitev zahtevata. Predvsem pa ne vzpostavita povezave med zapisano provokativno splošno kritiko družbe in konkretnimi predmeti odločanja pred Ustavnim sodiščem, ki bi pri posameznih sodnikih utegnila vzbuditi dvom v njihovo nepristranskost.

Zato tudi zahteve pritožnikov v delu, opisanem v prejšnji točki, zaradi smiselno enakih razlogov kot dosedanje, očitno niso imele možnosti za uspeh. Iz zapisa pritožnikov v ustavni pritožbi ter v zahtevah za izločitev izhaja, da je prvi pritožnik in direktor druge pritožnice pravnik. To predpostavlja, da bistveno bolje od povprečnega pritožnika pozna razliko med vsebinsko polnimi in nestvarnimi (navideznimi) zahtevami. Poleg tega je Ustavno sodišče pritožnikoma že večkrat izrecno pojasnilo, da navedbe, kakršne (smiselno) ponavljata v navedenih zahtevah, ne morejo izkazovati okoliščin o dvomu v nepristranskost sodnikov. Glede na to pritožnika nista mogla utemeljeno pričakovati, da bosta uspela s tako očitno neutemeljenimi zahtevami, osredotočenimi predvsem na nizanje žaljivih splošnih sodb. Ker sta jih kljub temu vložila, sta po presoji Ustavnega sodišča zlorabila pravico zahtevati izločitev sodnika Ustavnega sodišča iz prvega odstavka 33. člena ZUstS, saj sta jo uveljavljala le na videz. Dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in zato ne morejo uživati pravnega varstva. Zato je Ustavno sodišče vloge, ki imajo le zunanji videz zahtev za izločitev, kot nedopustne zavrglo (1. točka izreka). V zvezi s tem Ustavno sodišče pritožnika opozarja, da na njune vsebinsko sorodne vloge, za katere bo presodilo, da pomenijo zlorabo pravic iz ZUstS, v prihodnje ne bo več odgovarjalo. Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin namreč ne sme dopuščati, da bi ga pri opravljanju teh pomembnih nalog ovirale vloge, s katerimi pritožniki zlorabljajo svoje pravice.

Višina izrečenih kazni je sorazmerna s težo zlorabe in z njenimi posledicami za učinkovito izvrševanje nalog Ustavnega sodišča. Upošteva dejstvo, da je prvi pritožnik, ki je po lastnih navedbah vešč prava, v obdobju enega leta vložil osemnajst, druga pritožnica pa osem zahtev za izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča. Te kljub svoji vsebinski praznosti onemogočajo delo Ustavnega sodišča pri opravljanju varstva ustavnosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to je pritožniku, ki je fizična oseba, odmerilo kazen v višini 500 EUR, pritožnici – gospodarski družbi pa 700 EUR (2. točka izreka).

O ustavni pritožbi

Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v pravdnem postopku, je dovoljena pritožba, zoper sklep, s katerim Okrajno sodišče dovoli izvršbo, je dovoljen ugovor, zoper sklep o morebitni zavrnitvi ugovora pa tudi pritožba (prvi odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP in drugi ter četrti odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 – ZIZ). Ker glede na to ustavna pritožba zoper odločitvi sodišč prve stopnje ni dopustna, jo je Ustavno sodišče zavrglo (3. točka izreka).

O pobudi za oceno ustavnosti

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

Izpodbijani predpisi ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82). Pritožnika sta sicer vložila ustavno pritožbo zoper odločitvi pravdnega in izvršilnega sodišča, vendar jo je Ustavno sodišče zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev zavrglo. Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pritožnika torej ne izkazujeta pravnega interesa za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Zato je Ustavno sodišče njuno pobudo zavrglo (4. točka izreka).

O zahtevani prepovedi objave podatkov

Že v vlogi z dne 25. 9. 2008 sta pritožnika zapisala, da Ustavnemu sodišču prepovedujeta javno objavo "podatkov, poslovnih podatkov in dejanskih stanj". Smiselno enako sta ponovila še v vlogi z dne 16. 10. 2008. Ustavno sodišče teh navedb ni štelo kot t. i. predlog za prikritje identitete iz drugega odstavka 38.a člena ZUstS. Tudi če sta imela pritožnika pri tem v mislih tak predlog, Ustavno sodišče pojasnjuje, da bi ga moralo zavrniti že zato, ker ni obrazložen (vloga z dne 25. 9. 2008) oziroma ker ne utemeljuje, zakaj bi bilo treba na tak način zavarovati njuno zasebnost (vloga z dne 16. 10. 2008). Pritožnika sta bila že s sklepom št. U-I-167/08 z dne 10. 7. 2008 seznanjena, da s tovrstnimi zahtevami za prepoved objave ne moreta uspeti. Glede na to ju Ustavno sodišče na tem mestu ponovno opozarja na vse tisto, kar je o načelu prepovedi zlorabe in o dolžnosti Ustavnega sodišča, da zlorab ne dopusti, povedalo že v 6. točki obrazložitve tega sklepa.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 33. člena, prvega odstavka 34.a člena, tretje alineje prvega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]In sicer 16. 7. 2007 v zadevi št. U-I-212/07; 6. 11. 2007, 4. 3. 2008, 25. 3. 2008, 29. 7. 2008 in 16. 10. 2008 v zadevi št. Up-3427/07 oziroma št. U-I-287/07; 4. 2., 25. 3., 29. 7. in 16. 10. 2008 v zadevi št. U-I-274/07; 4. 3., 25. 3., 29. 7. in 16. 10. 2008 v zadevah št. Up-3358/07 in U-I-280/07, 29. 7. 2008 in 16. 10. 2008 v zadevi št. U-I-167/08 in v zadevah št. Up-3493/07 in U-I-290/07.

[2]In sicer 16. 7. 2007 v zadevi št. U-I-212/07, 6. 11. 2007, 4. 3. 2008, 25. 3. 2008, 29. 7. in 16. 10. 2008 v zadevi št. Up-3427/07 oziroma št. U-I-287/07 in 29. 7. ter 16. 10. 2008 v zadevi št. U-I-167/08.

[3]V tem delu je Ustavno sodišče zahtevi za izločitev z dne 4. 3. in z dne 25. 3. 2008 zavrnilo že s sklepom št. Up-3427/07 z dne 28. 5. 2008.

[4]"Dipl.iur.univ.oec.soc. (LLM tax & audit)".

[5]Npr. stran 7 vloge, vložene na Ustavno sodišče v zadevah št. Up-3314/07 in U-I-274/07 z dne 4. 2. 2008: "Jaz pa s pravno in ekonomsko fakulteto (9,3; 9,7) …".

[6]Poleg sklepov iz 4. točke obrazložitve je Ustavno sodišče pred vložitvijo zahtev z dne 25. 3. oziroma 29. 7. 2008 sprejelo odločitev o zavrnitvi identičnih oziroma v bistvenem enakih zahtev prvega pritožnika še v zadevi št. U-I-274/07 z dne 13. 3. 2008. Prvi pritožnik in zastopnik druge pritožnice pa se je (lahko) seznanil tudi s sklepi o zavrnitvi vsebinsko enakih zahtev, izdanih 13. 3. 2008 in 29. 5. 2008 v zadevi št. U-I-235/07, kjer je sodeloval kot zakoniti zastopnik pobudnice.

[7]Podobno v zvezi z zlorabo procesnih pravic v pravdnem postopku J. Zobec, 11. člen; v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2005, str. 104.