Jedro

Prav zaradi jasno zapisane volje pravdnih strank, da Sporazum v celoti uredi vsa njuna medsebojna razmerja, ki izhajajo ali bi lahko izhajala iz razmerja, ki sta ga imeli v zvezi z Koncesijsko pogodbo, ne more pritožba uspeti niti z zatrjevanjem, da naj bi šlo za subjektivno dojemanje stečajnega upravitelja, kaj sta s sporazumom pravdni stranki hoteli urediti, saj jasni dogovori razlage ne potrebujejo (prvi odstavek 82. člena OZ).

Izrek

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari (II. točka izreka) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper stroškovni del sodbe (III. točka izreka) se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.865,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 32.839,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (II. točka izreka) in je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.071,68 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Poleg tega je odločilo tudi o delnem umiku tožbe za znesek 198,47 EUR s pp (I. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta ga sklenili 22.2.2013 (v nadaljevanju: Sporazum), uredili vsa razmerja med pogodbenima strankama iz naslova Koncesijske pogodbe za gradnjo Olimpijskega centra-bazena Koper in se odpovedali vsem medsebojnim zahtevkom iz tega naslova, torej tudi zahtevkom iz postopka zavarovanja z začasno odredbo Zg 17/2012 (1), v zvezi s katero je tožeča stranka ob sklepanju Sporazuma že razpolagala z vsemi podatki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Očitala je, da je sodišče spregledalo odgovor priče G.B., da je s sklenitvijo Sporazuma imel za rešena „vsa razmerja v gradbeno tehničnem kontekstu“, in torej ni potrdil, da so bila s podpisom Sporazuma urejena vsa razmerja med strankama. Zato je storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Napačno je tudi tolmačilo vsebino II. člena Sporazuma, saj iz njega ne izhaja, da se je investitor odpovedal jamčevalnim zahtevkom, ampak gre le za končno vrednost gradbenih del v smislu izključitve dodatne vrednosti morebitnih del. Sporazum ne ureja tudi nepogodbenih obveznosti, razen tistih, ki so izrecno navedene. Jasno določilo, da s sklenitvijo Sporazuma prenehajo veljati druge sklenjene pogodbe, je razlagalo v smislu, da drugih obveznosti, kot s Sporazumom dogovorjenih, med pravdnima strankama ni več. Sklenjen je bil z namenom, da se po poteku časa trajanja koncesije na novo uredijo pogodbena razmerja med strankama in zaključijo vsi sodni postopki. V zvezi z izpovedjo R.H. je pritožba navedla, da je „za presojo namena sklenitve Sporazuma pomembno predvsem, kako je tožena stranka navedeno predstavila tožeči stranki navzven“, in ne, kako je stečajni upravitelj navedeno dojemal. Nepravilen je tudi sklep prvostopenjskega sodišča, da je bil tožeči stranki ob sklepanju Sporazuma nedvomno znan obstoj vtoževane terjatve. Ker je tožeči stranki škoda nastala zaradi nezakonite odločitve sodišča, je najprej odgovornost zanjo pripisovala državi. Zato je za obstoj terjatve do tožene stranke izvedela šele kasneje, ko se je seznanila s specialno določbo 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

3. Pritožba je izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo specifikacije priznanih potnih stroškov, zato se sodba v tem delu ne more preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Opravljena sta bila dva naroka za glavno obravnavo, na katera se je pooblaščenec tožene stranke pripeljal iz Ljubljane, torej skupno 424 km, kar glede na vrednost kilometrine (0,37 EUR), znaša 156,88 EUR in ne 325,60 EUR, kot je ugotovilo sodišče. 4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, pritrdila je razlogom iz izpodbijane sodbe in predlagala, da se pritožba zavrne.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, zoper odločitev o pravdnih stroških prvostopenjskega sodišča pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa tudi ne kršitev, ki jih je očitala pritožba.

7. Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, je napaka tehnične narave, ki nastane takrat, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je sicer napisano v dokazni listini oziroma v zapisniku o izvedenih dokazih. Prvostopenjsko sodišče se je v potrditev svojemu stališču, da se je tožeča stranka odpovedala vsem jamčevalnim zahtevkom, sklicevalo tudi na izjavo priče G.B., ki je na zaslišanju dejansko navedel, da je ob podpisu sporazuma mislil, da ni potrebno s toženo stranko ničesar drugega več urejati. Sodišče torej ni napačno preneslo dela njegove izjave v obrazložitev izpodbijane sodbe, spregledalo pa tudi ni nadaljnjih odgovorov te priče, saj se je v okviru dokazne ocene tudi opredelilo, zakaj izpovedi priče G.B. ni sledilo in sicer, ker je bila nejasna, in ker si je prihajal sam s seboj v posameznih delih v nasprotje. Te dokazne ocene pa pritožba ne izpodbija.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta pravdni stranki s Sporazumom, s katerim sta v smislu 1050. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) odpravili negotovosti in določili vzajemne pravice in obveznosti iz njunega razmerja v zvezi s sklenjeno koncesijsko pogodbo za gradnjo Olimpijskega centra - bazena K., razrešili vsa odprta razmerja, kar sta v obravnavanem Sporazumu na več mestih tudi povsem jasno zapisali. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, to izhaja iz 15. in 17. točke I. člena Sporazuma, dodatno pa je potrjeno še v IV. in XI. členu Sporazuma. Te dokazne ocene, kateri se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, ne more tožeča stranka omajati s citiranjem delov zapisanih dogovorov iz Sporazuma, kjer sta pravdni stranki posebej poudarjali ureditev pogodbenega razmerja. Že to, da sta stranki v 15. točki I. člena zapisali, da se v izogib sodnim postopkom za ureditev vseh odprtih razmerij med njima dogovorita za sporazumno rešitev, ki dokončno ureja vsa medsebojna razmerja pogodbenih strank (2) našteta v predhodnih točkah (med katerimi je v točki 13 posebej izpostavljen sodni postopek v zvezi z začasno odredbo Zg 17/2012 in navedeno tudi, kdaj je bila izdana začasna odredba, kdaj razveljavljena in kdaj je bila tožeči stranki izplačan celotni garancijski znesek), bi zadoščalo za zaključek, da je med ta „razmerja“ mogoče vključiti tudi morebitno pogodbeno odškodnino. To, da urejata vsa razmerja, je zaradi jasnosti ponovno zapisano še v 17. točki I. člena, v IV. členu pa še posebej navedeno, da ne obstojijo morebitne druge terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ki bi se nanašale na medsebojna razmerja v zvezi s predmetom koncesije, in ki niso posebej izrecno naštete v predhodnih dogovorih. Nazadnje je volja obeh strank, da se s Sporazumom urejajo vse pravice in obveznosti iz medsebojnih razmerij, ki so bile v zvezi s predmetom koncesije, zapisana še v XI. členu Sporazuma.

9. Prav zaradi tako jasno zapisane volje pravdnih strank, da Sporazum v celoti uredi vsa njuna medsebojna razmerja, ki izhajajo ali bi lahko izhajala iz razmerja, ki sta ga imeli v zvezi z Koncesijsko pogodbo, ne more pritožba uspeti niti z zatrjevanjem, da naj bi šlo za subjektivno dojemanje stečajnega upravitelja, kaj sta s sporazumom pravdni stranki hoteli urediti, saj jasni dogovori razlage tudi ne potrebujejo (prvi odstavek 82. člena OZ).

10. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka ob sklepanju Sporazuma imela vse podatke, iz katerih bi lahko izhajala vtoževana škoda. Te ugotovitve pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na nepoznavanje zakonske ureditve odškodninske odgovornosti zaradi neutemeljeno izdanih začasnih odredb, saj je nenazadnje določba 279. člena ZIZ, ki določa, da ima dolžnik pravico zahtevati povračilo škode zaradi neutemeljeno izdane začasne odredbe od upnika, v takšnem besedilu enaka že vse od uveljavitve ZIZ v letu 1998. 11. Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o tožbenem zahtevku zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko odločitev (353. člen ZPP).

12. Ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke v delu, ko izpodbija stroškovno odločitev, četudi ji ni mogoče pritrditi, da naj bi se je ne dalo preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi svoje stroškovne odločitve jasno navedlo, katere izdatke tožene stranke je priznalo in v kolikšnem znesku, kar je nenazadnje tožeči stranki tudi omogočilo, da odločitev določno izpodbija. Ni torej podane očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožba, ampak se je prvostopenjskemu sodišču primerila napaka, ko je odmerjalo izdatke tožene stranke za pristop na naroke, in je izdatek za pristop na dva naroka odmerilo v višini 325,60 EUR, čeprav bi glede na oddaljenost sodišča od sedeža pooblaščenca tožene stranke pravilno moralo materialne stroške za pristop na narok odmeriti v višini 156,88 EUR. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev prvostopnega sodišča tako, da je tožeči stranki naložilo, da iz naslova pravdnih stroškov v prvostopenjskem postopku izplača toženi stranki 1.865,84 EUR, pri čemer je upoštevalo poleg zneska materialnih stroškov za pristop na dva naroka v višini 156,88 EUR tudi ustrezno nižji davek na dodano vrednost na te izdatke.

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in je odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem je upoštevalo, da tožeča stranka s pritožbo zoper glavno stvar sicer ni uspela, utemeljena pa je bila njena pritožba zoper stroškovno odločitev.

op. št. 1: predmet tožbenega zahtevka je bila odškodnina, kjer so škodo predstavljale obresti, ki bi tožeči stranki natekle na znesek iz bančne garancije, če ne bi bila neutemeljeno izdana začasna odredba s prepovedjo njene vnovčitve op. št. 2: Pri tako jasnem zapisu ni nobenega dvoma, da vključuje tako pogodbena kot nepogodbena razmerja, četudi zadnja niso posebej izpostavljena.