Jedro

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v tem primeru izročilna pogodba za "slučaj smrti") se stranki dogovorita o odplačnem prenosu premoženja zaradi preživljanja. Ker je preživljanje bistven sestavni del pogodbe, je sodna praksa zahtevke iz takšne pogodbe glede pogojev za dovoljenost revizije izenačila z drugimi preživninskimi zahtevki (1. točka 3. odstavka 376. člena).

Preživljalec vlaganj v nepremičnino, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne more brez soglasja tožnice (preživljanke), pobotati s svojo obveznostjo, da tožnico preživlja. Ne bi bilo v skladu z namenom pogodbe, če preživljalec preživljancu razen bivalnega prostora ne bi več nudil nobene protidajatve za prevzeto premoženje.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o obogatitvenem zahtevku glede zneska 81.900,00 SIT s pripadki se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o renti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (v zvezi s popravnim sklepom z dne 04.09.2000) odločilo, da se zavrže tožba tožeče stranke na razvezo izročilne pogodbe za primer smrti z dne 07.03.1984. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 81.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.01.1993 dalje ter tožencema naložilo, da morata plačevati tožnici tudi mesečno rento v različnih zneskih, od 01.01.2000 dalje po 25.000,00 SIT na mesec. Ugotovilo je, da je bilo o izročilni pogodbi in pogojih za njeno razvezo že pravnomočno odločeno, da pa obstajajo spremenjene razmere po prvem odstavku 121. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78, Ur. l. RS, št. I17/91 in Ur. l. RS, št. 13/94 do 82/94, v nadaljevanju ZD), ki so podlaga za določitev dosmrtne rente po drugem odstavku tega člena. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o zavrženju tožbe zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi zoper izrek o stroških. Zoper odločitev o obogatitvenem zahtevku in renti je pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje (to je glede odločitve o obogatitvenem zahtevku in renti) je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca poudarjata, da sta hišo v lasti tožnice predelala in obnovila tako, da tožnica danes živi v bistveno boljših bivalnih pogojih, kot je to veljalo v času sklenitve pogodbe. Toženca tako nudita tožnici bistveno večji standard oskrbe, kot ga je imela prej. Ni tudi nepomembno, da sta ji nudila hrano, ki pa jo odklanja. Po drugi strani pa je tožnica tožencema odvzela iz posesti vse ostale nepremičnine, tako da od njih nimata nobene koristi. Toženca zato menita, da sta s svojimi dolgoletnimi uslugami, ki sedaj trajajo že 17 let, v celoti "odslužila" to, kar jima je tožnica dala. Menita celo, da sta ji dala več, tako da so tiste usluge, ki jih ugotavljata prvostopenjska in drugostopenjska sodba, v celoti poplačane. Zato nista dolžna plačati 81.900,00 SIT in tudi ne plačevati denarne rente. S tem, ko sodišči nista upoštevali njunih vlaganj, sta zmotno uporabili materialno pravo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

1. O dovoljenosti revizije Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je bila prvostopenjska sodba v tej zadevi izdana dne 31.08.2000 (v povezavi s popravnim sklepom z dne 04.09.2000). V času odločanja na prvi stopnji je tako že veljal novi ZPP, ki v drugem odstavku 367. člena določa, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT, v tretjem odstavku (1. točki) tega člena pa, da je revizija vselej dovoljena v sporih o preživljanju, ko je preživnina prvič določena ali je ukinjena.

Izpodbijana odločitev na prvi in drugi stopnji vsebuje dve materialnopravno različni odločitvi. Prva odločitev temelji na neupravičeni obogatitvi in je zato dovoljenost revizije zoper njo treba presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede te odločitve ne presega navedenega zneska (toženca izpodbijata ugoditveni del sodbe, to je prisojo 81.900,00 SIT), revizija zoper njo ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo mora revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP zavreči. Druga odločitev pa določa preživninske obveznosti tožene stranke. V 1. točki tretjega odstavka 367. člena ZPP sta določeni dve predpostavki za dovoljenost revizije, in sicer da gre za preživnino in da je bila ta z izpodbijano sodbo določena prvič. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v tem primeru izročilna pogodba za "slučaj smrti") se stranki dogovorita o odplačnem prenosu premoženja zaradi preživljanja. Ker je preživljanje bistven sestavni del pogodbe, je sodna praksa zahtevke iz takšne pogodbe glede pogojev za dovoljenost revizije izenačila z drugimi preživninskimi zahtevki. Izpolnjena pa je tudi druga predpostavka, ki jo uvaja novi ZPP, tj., da je revizija vselej dovoljena tedaj, ko se določi prvič. V obravnavanem primeru sodišče ni ugodilo zahtevku za razvezo pogodbe, temveč je zaradi spremenjenih razmer spremenilo tožničino pravico iz pogodbe v dosmrtno denarno rento. S tem pa je prvič odločilo o preživnini. Zato je revizijsko sodišče revizijo zoper odločitev o denarni renti meritorno obravnavalo.

2. O neutemeljenosti revizije zoper odločitev o denarni renti Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili 121. člen ZD. Pogodba, ki so jo sklenile pravdne stranke dne 07.03.1984, predvideva izročitev hiše in zemljišč v last ter posest prevzemnikoma (tožencema) s tem, da se v zemljiški knjigi po smrti izročiteljice (tožnice) vknjiži lastninska pravica na ime obeh prevzemnikov vsakega do 1/2. S to pogodbo je nadalje določeno, da sta toženca dolžna tožnici nuditi popolno brezplačno dosmrtno preskrbo vštevši brezplačno dosmrtno stanovanje v hiši, ki je predmet izročitve, brazplačno hrano in pijačo, potrebno obleko in obutev, v primeru bolezni zdravnika in zdravila, ob smrti pa ji na svoje stroške preskrbeti krajevnim običajem primeren pogreb. Bistvenega pomena je, da sta prevzemnika, to je toženca, sprejela in prevzela v dejansko "hasnovanje" izročene jima nepremičnine z dnem podpisa pogodbe oziroma, kot je navedeno v II. točki pogodbe, "sta jih že sprejela pred leti".

Navedena vsebina pogodbe je po spremenjenih razmerah zahtevala upoštevanje dejstva, da se tožnica ne hrani in nima druge oskrbe pri tožencih ter da je tožnica prevzela v posest oziroma zadržala v posesti v pogodbi navedena zemljišča. Ostaja torej skupno bivanje v tožničini hiši, ki sta jo toženca preuredila in obnovila. Ob dejstvu, da pogodba ostaja v veljavi, ostaja torej po eni strani obveznost tožnice, da jima omogoči uporabo drugih enakovrednih zemljišč, in na drugi strani obveznost tožencev, da nadomestita stroške za njeno preživljanje v obsegu, kakršen je bil določen v pogodbi. Sodišči druge in prve stopnje sta spremenjene razmere ustrezno upoštevali.

V odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče še dodaja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju po 117. členu ZD aleatorna pogodba. To je pogodba, kjer obstaja določeno tveganje, saj ob sklepanju ni jasno, koliko časa se bo izpolnjevala. Tvegana je posebej za preživljalca, ker je njegova obveznost odvisna od tega, koliko časa bo preživljanec živel. Zaradi tega ni mogoče ugoditi ugovorom, ki poskušajo napraviti poračun že opravljenih dajatev in protidajatev, in tako doseči prenehanje nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe. Pač pa zakon prav zaradi takšne narave pogodbe določa, da je zaradi spremenjenih razmer mogoče pred sodiščem doseči spremembo pogodbe. Vendar to ne pomeni, da sodišče opravi obračun dotedanjih izpolnitev in spremeni dotlej dvostransko odplačno razmerje v enostransko razmerje oziroma povzroči, da obveznost ene stranke preneha. Zato tudi revizijsko sodišče temu ugovoru ni moglo ugoditi.

Res je sicer, da je razmerje med strankama specifično zaradi tega, ker sta toženca vlagala v nepremičnino, ki bo po smrti tožnice postala njuna last, in s tem povečala njeno vrednost, s tem pa tudi izboljšala bivalne pogoje tožnice. Vendar pa zaradi takšnega izboljšanja nepremičnine (v kateri živi tudi družina tožencev) ne moreta brez soglasja tožnice vlaganja pobotati s svojo obveznostjo, da tožnico preživljata. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ne bi bilo v skladu z namenom pogodbe, če toženca tožnici razen bivalnega prostora ne bi več nudila nobene protidajatve za prevzeto premoženje (stran 5 prvostopenjske sodbe).

Tudi kar zadeva izračun višine mesečne rente, revizijsko sodišče ni našlo materialnopravnih napak na prvi in drugi stopnji. Prav ima sodišče druge stopnje, ko posebej poudarja, da sta toženca očitno spregledala, da je že sodišče prve stopnje pri izračunu njunih obveznosti upoštevalo izgubo zaradi nemožnosti izkoriščanja zemljišč. Upoštevalo jo je tako, da je izgubo (oziroma korist tožnice) odštelo od njunih vsakokratnih denarnih obveznosti do tožnice. Izgubo pa je ocenilo tako, da je ob upoštevanju kulture zemljišč (90 arov njiv, okrog 45 arov gozdov in okrog 45 arov travnikov in sadovnjaka) izračunalo, koliko znaša najemnina za te nepremičnine. Izhajalo je iz predpostavke, da bi toženca, če bi hotela nadomestiti koristi od teh nepremičnin, morala vzeti v najem druge nepremičnine, za te druge nepremičnine pa bi morala plačati ustrezno najemnino. Toženca takšnega pristopa ne izpodbijata.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi pri presoji te odločitve treba izhajati iz namena pogodbe. Namen tožnice je bil s pogodbo doseči preživljanje z vso oskrbo in bivanjem v stanovanjskem delu hiše, namen tožencev pa uživati izročene nepremičnine in pridobiti po smrti tožnice lastninsko pravico na njih. Ker tožnica tožencema preprečuje izkoriščanje dela nepremičnin, imata toženca pravico do uživanja drugih enakovrednih nepremičnin. S tem, ko jima je sodišče najemnino priznalo in odštelo od stroškov, ki jih imata s preživljanjem tožnice, je pravilno uporabilo materialno pravo.

Toženca namreč ne uveljavljata, da se tožnica sama preživlja iz teh nepremičnin, sodišči pa sta ugotovili, da zemljišča obdeluje tožničina sestra. Pri takšni trditveni in dejanski podlagi spora sodišči druge in prve stopnje nista imeli razloga za drugačen materialnopravni pristop k nastali situaciji.

Revizija zato ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP moralo zavrniti.

Izrek o revizijskih stroških je zajet v zavrnilnem delu odločbe (prvi odstavek 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP).