Jedro

Tožilec je le ena od strank v kazenskem postopku; resda tista, ki postopek sproži, a postopek vodi sodišče. Državnemu organu, katerega funkcija je prav v pregonu storilcev kaznivih dejanj, pa ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, če je vložil obtožbo, za katero se je v sodnem postopku izkazalo, da ni utemeljena, zaradi česar je bila izdana zavrnilna ali celo oprostilna sodba, če ni ugotovitev o tem, da je bilo tožilčevo postopanje v nasprotju z njegovimi pooblastili in pristojnostmi oziroma šikanozno (kar je glede na zakonski koncept kazenskega postopka in nosilno vlogo sodišča v njem težko predstavljivo). Sklepati, da je bilo tožilčevo ravnanje šikanozno že zato, ker je bila tožniku izrečena oprostilna sodba, pa tudi zato, ker po tožnikovem prepričanju sploh ni bilo pogojev za njegovo obtožbo, pač ni mogoče. Tožilčevo ravnanje ni protipravno že zato, ker je bila njegova dejanska in (ali) pravna presoja drugačna od presoje sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, ki ju je po tožbenih trditvah utrpel zato, ker je kazenski postopek zoper njega, ki se je sicer končal z oprostilno sodbo, povsem neupravičeno trajal kar sedem let ter je zaradi tega trpel duševne bolečine, ker ni mogel več opravljati poklicne (odvetniške) dejavnosti pa je ostal tudi brez vsakršnih dohodkov.

Prvostopenjsko sodišče je po analizi poteka sojenja pred kazenskim sodiščem glede na vsebino procesnih dejanj strank in sodišča ter glede na njihovo časovno dinamiko presodilo, da v kazenskem postopku ni prišlo do zastojev, ki bi bili posledica šikanoznega ali sicer protipravnega ravnanja državnih organov, ki so v njem sodelovali in vplivali na njegov potek, v celoti zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilno sodbo potrdilo.

Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe prvostopenjskega sodišča. Sklicuje se na navedbe, ki jih je podal do pravnomočnosti sodbe, predvsem pa na pritožbene navedbe. Dodatno trdi, da z državo ni bil v nikakršnem obligacijskem razmerju, iz katerega bi zahteval odškodnino ter ni jasno, zakaj sta nižji sodišči domnevali, da sta bili pravdni stranki v civilnopravnem razmerju. Tožnik je bil namreč v kazenskem postopku (da se je znašel v njem, je zanj predstavljalo višjo silo), zato od njega ne more nihče zahtevati, naj dokaže okoliščine, ki jih obligacijski predpisi določajo kot predpostavko odškodninske odgovornosti države. Za kazenski postopek, v katerem je bil revident udeležen, je značilno, da so bila vsa dejstva znana že takoj od uvedbe postopka in se do konca postopka niso spreminjala, enako pa velja tudi za dokaze, čeprav se je tožilstvo trudilo, da bi še kaj dodatnega izbrskalo v tožnikovo breme. Tožilstvu očita, da je ravnalo šikanozno in zavlačevalo kazenski postopek. Iskanje dodatnih dokazov je po že vloženi obtožnici nedopustno, saj je predložitev dokazov predpostavka vložitve in pravnomočnosti obtožnice. Da je postopek res tekel počasi kaže okoliščina, da je zoper soobdolženega E. D. nastopilo zastaranje pregona. Pritožbeno sodišče vztraja, da bi moralo biti ravnanje sodišča protipravno. V nasprotju s tem je revident prepričan, da nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja pravosodnih organov ni predpostavka odškodninske odgovornosti države. Dolgotrajnost postopka je lahko tudi posledica dejstva, da je sodišče funkcijsko tako pomanjkljivo organizirano, da ne zmore pravočasno opraviti svojih nalog oziroma reševati sodnih zadev. Protipravnost je podana že z dolgotrajnostjo postopka. Tožnik je bil uvideven in ni zahteval odškodnine za vseh sedem let trajanja postopka, saj domneva, da dve leti predstavlja primeren rok za uvedbo in končanje postopka na prvi stopnji; vse, kar je več, je neopravičljivo dolgo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča. Namenjena je odpravi pravnih napak v sojenju pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, zato jo je mogoče vložiti le zaradi z zakonom točno določenih procesnih kršitev (1. in 2. točka prvega odstavka 170. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Slednje pomeni, da vrhovno sodišče opravi formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe samo, če revident tiste procesne kršitve, ki po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP predstavljajo revizijski razlog, uveljavlja izrecno in obrazloženo. Revident s splošno revizijsko navedbo, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP tej zahtevi tako ni zadostil. Iz istega razloga ni dovolj, da se stranka v reviziji sklicuje, tako kot v konkretnem primeru tožnik, na "dosedanje navedbe tekom postopka, predvsem na navedbe v svoji pritožbi". Revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil torej revident uveljavlja neutemeljeno.

Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Tožnik je zahteval, da mu mora država plačati odškodnino, ker je utrpel škodo zaradi dela njenih organov, za katere je odgovorna. Temeljni razlog za pravnomočno zavrnitev njegovega zahtevka je v presoji, da ravnanja pravosodnih organov v kazenskem postopku, ki je tekel proti revidentu, ni mogoče opredeliti za protipravno. Prvostopenjsko sodišče je natančno ugotovilo potek postopka ter obravnavalo razloge za njegovo trajanje; od zahteve (takratnega javnega) tožilca za uvedbo preiskave z dne 12. oktobra 1989 do potrditve oprostilne sodbe pred pritožbenim sodiščem 30. maja 1996 je bil postopek voden brez zavlačevanja, na njegovo trajanje pa je vplivalo potrebno pridobivanje dokumentacije iz Italije ter prevajanje gradiva iz slovenskega v italijanski jezik in obratno, pa tudi razlogi na tožnikovi strani, na primer dejstva, da o spremembi prebivališča v letu 1993 ni obvestil sodišča, si ni poiskal zagovornika in sodišča tudi o tem ni obvestil in podobno. Sodišča so bila torej ves čas postopka dejavna. Tožnik je sicer že med postopkom očitek o šikanoznem ravnanju v kazenskem postopku očital predvsem tožilstvu (glede sodišča je menil, da je dolgotrajnost postopka posledica neugodnih objektivnih razmer v sodstvu, ki bi jih morala država odpraviti, pa jih ni); tak očitek izrecno ponavlja še v reviziji. Pri tem pa prezre, da je tožilec le ena od strank kazenskega postopka, resda tista, ki postopek sproži, vendar pa postopek vodi sodišče. Državnemu organu, katerega funkcija je prav v pregonu storilcev kaznivih dejanj, pa ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, če je vložil obtožbo, za katero se je v sodnem postopku izkazalo, da ni utemeljena, zaradi česar je bila izdana zavrnilna ali celo oprostilna sodba, če ni ugotovitev o tem, da je bilo tožilčevo postopanje v nasprotju z njegovimi pooblastili in pristojnostmi oziroma šikanozno (kar je glede na zakonski koncept kazenskega postopka in nosilno vlogo sodišča v njem težko predstavljivo). Sklepati, da je bilo tožilčevo ravnanje šikanozno že zato, ker je bila tožniku izrečena oprostilna sodba, pa tudi zato, ker po tožnikovem prepričanju sploh ni bilo pogojev za njegovo obtožbo, pač ni mogoče. Tožilčevo ravnanje ni protipravno že zato, ker je bila njegova dejanska in (ali) pravna presoja drugačna od presoje sodišča. Materialnopravno zmotno je tudi revidentovo naziranje, da mu zato, ker z državo ni bil v obligacijskem razmerju, iz katerega bi uveljavljal odškodnino, ampak je bil v kazenskem postopku in mu je škoda nastala zaradi opravljanja javne funkcije in ne v okviru obligacijskega razmerja, protipravnosti ravnanja državnih organov ni treba dokazati oziroma, da je država za njegovo škodo odgovorna ne glede na protipravnost ravnanja pravosodnih organov ter da že objektivno dejstvo dolgega trajanja postopka torej daje podlago za odškodnino, saj bi moralo biti pravosodje funkcijsko tako organizirano, da bi se postopki zaključili v razumnem roku.

Revident trdi, da so mu državni organi, za katere odgovarja država, povzročili škodo. Posledica povzročitve škode je obveznost njenega povzročitelja to škodo odpraviti (s plačilom odškodnine ali na drug ustrezen način). Obveznost je pravno razmerje med dvema osebama, v katerem je ena oseba (upnik) pooblaščena zahtevati od druge osebe (dolžnika) določeno izpolnitev, ki jo je ta druga oseba dolžna izpolniti(1) in prav to je tista obveznost, katere obstoj je bil predmet presoje v postopku pred nižjima sodiščema. Okoliščina, da je zatrjevana škoda nastala v okviru oziroma zaradi kazenskega postopka, ne izključuje nastanka nepogodbenega obligacijskega razmerja odgovornosti za škodo. Za to razmerje je bistveno, da je škoda nastala s civilnim deliktom. Vprašanje, ki se v zvezi s tem zastavlja zaradi tega, ker naj bi škodo povzročil državni organ, za katerega odgovarja država, je le, ali je treba predpostavke odškodninske odgovornosti države presojati le po določbah 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ali tudi (oziroma celo ali samo) po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) oziroma sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Po določbi prvega odstavka 26. člena URS ima namreč vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta ustavna določba, brez katere sploh ne bi bilo odškodninske odgovornosti države za oblastvena ravnanja njenih organov, jasno ovrže revidentovo stališče, da protipravnost ni predpostavka odškodninske odgovornosti države(2). Tudi po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti (154. člen ZOR oziroma 131. člen OZ) je protipravnost nujna predpostavka civilnega delikta. In te po pravilni presoji nižjih sodišč v konkretnem primeru ni bilo.

Revizija je torej neutemeljena, zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako Petar Klarič, Martin Vedriž, Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, str. 383. Op. št. (2): Lovro Šturm in soavtorji, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakultea za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 294 in naslednje.