Jedro

S samo opravo praktičnega dela izpita za vožnjo vozil B kategorije voznik še ne pridobi vozniškega dovoljenja, temveč ga pridobi z dnem izdaje ustrezne listine. Ker je, ne glede na to, kdaj je storilka dejansko prvič opravila vozniški izpit za B kategorijo, povsem jasno, da je storilka vozniško dovoljenje prvič pridobila šele 12.12.2006, so pravilni tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila v skladu s 66. tč. I. odst. 23. čl. ZVCP-1 voznica začetnica do 12.12.2008.

Izrek

Pritožba storilkinih zagovornikov se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilki izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za B, G in H kategorije motornih vozil, ker je kot voznica začetnica v obdobju od 11. 7. 2008 do 28. 10. 2008 dosegla 7 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilki je naložilo v plačilo stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

Proti takšnemu sklepu se pritožujejo storilkini zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navajajo, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker v njem niso podani razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti pomanjkljivi in v nasprotju z dejanskimi dejstvi. Sodišče je zaključilo, da je storilka voznica začetnica, ker ji je vozniško dovoljenje bilo izdano 12. 12. 2006, čeprav iz izpiska iz evidence voznikov motornih vozil z dne 6. 1. 2009 izhaja, da je storilki bilo nazadnje izdano vozniško dovoljenje 12. 12. 2006, kar jasno nakazuje na to, da je storilka vozniško dovoljenje imela že pred 12. 12. 2006. Tudi iz potrdila I. c. C. št. ... z dne 1. 10. 2001 izhaja, da je storilka vozniški izpit za B kategorijo opravila 9. 7. 1999 in da to potrdilo služi za pridobitev vozniškega dovoljenja ali za zamenjavo tega. Nelogično bi bilo, če bi oseba, ki je izpolnila pogoj za pridobitev vozniškega dovoljenja, ob vseh izpolnjenih pogojih čakala nerazumljivo dolgo, da bi pridobila vozniško dovoljenje. Na podlagi navedenega pa je tudi jasno, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ugotovljeno zmotno in nepopolno, saj je sodišče zmotno ugotovilo čas pridobitve vozniškega dovoljenja in zaključilo, da je bila voznica začetnica do 12. 12. 2008. Posledično je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj storilka ob pravilnem zaključku, da ni voznica začetnica, ne izpolnjuje pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj ima v skupni evidenci kazenskih točk vpisanih le 7 kazenskih točk. Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in v skladu z uradnim preizkusom izpodbijanega sklepa po 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstvih za odločitev, kot jo je sprejelo z izpodbijanim sklepom in pravilno uporabilo tako procesne kot materialne predpise, ko je storilki izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kot voznici začetnici.

V skladu s IV. odst. 235. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) v zvezi s IV. in III. odst. 22. čl. ZP-1 vozniku začetniku, ki v času treh let doseže ali preseže 7 kazenskih točk v cestnem prometu, sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Sklep, s katerim izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče izda po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk, pri čemer mora obrazložitev takšnega sklepa vsebovati navedbo vseh kategorij motornih vozil, vpisanih v vozniško dovoljenje storilca, s katerimi so bili storjeni prekrški zoper varnost javnega prometa, in podatkov o pravnomočnih sodbah in odločbah o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu (navedba organa, ki je sodbo oziroma odločbo izdal, datum izdaje in pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe), kot je določeno v I.odst. 202a. čl. ZP-1. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so bile s plačilnim nalogom Policijske postaje Šentjur z dne 19. 10. 2008, ki je postal pravnomočen 28. 10. 2008, storilki izrečene 3 kazenske točke, s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 16. 6. 2008, ki je postala pravnomočna 11. 7. 2008, pa 4 kazenske točke, da je prvi prekršek storila 22. 1. 2007, drugega pa 19. 10. 2008, da je oba prekrška storila z motornim vozilom B kategorije in sicer v obdobju dveh let po pridobitvi vozniškega dovoljenja za B kategorijo, saj je vozniško dovoljenje pridobila 12. 12. 2006. Glede na navedeno, so pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj izpodbijani sklep ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega, da so nekonkretizirane, tudi neutemeljene, saj je očitno, da izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih v skladu s I. odst. 202.a čl. ZP-1. V kolikor pa so ugotovljena dejstva v nasprotju z dejanskimi dejstvi, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, temveč gre v tem primeru za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede ugotovljenega dejanskega stanja pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tudi to bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Od zgornjih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, pritožba napada le ugotovitve v zvezi s pridobitvijo vozniškega dovoljenja in posledične zaključke prvostopenjskega sodišča, da je storilka v času storitve prekrškov, s katerima je dosegla 7 kazenskih točk, bila voznica začetnica. Takšen zaključek je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi dopisa Upravne enotes Celje z dne 6. 1. 2009 (list. št. 10), iz katerega res izhaja, da je storilki bilo nazadnje izdano vozniško dovoljenje pod številko registra 57105, za vožnjo vozil B, G in H kategorije, pri čemer je vozniško dovoljenje za vse naštete kategorije pridobila 12. 12. 2006. Iz dopisa U. e. C. z dne 20. 4. 2009 (list. št. ...), ki je bil prvostopenjskemu sodišču poslan na njegovo zahtevo glede na pritožbene navedbe, pa izhaja, da storilki pred 12. 12. 2006 ni bilo izdano nobeno vozniško dovoljenje. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča temeljijo na preverjenih podatkih, ki izhajajo iz dopisov organa, pristojnega za vodenje evidence izdanih vozniških dovoljenj, pritožbene navedbe, da je storilki že pred 12. 12. 2006 bilo izdano vozniško dovoljenje, saj je vozniški izpit za B kategorijo opravila že 9. 7. 1999, pa so nedokazane, saj storilkini zagovorniki kljub sklicevanju na potrdilo I. c. C. z dne 1. 10. 2001, tega niso predložili. Pritožbeno sodišče pa pri tem še pojasnjuje, da s samo opravo praktičnega dela izpita za vožnjo vozil B kategorije voznik še ne pridobi vozniškega dovoljenja. Zahtevati še mora izdajo ustrezne listine, z dnem njene izdaje pa se šteje, da je pridobil vozniško dovoljenje. Ker je torej (ne glede na to, kdaj je storilka dejansko prvič opravila vozniški izpit za B kategorijo) povsem jasno, da je storilka vozniško dovoljenje pridobila 12. 12. 2006, so pravilni tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila v skladu s 66. tč. I. odst. 23. čl. ZVCP-1 voznica začetnica do 12. 12. 2008, pritožba storilkinih zagovornikov pa neutemeljena tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje nekonkretizirano očita nepravilno uporabo materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 pritožbo storilkinih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Ker storilkini zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da mora storilec plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim sklepom odmerilo prvostopenjsko sodišče (III. odst. 34. čl. Zakona o sodnih taksah – ZST-1).