Jedro

Upnik v pritožbi ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, temveč prereka dolžnikove dejanske navedbe v ugovoru, o čemer pa izvršilno sodišče pri obravnavi ugovora ne odloča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/00114 z dne 3.5.2000 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da so dolžniku večkrat poslali opomin za račun št. 3/98, na katerega pa dolžnik ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal, da zadeva ni preverljiva, ker upnik ni predložil računa št. 3/98, na katerega se sklicuje v predlogu za izvršbo. Za te svoje trditve sicer ni predložil dokazov, kot zahteva 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), vendar v tem primeru to niti ni potrebno. Iz predloga za izvršbo (list. št. 2 spisa) je razvidno, da se upnik sklicuje na "priloženi račun" št 3/98, vendar tega računa v spisu ni, kot pravilno ugovarja upnik. Trditev, da zadeva ni preverljiva, ker dolžniku ni bil predložen račun, je navajanje t.i. negativnega dejstva (trditev, da določeno dejstvo ne obstoji), ki ga dolžnik že po sami naravi stvari niti ne more dokazati, pač pa mora upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja. S takimi trditvami in upoštevaje dejstvo, da spornega računa v spisu ni, je dolžnik svoj ugovor obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Izvršilno sodišče pri odločanju o utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne presoja resničnosti samih zatrjevanih dolžnikovih in upnikovih dejanskih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem, ki jih predpisuje 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti zatrjevanih dejstev ter utemeljenosti upnikovega zahtevka bo odločalo sodišče, ki bo postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ), to pa je pravdno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v pritožbi ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, temveč prereka dolžnikove dejanske navedbe v ugovoru, o čemer pa izvršilno sodišče pri obravnavi ugovora ne odloča, kot je bilo že pojasnjeno.

Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v smislu določb 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.