Jedro

Če dva delavca obrtne zadruge skupaj z njenimi številnimi kooperanti ustanovita družbo, ki opravlja enako dejavnost, kot kooperanti - cestni prevoz, potem ni vzročne zveze med njunim ravnanjem in škodo, ki je nastala obrtni zadrugi z zmanjšanjem provizij za organizacijo prevozov, zaradi česar odškodninski zahtevek zoper njiju ni utemeljen. Zahtevek za izbris dejavnosti cestnih prevozov in s tem povezanih dejavnosti pa glede na to, da kooperantom obrtne zadruge ni mogoče prepovedati, da se za opravljanje svoje dejavnosti organizirajo kako drugače, ni v skladu s 178.a členom ZPod.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata zaradi kršitve konkurenčne klavzule prvotožena in drugotožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v višini 225.000,00 SIT oziroma 130.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, prvotožena in tretjetožena stranka pa morata sprejeti in registrskemu oddelku istega sodišča predložiti listine, na podlagi katerih bodo iz registrskega vložka tretjetožene stranke izbrisane s tožbo določene dejavnosti.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nato je obrazložila le druga dva uveljavljana pritožbena razloga. Trdi, da sta bila prvotožena in tretjetožena stranka njena delavca, ne pa kooperanta. Dohodek oziroma dobiček pridobiva tožeča stranka s provizijo od prevozov, organiziranih za njene kooperante. Z nekaterimi od njih sta prvotožena in drugotožena stranka na pobudo prvotožene stranke ustanovila tretjetoženo stranko. Z začetkom njenega poslovanja je kooperantom tožeče stranke nastala škoda, ker se je zmanjšalo število prevozov, ki jih je opravila tretjetožena stranka, posredno pa se je s tem zaradi manj provizij zmanjšal tudi dohodek tožeče stranke. Vse to bi bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem tržnega inšpektorja ter pregledom računov in prevoznic, kar je tožeča stranka tudi predlagala. Iz teh razlogov naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku v tej zadevi ni spregledalo, da sta bila prvotožena in drugotožena stranka delavca, zaposlena pri tožeči stranki, in ne njena kooperanta. Vendar pa je ugotovilo, da sta bila le dva od 43 ustanoviteljev tretjetožene stranke in da so bili ostali ustanovitelji kooperanti tožeče stranke.

Na podlagi te dejanske ugotovitve je napravilo zaključek, da ravnanje prvotožene in drugotožene stranke ni glavni vzrok za škodo oziroma zmajšanje dohodka in s tem dobička, ki je nastalo tožeči stranki z začetkom poslovanja tretjetožene stranke. Kooperantom tožeče stranke pa ni mogoče prepovedati, da bi ustanovili podjetje, v katerem bi opravljali svojo dejavnost, namesto da bi jo opravljali preko tožeče stranke kot obrtne zadruge. S temi stališči sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pri tem glede na pritožbene navedbe o tem, da je bila tretjetožena stranka ustanovljena na pobudo prvotožene stranke ugotavlja, da je ta trditev pritožbena novota, ki bi bila v gospodarskem sporu dopustna samo, če bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tako v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno odločilo, da med ravnanjem prvotožene in drugotožene stranke ter nastalo škodo ni vzročne zveze ter da bi bila odločitev o izbrisu dejavnosti tretjetožene stranke iz sodnega registra v nasprotju z določbo 178.a člena Zakona o podjetjih. Za tako odločitev ni bilo potrebno izvajati dokazov, na katere opozarja pritožba, pri čemer tu ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ampak bi bilo to vprašanje lahko obravnavano le v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče je po določbi 2. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene take kršitve. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.