Jedro

V predmetni zadevi se je tožnik kot prostovoljni gasilec poškodoval na gasilski akciji, ko je gasil ogenj na podstrešju stanovanjske stavbe, ki mu je bilo nepoznano in kjer je bilo vroče in zadimljeno (zaradi česar je nosil dihalno masko in vso drugo potrebno zaščitno opremo), vidljivost pa temu primerno zelo slaba. V primerih, kot je predmetni, ko (prostovoljni) gasilec opravlja gašenje na višini (t.j. na podstrešju) in v prostoru, ki mu je neznan, kjer mu ni znana trdnost tal pod nogami, kjer je zadimljeno in vroče, gre po prepričanju sodišča druge stopnje za okoliščine, ki jih je mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. V skladu s stališči sodne prakse gre pri oprostilnih razlogih iz 153. člena OZ za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih obratovalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Tožbeni zahtevek je po temelju v celoti utemeljen.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno sodbo." O višini tožbenega zahtevka bo odločalo sodišče prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 21.006,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške, o katerih bo odločilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno postopkovno kršitev uveljavlja ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni podalo vestne in skrbne dokazne ocene izpovedb prič, s čimer je bila podana kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da očitek tožniku glede svojevoljnega vstopa na podstrešje in neupoštevanja navodil nadrejenega ni ustrezno pojasnjen. Uveljavlja kršitev 243. člena ZPP, ker je sodni izvedenec prekoračil svoja pooblastila v postopku s tem, ko je podal sodno presojo, da je zrušitev podstrešja posledica odločitve tožnika, ki bi naj na nevarnost bil opozorjen, na podlagi izpovedb prič. Gre za presojo dejanskega stanja in dokazno oceno, ki je v pristojnosti sodišča. Pri tem izvedenec niti ni pojasnil, na podlagi katerih prič. Izvedenec je tudi utemeljil svoje zaključke na vprašanjih toženi stranki o ukazih gasilcem, zato izvedenskega mnenja ni mogoče šteti kot verodostojen dokaz. Nejasnost obrazložitve vidi tožnik tudi glede sklicevanja na prisotnost lastnika objekta na kraju intervencije, ki bi naj posredoval podatek o nepohodnosti podstrešja, čeprav je ta zaslišan pojasnil, da tam ni bil prisoten. O dejstvu sporočanja nepohodnosti s strani lastnika je sodišča prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo pravila o subjektivni namesto pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, pa tudi glede ekskulpacijskega razloga po drugem odstavku 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da morebitna privolitev v škodo še ne pomeni takega razloga in ne izključuje objektivne odgovornosti, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Opozarja na odsotnost presoje elementov vzročne zveze, nepredvidljivosti in neodvrnljivosti ravnanja oškodovanca v okviru dejavnosti gašenja požarov. Gre le za posplošen očitek tožniku. Pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je naveden ekskulpacijski razlog izjema, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti. Zato v sfero objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista nepredvidena in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih lahko pričakoval in jih preprečil. Poudarja odgovornost tožene stranke glede varnega odrejana ukazov. Gasilska dejavnost spada med nevarne dejavnosti. Meni, da je izostala sodna presoja o tem, ali je in kako je tožnik razumel ukaz in navodila nadrejenega , ali so bila ta posredovana tožniku na pravilen način in ali so bila ta ustrezna. Opozarja, da ni bil uveden disciplinski postopek zoper tožnika in tudi iz poročila o intervenciji ne izhaja, da bi tožnik kršil ukaz nadrejenega o prepovedi dostopa na podstrešje in njegovi nepohodnosti. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je nadrejeni vodja intervencije A. A. sam v izpovedbi potrdil, da je tožniku navodila posredoval kot priporočilo. Nadrejeni vodja je tudi izpovedal, da sam ni videl, kakšno je stanje na podstrešju glede pohodnosti. Poudarja, da je dobil le splošno navodilo, da naj ugotovi, kje je požar in naj ga pogasi brez dodatnih omejitev. Pojasnjuje še, da je bil kot poveljnik civilne zaščite dobro seznanjen z načinom dela in ne bi nikoli zavrnil ukaza nadrejenega. Tožnik še pojasnjuje, da se je v postopku tudi želel poravnati za simbolični znesek z namenom, da se izboljšajo varnostne razmere v gasilskih organizacijah glede neustreznega posredovanja navodil in ukazov ter pomanjkljive komunikacije. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša strošek pritožbe.

3. Tožene stranke se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za zavrnitev le-te. Priglašajo pritožbene stroške.

4. Senat Višjega sodišča v Mariboru je tožnikovo pritožbo obravnaval na seji 13. 4. 2023 in sprejel odločitev, da je potrebno razpisati pritožbeno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP), pri tem pa tudi ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in da od odločitve o pritožbi tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Zato je s sklepom I Cp 30/2023 z dne 13. 4. 2023 odločil, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uradno upoštevnih niti pritožbeno uveljavljanih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pa tako zmotno ugotovilo dejansko stanje kakor tudi napačno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 16. 7. 2017 v vlogi prostovoljnega gasilca poškodoval pri gašenju stanovanjskega objekta. Tistega dne je A. A., vodja intervencije, ki je gašenje objekta koordiniral in nadzoroval, določil enoto za notranji napad stanovanjskega objekta, ki sta jo sestavljala tožnik in prostovoljni gasilec B. B., ki sta sta bila primerno usposobljena in imela primerno opremo. Vodja intervencije jima je dal ukaz za vstop v objekt, da preverita moč požara in pogasita ogenj na podstrešju gorečega stanovanjskega objekta. Vodja intervencije ju je opozoril, da podstrešje ni pohodno in da naj gasita z dvižnega lesenega stopnišča. Med notranjim napadom sta se ločila. Na podstrešje je tožnik šel po dvižni lestvi, ko pa je stopil na podstrešje, ki ga ni poznal in kjer je bila zaradi dima slaba vidljivost, so se mu tla vdrla in se je telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožnikovi izpovedi, da se ne spomni, da bi dobil kakšna konkretna navodila s strani nadrejenega A. A. Dejstvo, da tožnik opozorila glede nepohodnosti podstrešja ni slišal, je sodišče prve stopnje štelo za nedokazano. Na podlagi navedenega je zaključilo, da se v predmetni zadevi uporabijo pravila o subjektivni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), da je vodja intervencije ravnal z vso potrebno skrbnostjo, zaradi česar krivda tretjetožene stranke (prostovoljnega gasilskega društva) ni podana, vzrok škode pa je ravnanje tožnika, ki je na podstrešje vstopil, čeprav je dobil ukaz, da vstop na podstrešje ni dovoljen, in tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbenih navedb podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje tako glede tega, kakšna je bila vsebina povelja, ki ga je dal vodja intervencije tožniku in B. B., ki sta tvorila enoto za notranji napad, kakor tudi glede tega, ali je tožnik slišal kakršnokoli opozorila glede nepohodnosti podstrešja. Zato je dne 21. 6. 2023 na pritožbeni obravnavi ponovilo tiste dokaze, glede katerih je podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje (peti odstavek 348. člena ZPP), in sicer je ponovno zaslišalo tožnika ter priče B. B., A. A. in C. C., ki so bili navzoči v času, ko je vodja intervencije tožniku in B. B. dajal povelje za notranji napad.1

10. Sodišče druge stopnje je po ponovitvi dokazov ugotovilo, da je vodja intervencije A. A. dal tožniku in B. B. povelje, da izvedete notranji napad ter preverita moč požara in pogasita ogenj na podstrešju gorečega stanovanjskega objekta, kot izhaja iz izpovedi tožnika ter prič B. B. in C. C. Četudi proti tožniku ni bil uveden disciplinski postopek zaradi nespoštovanja ukaza in četudi v poročilu o intervenciji ni zapisano, da bi tožnik kršil ukaz (povelje), je sodišče druge stopnje na podlagi prepričljive izpovedi priče A. A., ki jo je potrdila tudi neposredno prisotna priča C. C., prepričano, da je vodja intervencije A. A. tožnika in B. B. opozoril na nepohodnost podstrešja (to opozorilo ima naravo ukaza, ne priporočila, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu in požarne varnosti). Vendar je sodišče druge stopnje po ponovljeni izvedbi dokazov tudi prepričano, da tožnik navedenega opozorila o nepohodnosti podstrešja ni slišal. Kajti tožnik je sam izpovedal, da se ne spomni, da bi bil s strani A. A. ali kogar koli drugega opozorjen na nepohodnost podstrešja, in da če bi takšno opozorilo slišal, na podstrešje ne bi vstopil (kar bi po prepričanju sodišča storil vsak razumen prostovoljni gasilec), prav tako pa niti B. B., ki je s tožnikom tvoril enoto za notranji napad, zaslišan kot priča ni mogel potrditi, da bi tožnik tovrstno opozorilo slišal (niti ni sam izrecno potrdil, da je tovrstno opozorilo slišal).2 Poleg tega sta priči C. C. in A. A. dopuščala možnost, da tožnik in B. B. opozorila o nepohodnosti podstrešja zaradi hrupa nista slišala.3 Sodišče druge stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in priče A. A. tudi ugotovilo, da je tožnik v času, ko mu je vodja intervencije A. A. dajal povelja, imel na sebi dihalno masko, podkapo, čelado in še vratno zaščito (podaljšek čelade), vsa ta zaščitna oprema pa ima za posledico, da gasilec slabše sliši, zaradi česar v takih primerih gasilci običajno komunicirajo preko ročnih radijskih postaj, v obravnavani zadevi pa je A. A., kot izhaja iz njegove izpovedi, opozorilo o nepohodnosti podstrešja dal tožniku neposredno ustno (brez uporabe ročne radijske postaje). Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je vodja intervencije A. A. tožniku sicer podal ustrezna opozorila, da podstrešje ni pohodno, vendar tožnik navedenega opozorila zaradi hrupa v okolici in zaradi nošenja zaščitne gasilske opreme, ki zmanjšuje slišnost, ni slišal. 12. Ugovori toženih strank, da je za škodo v celoti odgovoren tožnik, so neutemeljeni. V skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ je izvajalec nevarne dejavnosti (obratovalec) prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da je izvajalec nevarne dejavnosti deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Glede na to, da je dokazni postopek pokazal, da tožnik ni slišal opozorila vodje intervencije o nepohodnosti podstrešja, da je bil primerno usposobljen. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabo materialno pravo, ko je štelo, da se v predmetni zadevi uporabijo pravila o subjektivni odškodninski odgovornosti. V predmetni zadevi se je tožnik kot prostovoljni gasilec poškodoval na gasilski akciji, ko je gasil ogenj na podstrešju stanovanjske stavbe, ki mu je bilo nepoznano in kjer je bilo vroče in zadimljeno (zaradi česar je nosil dihalno masko in vso drugo potrebno zaščitno opremo), vidljivost pa temu primerno zelo slaba. V primerih, kot je predmetni, ko (prostovoljni) gasilec opravlja gašenje na višini (t.j. na podstrešju) in v prostoru, ki mu je neznan, kjer mu ni znana trdnost tal pod nogami, kjer je zadimljeno in vroče, gre po prepričanju sodišča druge stopnje za okoliščine, ki jih je mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. V predmetni zadevi je bil tožnikov padec s podstrešja neposredna posledica opravljanja nevarne dejavnosti (t.j. gašenja požara na višini v neznanem zadimljenem prostoru).4 Na podlagi 150. člena OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (obratovalec). To je v predmetni zadevi tretjetožena stranka (prostovoljno gasilsko društvo), ki je koordinirala in nadzorovala gasilsko akcijo in katere član je bil tožnik, ki je moral ukaze (povelja) vodje intervencije spoštovati. Sodišče prve stopnje je v točkah 6. 7. in 9. obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj je podana tudi pasivna legitimacija prvotožene stranke (zavarovalnice) in drugotožene stranke (občine), kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema.en in je nosil ustrezno zaščitno opremo, sodišče druge stopnje šteje, da pogoji za oprostitev odgovornosti (ekskulpacijo) iz drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ niso podani.

13. Tudi zatrjevanja toženih strank, da mora gasilec vedno ravnati preudarno in paziti na svojo varnost pri hoji v neznanem prostoru, so neutemeljena. V skladu s stališči sodne prakse5 gre pri oprostilnih razlogih iz 153. člena OZ za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih obratovalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.6 Posebno skrben vodja intervencije bi se lahko zavedal, da gasilec zaradi hrupa v okolici in zaradi tega, ker nosi zaščitno opremo, ki slišnost zmanjšuje, njegovih opozoril o nepohodnosti podstrešja ne sliši, zato bi po podaji opozorila preveril, ali je gasilec opozorilo slišal ali razumel, v predmetni zadevi pa vodja intervencije tega ni storil, zato oprostilni razlogi iz 153. člena OZ ne pridejo v poštev.

14. Res je, da se v skladu s pravili stroke tožnik in B. B. med izvajanjem notranjega napada ne bi smela ločiti, vendar navedena kršitev ni bila vzrok nastanka škode, kot izhaja iz mnenja izvedenca.

15. Sodišče druge stopnje je glede na pojasnjeno pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP) tako, da je izdalo vmesno sodbo (315. člen ZPP), s katero je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. O višini tožbenega zahtevka bo odločalo sodišče prve stopnje. Izdaja vmesne sodbe je posledica dejstva, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavalo zgolj po temelju, ni pa odločalo o njegovi višini (tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je štelo, da temelj ni podan), spoštovanje strankine pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) pa terja, da se sklop dejanskih in pravnih vprašanj, ki se nanaša na višino škode, obravnava na dveh stopnjah.7

16. Sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. V skladu s 164. členom ZPP se v primeru vmesne sodbe odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo.

17. Tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki so jih priglasile stranke, se pridrži za končno sodbo (165. v zvezi s 164. členom ZPP). Priglašene stroške prič, ki so bile zaslišane na pritožbeni obravnavi, bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom, saj pravica do povračila teh stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče pa ni ponovno zaslišalo izvedenca iz varstva pri delu in požarne varnosti, ker ni bil prisoten pri podajanju povelja in je svoje mnenje utemeljil na podlagi tega, kar je slišal od prič, zato njegova izpovedba glede tega, kakšno je bilo povelje in ali je tožnik opozorilo o nepohodnosti podstrešja slišal, predstavlja le posredni dokaz. 2 B. B. je zaslišan na pritožbeni obravnavi sprva izpovedal, da se ne spomni, da bi s tožnikom dobila kakršna koli opozorila glede pohodnosti podstrešja, na soočenju s tožnikom, A. A. in C. C. pa je dodal, da so neka opozorila glede pohodnosti morala biti, ne ve pa točno, ali je A. A. tožniku in njemu tovrstno navodilo dal, ve pa, da se je nekaj o ladijskem podu na podstrešju govorilo. 3 A. A. je na zaslišanju izpovedal, da je vsaka gasilska akcija stresna, da je veliko adrenalina, da … je takrat B. B. in tožnika opozoril na nepohodnost podstrešja, ne ve pa, ali sta ga slišala oziroma ali sta ga dobro slišala, saj sta imela na obrazu masko in okoli je bilo glasno. 4 V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da gre v primeru, ko prostovoljni gasilec, ki v skladu z navodilom podpoveljnika gasilskega društva, ki ga je moral upoštevati, doskoči na reševalno blazino z višine petnajstih metrov (v okviru vaje reševanja ob požaru), za nevarno dejavnost (VS RS sodba II Ips 249/2012 z dne 22. 5. 2014). V predmetni zadevi pa ni šlo za gasilsko vajo, temveč za resnično gasilsko akcijo, kjer je bilo vse hrupno, nervozno in kjer je bilo polno adrenalina, šlo je za pravi požar, ki ga je tožnik z vso zaščitno opremo gasil na višini (na podstrešju) in v neznanem zadimljenem prostoru, kjer je bila vidljivost slaba, trdnost tal, skozi katera je padel, pa mu je bila neznana, zato je v obravnavanem primeru toliko bolj podana objektivna odškodninska odgovornost. Sodišče druge stopnje v tej zvezi še pripominja, da če tovrstno gašenje požara ne bi bilo nevarno, tožnik ne bi potreboval vse potrebne zaščitne opreme (dihalne maske, podkape, čelade, vratne zaščite (podaljšek čelade), rokavic, zaščitnega plašča, hlač itd.). 5 VSRS Sodba II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022. 6 VSRS Sodba II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022. 7 V tem smislu VSRS Sklep Dsp 7/2020 z dne 13. 10. 2020, VSRS Sklep Cp 28/2022 z dne 3. 11. 2022.