Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka kontinuirano pridobivala naročila za izdelavo grelnih sedežev za avtomobilsko industrijo, kaže na naravo opravljanja dejavnosti tožene stranke kot gospodarskega subjekta na trgu. Zgolj zato ker z naročniki ni imela sklenjenih fiksnih pogodb oziroma zaradi bojazni, da bodo posamezne pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehale veljati oziroma ne bodo podaljšane, s čimer bi se zmanjšal obseg dela na delovnem mestu tožnice, s tožnico ni zakonito sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki in 1. odstavku 2 točke izreka spremeni tako, da pravilno glasi: „1. Ugotovi se, da je imela tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in je ugotovitveni sklep, ki ga je izdala tožena stranka dne 16. 12. 2008 nezakonit ter je tožeči stranki delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008, nezakonito prenehalo.

2. Delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo dne 22. 12. 2008, temveč je trajalo do 16. 4. 2009. Tožena stranka je dolžna tožnici za to obdobje obračunati in izplačati pripadajoče neto plače, ki bi jih prejela v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008, zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače dalje, ji od bruto plače odvesti davke in prispevke in ji priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh, pod izvršbo.

V presežku kar zahteva tožnica več (razliko do bruto plače), se zahtevek zavrne.

V 2. odstavku 2. točke (ko tožnica zahteva plačilo odškodnine po 118. členu ZDR) in 3. točke izreka sodbe (stroški postopka), se sodba razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in pritožbeni stopnji se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je imela tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi dne 22. 12. 2008 ter ji je tožena stranka dolžna priznati delovno dobo od 22. 12. 2008 do 16. 4. 2009, ji za isto obdobje obračunati in izplačati pripadajočo bruto plačo, ki bi jo tožnica prejela v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna, na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, iz naslova odškodnine plačati znesek v višini štirih bruto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe dalje ter ji povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bile štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila tožnica z tožencem (za čas od 16. 6. 2008 do 22. 12. 2008) sklenjene zakonito in da so imele pravno podlago v 52. členu ZDR. V zvezi s pogodbami o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom, to je podjetjem E. d.o.o. pa se je sodišče sklicevalo na določbo 2. odstavka sporazuma, zaradi česar naj bi bila neupoštevna navedba tožnice o veriženju pogodb o zaposlitvi, v predhodnem obdobju pri delodajalcu prenosniku. Tožena stranka je dne 1. 2. 2008 na podlagi sklenjenega sporazuma s prejšnjim delodajalcem prevzela 79 delavcev, od tega 57 delavcev za določen čas, ostali so bili zaposleni za nedoločen čas. Pri spremembi delodajalca gre za prehod pogodbenih in drugih pravic delavcev, ki so bili na dan prenosa zaposleni pri delodajalcu. Po vsebini gre za obligacijsko razmerje vstopa v že sklenjeno pogodbo in s tem za celovito pravno kontinuiteto in zato ni mogoče samo parcialno prenašati pravic in obveznosti, kot je to skušala prikazati tožena stranka s predloženim sporazumom o prevzemu (2. člen). Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica pri delodajalcu prenosniku zaposlena, od 24. 2. 1997 do 31. 1. 2008, celotno obdobje za določen čas. Kot razlog pa je bilo v pogodbi navedeno „projektno delo“. Direktorica delodajalca prenosnika je povedala, da je šlo za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas zato, ker niso vedeli, koliko časa bodo imeli naročila. Naročila pa so prihajala zelo različno, zato so v primeru večjega števila naročil zaposlovali delavce za določen čas, iz razloga povečanega obsega dela. Iz izpovedbe te priče je povsem jasno, da razlog naveden v vseh pogodbah, to je „projektno delo“, ni bil dejansko podan in tožena stranka tudi ni predložila nobenih dokazil o obstoju tega razloga. Glede na to, da torej pri delodajalcu prenosniku ni obstajal zakoniti razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, je avtomatsko, po samem zakonu, pri tožnici prišlo do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas. Sodišče tudi napačno vidi zakonitost sklenjenih pogodb za določen čas v dejstvu, da tožena stranka ni imela sklenjene fiksne pogodbe z naročnikom in da je zato delodajalec delavce zaposloval za določen čas v odvisnosti od prejetih naročil. Takšno naziranje je v nasprotju z ZDR, ki dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas le izjemoma in je takšno stališče tudi zavzela sodna praksa (odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1108/2006, Pdp 400/2005 in Pdp 1519/2004). Direktor tožene stranke pa je izrecno izpovedal, da je bilo podaljševanje pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, odvisno od količine naročil in tudi direktorica delodajalca prenosnika je izpovedala, da so naročila prihajala zelo različno in da niso vedeli koliko časa bodo še imeli delo. Navedeno pa ne more predstavljati zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je tudi povsem nekritično sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, saj tožena stranka ni oporekala navedbam tožnice, da so že v mesecu septembru, oktobru in novembru 2008 postopoma zmanjševali obseg dela, prav tako ni bilo predloženih nobenih listinskih dokazil o obstoju razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Torej dokazni postopek ni potrdil, da bi šlo za razloge začasno povečanega obsega dela. Direktor tožene stranke je izpovedal, da še v mesecu juniju ni vedel, koliko bo naročil do konca leta in da delavcem niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi, kar vse kaže na to, da je šlo dejansko za nadaljevanje dela, ki pa ni imelo značaja začasnega povečanega dela. Ni življenjsko verjetno, da bi konec novembra 2008, ko je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pri tem pa je sočasno zmanjševala število delavcev, obstajal razlog naveden v pogodbi, to je začasno povečan obseg dela. Delodajalec je namreč tisti, ki mora v pogodbi o zaposlitvi navesti dejansko obstoječ in zakonit razlog in ga mora tudi dokazati. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka, utemeljen pa je očitek pritožbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi tretje alinee 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) se lahko pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela, pri čemer 54. člen ZDR določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonito, ker ni imela sklenjenih fiksnih pogodb z naročniki in je delavce zaposlovala za določen čas, glede na prejeta naročila. Iz ugotovitev na prvi stopnji izvedenega dokaznega postopka, s katerim sodišče druge stopnje v celoti soglaša, izhaja, da je bil dejanski razlog sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas bojazen tožene stranke, da bodo posamezne pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehale veljati oziroma ne bodo več podaljšane, s čemer bi se lahko zmanjšal tudi obseg dela na delovnem mestu tožnice. Priči P.K. in M.P. sta izpovedali, da se je podjetje E. d.o.o., kjer je delala tožnica do 31. 1. 2008, ukvarjalo tudi z dejavnostjo proizvodnje grelnih sedežev za avtomobilsko industrijo za nemško podjetje. Po 31. 1. 2008 pa je E. d.o.o. to dejavnost prenesel na toženo stranko, kjer je bil direktor tožene stranke J.Z., ki je bil istočasno tudi tehnični vodja za grelne sedeže pri podjetju E. d.o.o. Priči sta izpovedali, da nemško podjetje ni imelo z E. d.o.o. in tudi ne s toženo stranko sklenjene nobene pisne pogodbe o poslovnem sodelovanju, v kateri bi bil določen čas sodelovanja pri izdelavi grelcev za sedeže za avtomobilsko industrijo in da so obstajali glede naročil le ustni dogovori, s tem, da so naročila največkrat prihajala po faxu, telefonu, spreminjala pa so se tudi dnevno. Izpovedali sta še, da so se naročila v letu 2006 in 2007 povečevala in takrat so se zaposlovali ljudje za določen čas. Po 31. 12. 2008 se je proizvodnja ustavila, predhodno pa se je količina naročil za izdelavo grelcev zmanjšala že v drugi polovici leta 2008, ko se je zmanjšalo število zaposlenih iz 100 na 50. Prav tako sta priči izpovedali, da je bil razlog za sklepanje pogodb za določen čas izključno ta, da ni bilo fiksnega naročila in se ni vedelo koliko delavcev bo potrebnih. Zato je že delodajalec prenosnik, kot tudi prevzemno podjetje imelo nekaj delavcev zaposlenih v proizvodnji za nedoločen čas (23 delavcev), ostale pa je zaposlovalo po potrebi, odvisno od naročil. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil dejanski razlog sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v začasno povečanem obsegu dela ter da je tožena stranka zakonito sklenila s tožnico 4 pogodbe o zaposlitvi za določen čas (za obdobje 9. 6. 2008 do 22. 12. 2008) na podlagi 52. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je tudi sklicevalo na 2. člen sklenjenega sporazuma, v katerem je bilo določeno, da prevzemnik ne bo od prenosnika prevzel nobenih drugih obveznosti, razen tistih, ki jih je imel prenosnik po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za določen čas in po zakonu (73. člen ZDR). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen. Dejstvo, da je tožena stranka kontinuirano pridobivala naročila za izdelavo grelnih sedežev za avtomobilsko industrijo, kaže na naravo opravljanja dejavnosti tožene stranke kot gospodarskega subjekta na trgu. Tožena stranka tveganja, ali bo tudi v bodoče sposobna pridobiti potreben obseg naročil, ne more prevaliti na tožnico.

Zato pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je zaposlitev tožnice za določen čas v neposredni zvezi z začasno povečanim obsegom dela. Sklicevanje tožene stranke, da je bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ker ni bilo nikoli fiksnega naročila poslovnih partnerjev in da se ni vedelo, koliko delavcev bo potrebnih ter da se je delavce zaposlovalo odvisno od naročil, kaže na to, da je tožena stranka na ta način poskušala obiti kogentne določbe delovnopravne zakonodaje za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu „sestavljalec grelnih teles“, kljub temu, da je obstajala permanentna potreba po tem delu, je sklepalo že podjetje E. d.o.o., kjer je bila tožnica zaposlena od leta 2000 do 31. 1. 2008, nato pa še tožena stranka. Iz dokaznega postopka izhaja, da zaposlitev tožnice za določen čas pri toženi stranki ni v neposredni zvezi z začasno povečanim obsegom dela.

Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 3 alinei 1. odstavka 52. člena ZDR.

Neposredna povezanost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z razlogom, za katerega je sklenjena, je namreč bistvena, saj je le tako možno delavcu zagotoviti ustrezno možnost preizkusa zakonitosti pogodbe o zaposlitvi ter časovne predvidljivosti obstoja potrebe po njegovem delu pri delodajalcu. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da delodajalec ne more svojega rizika poslovanja prenašati na delavce, kar pa posredno priznava tudi tožena stranka v svojih vlogah, navedeno pa izhaja tudi iz zaslišanja prič. Priče so namreč izpovedale, da se je sproti, glede na obseg poslov odločalo, ali se bodo pogodbe o zaposlitvi delavcem podaljšale ali ne in je s tem tožena stranka dejansko na delavce prenašala ekonomski rizik. Glede na navedeno pa zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito sklenila s tožnico pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 9. 6. 2008, za čas od 16. 6. 2008 do 30. 9. 2008, dne 23. 9. 2008, za čas od 1. 10. 2008 do 31. 10. 2008, dne 24. 10. 2008, za čas od 1. 11. 2008 do 30. 11. 2008 in dne 24. 11. 2008, za čas od 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje, pomeni napačno uporabo materialnega prava. Takšna zloraba inštituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas seveda hkrati pomeni, da je takšna pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom in da ni podan nobeden, v prvem odstavku 52. člena ZDR, naštetih zakonitih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 327/2006).

Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka sodbe pa je potrebno odločiti tudi o zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino po 118. členu ZDR. Tožnica je namesto reintegracije predlagala sodno razvezo in zahtevala je plačilo odškodnine, v višini štirih bruto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o sodni razvezi temelji na tehtanju sodišča o interesu obeh strank glede nadaljevanja delovnega razmerja, zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku obravnavati zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR in zaslišati tožnico ter pri presoji njene višine upoštevati ocenjeno bodočo škodo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev za oceno odškodnine, ki jo vtožuje tožnica. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. odstavku 2. točki izreka (glede odškodnine) ter v 3. točki izreka (glede stroškov) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka (na prvi stopnji in pritožbeni stopnji) se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).