Jedro

Zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska zemljišča in ki ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila opredeljena kot gradbena zemljišča, se vrednotijo kot kmetijska zemljišča na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.1.2003. S to je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 27.12.2001, s katero je ta odločila, da je Slovenska odškodninska družba d.d., L. dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v obveznicah v višini 58.444,00 DEM za podržavljena zemljišča parcela št. 77 in 78 k.o. Z.G., zahtevek za višjo odškodnino od navedene pa je zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da za vrednotenje zemljišč, ki so predmet tega postopka kot stavbnih zemljišč, ni podlage. Predmetna zemljišča so bila podržavljena po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list FLRJ, št. 24/46). Po tem zakonu se je podržavljenje zemljišč vršilo zaradi dodeljevanja zemlje kmetovalcem in sicer po načelu zemlja tistim, ki jo obdelujejo. Torej ne gre za zakon, po katerem bi bila spremenjena namembnost zemljišč, tožeča stranka pa tudi ni uspela izkazati, da so bila zemljišča ob podržavljenju namenjena za pozidavo. Zato so bila zemljišča pravilno vrednotena kot kmetijska zemljišča na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Tožena stranka se tudi utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 3/95), Po presoji sodišča je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-82/92, s katero sta bila odpravljena 1. in 2. odstavek 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000). Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na dokumente, iz katerih naj bi izhajalo, da je komunalna infrastruktura v neposredni bližini spornih zemljišč omogočala njihovo komunalno opremljenost z minimalnimi stroški. Možnost komunalne opremljenosti zemljišč ob podržavljenju se ugotavlja le, če gre za stavbna zemljišča. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča glede statusa podržavljenih zemljišč. Res je sicer, da že sam predpis, na podlagi katerega so bila zemljišča podržavljena, to je Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, kaže na to, da gre za podržavljenje kmetijskih zemljišč. Res pa je tudi, da so bila na podlagi navedenega zakona podržavljena tudi stavbna zemljišča. Ob podržavljenju, to je leta 1946 ni bilo, tako kot danes, posebnih predpisov, ki bi opredeljevali status zemljišč. Zato za ugotovitev statusa zemljišč ne morejo biti zadostna podlaga le podatki o kulturi zemljišča iz zemljiškega katastra, ampak je pri ugotavljanju statusa zemljišč ob podržavljenju treba upoštevati 11. člen Navodila. Šele z ugotovitvijo, ali je bilo mogoče podržavljeno zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov oziroma na način, določen v 3. in 4. odstavku 11. člena Navodila ter 2., 3. in 4. odstavka 1. člena sprememb Navodila se lahko ugotovi, ali gre za nezazidano stavbno zemljišče ali za kmetijsko zemljišče. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se pri ugotavljanju statusa zemljišča upošteva dejstvo ali so bila zemljišča ob podržavljenju namenjena za gradnjo. Za tako stališče ni podlage niti v ZDen, niti v Navodilu. Tožeča stranka meni, da je treba upoštevati dejstvo, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo (pravilno odpravilo) 1. in 2. odstavek Navodila, ki sta določala, da se za stavbna zemljišča štejejo zemljišča, ki so bila kot taka opredeljena po urbanističnih dokumentih, veljavnih v času podržavljenja in so bila namenjena za graditev, ali na katerih je bila z odločbo pristojnega organa prejšnjemu lastniku dovoljena gradnja. To pomeni, da status zemljišča ni vezan na urbanistične predpise iz časa podržavljenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pravilna uporaba materialnega prava je odvisna od statusa zemljišč ob podržavljenju. Če so bila zemljišča ob podržavljenju kmetijska oziroma gozdna zemljišča, je podlaga za vrednotenje Odlok. Če so bila zemljišča ob podržavljenju stavbna zemljišča, in sicer komunalno opremljena zemljišča ali zemljišča, za katere je po merilih, določenih v 11. členu Navodila šteti, da jih je mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, je podlaga za vrednotenje Navodilo. Iz določbe 1. odstavka 44. člena ZDen izhaja, da je za status zemljišč odločilno stanje zemljišč ob podržavljenju. Vendar pa, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje izhaja, da je kot nezazidana stavbna zemljišča šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska zemljišča, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru, prav to, ali so bila sporna zemljišča, ki so bila sicer podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji kot kmetijska zemljišča, kar izhaja iz podatkov spisa, v načrtih stanovanjske ali komunalne graditve opredeljena kot gradbena zemljišča, bistveno za odločitev o stvari. Če bi bilo to v postopku ugotovljeno, bi se zemljišča, čeprav so bila podržavljena kot kmetijska, vrednotila kot stavbna. Ker pa v obravnavanem primeru tako dejansko stanje ni bilo ugotovljeno in ga tudi tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje, tudi po presoji pritožbenega sodišča za vrednotenje zemljišč kot stavbnih zemljišč na podlagi Navodila ni podlage. Res je sicer, da se z uporabo meril iz Navodila ugotavlja, ali je bilo zemljišče ob podržavljenju mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Vendar uporaba meril iz Navodila, na katera se sklicuje tožeča stranka, pride v poštev le, če je predmet denacionalizacije stavbno zemljišče. Tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki ob podržavljenju niso bila komunalno opremljena in ki jih tudi ni bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, se namreč vrednotijo kot kmetijska zemljišča na podlagi Odloka (15. člen Navodila). Ne more pa se z uporabo navedenih meril spreminjati status zemljišč ob podržavljenju. Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je to odpravilo 1. in 2. odstavek 11. člena Navodila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.