Jedro

Pri presoji kriterija primernosti stanovanja ni mogoče izhajati zgolj iz površine stanovanja, pač pa je pri tem potrebno presojati tudi druge pogoje, ki jih za primerno stanovanje določa 10. člen SZ-1. Ker tožena stranka navedenih pogojev ni presojala in je pri presojanju kriterija primernega stanovanja izhajala le iz površinskega normativa, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. 419/2010 z dne 1. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 350 EUR stroškov tega postopka, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Bpp) z dne 10. 8. 2010. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri toženki vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč ter da je toženka o navedeni zadevi že odločala in dne 30. 9. 2010 njegovo prošnjo zavrnila. Ocenila je, da tožnik v zadevi, za katero prosi za Bpp, nima verjetnih izgledov za uspeh. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. I U 1481/2010 z dne 10. 11. 2010 tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka v prvem postopku ni ugotavljala izpolnjevanja finančnega pogoja za pridobitev Bpp. Pred ponovno odločitvijo v zadevi pa je tožena stranka opravila poizvedbe o finančnem in premoženjskem stanju prosilca. Po določbi 2. odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB1 in 23/08; v nadaljevanju ZBPP) se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve Bpp ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. Ne glede na te določbe se na podlagi 23. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007, ZSV-UPB2, v nadaljevanju ZSV), Bpp ne dodeli osebi oziroma njeni družbini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (to je 13.771,20 EUR). Iz opravljenih poizvedb pri zemljiški knjigi je sodišče ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine (do celote) parc. št. 4356/2 k.o. ..., ki v naravi po podatkih zemljiškega katastra predstavlja dvorišče v izmeri 75 m2 in stavbo v izmeri 102 m2. Na poziv tožene stranke je tožnik med drugim priložil obvestilo GURS o poskusnem izračunu vrednosti predmetne nepremičnine, iz katere izhaja njena vrednost v višini 40.195,00 EUR. Iz dopolnitve tožnikove prošnje še izhaja, da si tožnik ne predstavlja, da bi kdo hotel navedeno nepremičnino kupiti za to ceno. Tožnik je toženi stranki predlagal ogled hiše na terenu.

Iz 23. člena ZSV izhaja, da se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oz. družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Kot naveden predpis, ki določa normative za primerno stanovanje, je potrebno na podlagi določil 10. člena in 87. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/2003 in spremembe, v nadaljevanju SZ-1) uporabiti 14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/2004 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), v katerem je določeno, da najemodajalci uporabljajo pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj tam določene površinske normative glede na število članov gospodinjstva ter s tem povezano površino stanovanja. Stanovanjska stavba, katere lastnik je prosilec, obsega površino 102 m2, kar pomeni, da ta površina presega maksimalno površino primernega stanovanja za eno osebo za 57 m2, zato se navedeni presežek upošteva kot tožnikovo premoženje. Uradnih podatkov o tržni vrednosti nepremičnin še ni, vendar si tožena stranka, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, lahko pri ugotavljanju vrednosti konkretne nepremičnine pomaga z informativnimi podatki (obvestilom GURS o vrednosti nepremičnine), zaradi česar tožena stranka sprejema vrednost nepremičnine, kot izhaja iz obvestila GURS. Vrednost m2 površine znaša 394, 07 EUR, kar pomeni, da znaša vrednost presežka kvadrature primernega stanovanja (57 m2) 22.461,99 EUR. Skupna vrednost premoženja, ki ga torej ni mogoče izvzeti iz upoštevanja po določilih 23. člena ZSV, znaša skupaj 22.461,99 EUR in nedvomno presega cenzus iz 1. odstavka 23. člena ZSV, ki znaša 13.771,20 EUR, to pa utemeljuje zavrnitev prošnje za dodelitev BPP. Zaradi preseganja cenzusa iz 1. odstavka 23. člena ZSV je odpadlo ugotavljanje vrednosti ostalega tožnikovega premoženja.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo. V tožbi navaja, da se pri odločanju o prošnji za Bpp ugotavljajo finančni položaj prosilca, ki pa se ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (drugi odstavek 12. člena ZBPP). Glede na to, da je tožnik konec lanskega leta izgubil pravico do denarne socialne pomoči, v tej zadevi to pravilo ni več relevantno. Kljub temu tožnik poudarja, da je povsem neutemeljena praksa, da organ za Bpp ne glede na to, da prosilec prejema denarno socialno pomoč, ugotavlja vrednost njegovega premoženja po 23. členu ZSV. Tožnik prereka ugotovitev tožene stranke, da „prosilec ni navedel takšnih dejstev, ki bi vrednost nepremičnine, kot je navedena v obvestilu GURS-a, spreminjali oziroma nanjo bistveno vplivali.“ V dodatni pojasnitvi prošnje za Bpp je tožnik navedel, da si ne predstavlja, da bi navedeno nepremičnino kdo hotel kupiti za omenjeno ceno. S tem je poudaril, da vrednost nepremičnine ni taka, kot izhaja iz obvestila GURS, ampak (precej) nižja. Ker (tudi) sam (tako kot tožena stranka) ni strokovnjak za oceno tržne vrednosti nepremičnin, je toženi stranki predlagal, da si stanovanjsko hišo ogleda na kraju samem. Če bi si lahko privoščil fotoaparat, bi stanovanjsko hišo slikal in na ta način dokazal svojo trditev. Za potrebe te tožbe je fotografije tožnikove stanovanjske hiše preskrbela njegova pooblaščenka. Iz njih je razvidno, da tožnikova stanovanjska hiša, ne glede njeno površino, sploh ni primerna za bivanje. Tožnik je finančno ni zmožen vzdrževati. V hiši že nekaj časa ni elektrike, ker tožnik ni sposoben plačevati stroškov zanjo, kar dokazuje priložen sklep o izvršbi. Za razliko od tožene stranke si je Center za socialno delo tožnikovo hišo ogledal in jo zato dobro pozna. Zaradi nemogočih bivalnih razmer tožniku ne dovoli, da bi svojo hčerko, ki je v rejništvu, pripeljal k sebi domov.

Tožnik navaja, da za oceno, da je neko stanovanje primerno, ne zadošča ugotovitev, da stanovanje ustreza površinskim normativom po Pravilniku iz 87. člena SZ-1. Tožnik meni, da bi tožena stranka pri svoji odločitvi morala upoštevati 10. člen SZ-1, iz katerega izhaja, da je primerno stanovanje tisto stanovanje, ki je v takšni stanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje. Kakšni so ti minimalni tehnični pogoji, podrobneje določa Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 1/2011). Stanovanje v tožnikovi hiši teh pogojev nikakor ne izpolnjuje. Tožena stranka je ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo za Bpp, čeprav ni pretehtala tožnikovih navedb in dokaza, iz katerih bi bilo mogoče razbrati njegov izredno slab finančni položaj. Namen zagotovitve Bpp je, da se omogoči posameznikom, ki nimajo sredstev, da lahko varujejo in uveljavljajo svoje pravice v sodnih postopkih. Če bi tožena stranka tožnika dodatno pozvala na natančnejšo opredelitev vrednosti njegove nepremičnine ali vsaj izvedla njegov dokazni predlog v zvezi z njegovo trditvijo o minimalni vrednosti njegove nepremičnine, ne bi dvomila, da je upravičen do Bpp. Tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki je izdal navedeno odločbo, v ponovnem postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine v lasti tožeče stranke izhajala iz posplošene tržne vrednosti, kot je zabeležena v Obvestilu GURS o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin z dne 22. 9. 2010, iz katerega izhaja, da je vrednost tožnikove nepremičnine 40.195,00 EUR. Tožena stranka je že v dopisu za dopolnitev prošnje z dne 12. 1. 2011 izrecno navedla, da v primeru, če se tožnik z vrednostjo nepremičnin, kot je bila izračunana pri GURS, ne strinja, naj navede vrednost nepremičnine oz. stavb na njej z ustreznim pojasnilom zakaj meni, da vrednost, ki jo je izračunala GURS, naj ne bi držala ter ali je na izračun GURS podal pripombe oz. ugovor. Tožnik je v dopolnitvi prošnje navedel, da si ne predstavlja, da bi kdo hotel nepremičnino za to ceno kupiti, predlagal je ogled hiše na terenu. Tožena stranka sama ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko na terenu sama opravila ogled nepremičnine in nato podala oceno njene vrednosti, postavitev izvedenca pa ne bi bila smotrna. Tožnik v dopolnitvi prošnje ni navedel konkretnih ugovorov glede same vrednosti nepremičnine oziroma je tožena stranka sicer upoštevala njegovo trditev, da nepremičnine po takšni ceni ne bi nihče kupil ter navedla, da takšna subjektivna ocena lastnika nepremičnine po oceni tožene stranke ne spreminja vrednosti nepremičnine, saj tožnik ni navedel takšnih relevantnih dejstev, ki bi vrednost nepremičnine spreminjali oziroma nanjo bistveno vplivali, da bi bila ta manjša. Tožnik ni argumentirano izpodbijal vrednost nepremičnine, kot izhaja iz obvestila GURS. Tožnik zoper takšno oceno vrednosti nepremičnine na GURS ni podal pripomb ali ugovora. GURS je pri vrednost nepremičnine upošteval vse podatke (leto izgradnje, električno, telefonsko in kanalizacijsko omrežje …), okoliščina, da tožnik nima elektrike, ker je ni plačal, ne more zmanjšati vrednosti nepremičnine. Glede primernosti stanovanja pa je tožena stranka upoštevala določbe SZ-1 in Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem v zvezi z normativi za primerno stanovanje. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS (opr. št. I U 144/2011 z dne 1. 3. 2011), ki je sprejelo kot pravilno odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, ko se je pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine oprl na podatke GURS. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč (Bpp) pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Po določbi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se v skladu s 14. členom ZBPP smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in prvega odstavka 30.a člena ZSV. Tožena stranka je ob upoštevanju 23. člena ZSV ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev Bpp. Po 23. člena ZSV namreč do Bpp ni upravičena oseba, ki ima premoženje, ki presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka in gre za premoženje, ki ni izvzeto po 23. členu ZSV. Kot premoženje pa se med drugim ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.

ZSV torej glede razlage pravnega pojma „primerno stanovanje“ napotuje na druge predpise. SZ-1 v 10. členu opredeljuje kot primerno stanovanje tisto stanovanje, ki je v takšni eno ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje. Stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena tega zakona. Po slednji določbi je bil izdan Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, s katerim so se med ostalim predpisali površinski normativi. Navedena predpisa, to je SZ-1 in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, predstavljata pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja tudi v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikova nepremičnina, v kateri živi, po površini presega površinski normativ (za eno osebo, saj tožnik živi sam) in po ugotovitvi vrednosti presežka tega normativa zaključila, da ima tožnik premoženje, ki presega v 23. členu ZSV določen limit (ki znaša 13.771, 20 EUR), zaradi česar ni upravičen do Bpp. Po mnenju sodišča pri presoji kriterija primernosti stanovanja ni mogoče izhajati zgolj iz površine stanovanja, pač pa je pri tem potrebno presojati tudi druge pogoje, ki jih za primerno stanovanje določa 10. člen SZ-1. Ker tožena stranka v predmetni zadevi navedenih pogojev ni presojala in je pri presojanju kriterija primernega stanovanja izhajala le iz površinskega normativa, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz pojasnjenih razlogov odpraviti, sodišče ostalih tožbenih ugovorov niti ni ocenjevalo. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zato je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).