Jedro

Obt. kot storilca kaznivega dejanja. katero ima sicer vse znake kaz. dej. spolnega nasilja, ne more izključiti v postopku pojasnjena okoliščina, zakaj je oškdovanka storjeno dejanje prijavila z časovno zakasnitvijo. To velja tudi za s strani obt. uveljavljani, vendar ovrženi alibi in okoliščine, zakaj dejanja fizično naj ne bi bil sposoben storiti, saj so se izkazale za neresnične. V nasprotju s tem pa tudi v postopku angažirana izvedenca psihiatrije in klinični psiholog pri obt. ugotavljata takšno osebnostno strukturo, da ga kot storilca ne izključuje.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtoženemu G. Č. za storjeno nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada po I. odstavku 181. člena KZ namesto pogojne obsodbe izreče kazen 1 (enega) leta in 6 (šest) mesecev zapora, vanjo pa všteje čas prebit v pridržanju in priporu od dne 27.12.2005 od 10.50 ure do dne 05.07.2006, pritožba zagovornica obtoženega pa zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi G. Č. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi G. Č. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po I. odstavku 181. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in šestih mesecev zapora ter preizkusno dobo petih let, vanjo pa vštet čas, katerega je obtoženi prebil v pridržanju in v priporu od 27.12.2005 od 10.50 ure do dne 05.07.2006. Oškodovanka Š. L. je bila, po določilih člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Obtoženi je bil, po določilih I. odstavka 95. člena ZKP obsojen še na plačilo doslej znanih stroškov kazenskega postopka v višini 354.224,00 SIT (1.478,15 EUR) ter drugih stroškov postopka, o katerih bo odločeno naknadno, ko bodo le-ti znani. Skladno z določili IV. odstavka 95. člena ZKP pa je bil oproščen plačila povprečnine, odločeno pa še, da se (I. odst. 97. člena ZKP) nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Proti tej sodbi sta se pritožili okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju in obtoženčeva zagovornica. Prva izpodbija zgolj odločitev sodišča prve stopnje o obtožencu izrečeni kazenski sankciji in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni v toliko, da mu namesto pogojne obsodbe izreče kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Zagovornica obtoženega pa v vloženi pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke zagovornice obtoženega predlaga njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v pisno podanem mnenju o pritožbah predlaga ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke in spremembo izpodbijane sodbe na po v njej predlagani način ter zavrnitev pritožbe obtoženčeve zagovornice. Na posredovano mnenju odgovor ni bil podan.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožbo zagovornice obtoženega pa je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

Kot je bilo povedano je v tej kazenski zadevi proti s strani sodišča prve stopnje izdani sodbi podala pritožbo zagovornica obtoženega G. Č. (dne 07.08.2006), podala pa tudi odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke v tej zadevi in to dne 21.09.2006. Ne v pritožbi in ne v podanem odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke zagovornica obtoženega in seveda tudi ne on sam, nista podala zahteve, da ju sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata. Takšna zahteva je bila podana šele v dopisu zagovornice obtoženega posredovanemu višjemu sodišču dne 03.05.2007. Tej zahtevi pa sodišče druge stopnje ni ugodilo, saj ni bila podana skladno z določil I. odstavka 378. člena ZKP. Pri tem je za dodati, da to ni bilo storjeno tudi iz razloga, ker to sodišče ni zaznalo potrebe po njuni navzočnosti na seji senata saj, glede na podatke spisa, ta ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi zadeve.

Po proučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje ni mogel pritrditi zatrjevanjem zagovornice obtoženega v vloženi pritožbi s katerimi ta graja pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Podobno kot že v teku kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje trdi, da obtoženi očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja ni storil, da očitek temelji na že od vsega začetka zmotnem prepričanju oškodovanke, kar dokazuje dejstvo, da ta, čeprav naj bi nadlegovanje in kasneje izvršitve dveh dejanj s strani obtoženca trajalo skozi daljši čas, tega ni zaupala nikomur in to zato, ker očitno ni imela kaj zaupati. V zvezi s takšno navedbo sodišče druge stopnje kot prvo ne sprejema za pravilno trditev pritožnice, da oškodovanka ni imela kaj zaupati, s čemer pritožnica kot kaže meri na to, da dejanji zajeti v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja sploh nista bili storjeni. Takšno svoje prepričanje, tako kot že sodišče prve stopnje sodišče druge stopnje temelji na v postopku izvedenih dokazih, od katerih je za razsojo zadeve odločilna izpoved oškodovanke Š. L., katera je dejansko prepričljiva in skladna ves čas trajanja kazenskega postopka. Iz njene izpovedbe, analizirane v razlogih izpodbijane sodbe je dejansko moč razbrati, da je do storitve dejanj res prišlo, pa tudi to, da so v ravnanju storilca podani vsi objektivni znaki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja. Kaj več o tem, tudi zaradi izostanka pritožbenih navedb, katere bi te ugotovitve izpodbijale v tej sodni odločbi ni potrebno povedati. Dodati je le, da je oškodovanki v tem verjeti tudi zaradi tega, kar je o njej v podanem izvedeniškem mnenju povedal psiholog I. N., saj tudi on to, kar je oškodovanka povedala, šteje za v celoti verodostojno.

Že zaradi doslej povedanega je oškodovanki verjeti tudi v njeni vseskozi enaki trditvi, da je očitano mu kaznivo dejanje res storil prav obtoženi G. Č.. Res je sicer, kar trdi zagovornica obtoženega, da jo je po zatrjevanjih oškodovanke, ta nadlegoval že pred 14.10.2005, ko je storil prvo od obravnavanih dejanj, pa tudi še za tem, ko je dne 08.12.2005 storil drugoočitano dejanje, Š. L. pa je o vsem molčala vse do 16.12.2005, ko se je zaradi obtoženčevega ponovnega prihoda zatekla k sosedom. Drži tudi trditev, da vse do takrat nihče pri njej ni opazil, česarkoli, kar bi kazalo na to, kaj se ji dogaja, tudi ne v času, ko so v dneh 14. in 15.10.2005 prekrivali streho, ko kaj takšnega pri njej ni opazila niti hči. Pa vendarle takšno ravnanje oškodovanke, katero se zdi zagovornici obtoženega najmanj kar je nenavadno ne more pomeniti, da ji ni mogoče verjeti. Prav nobenega razloga ni za dvom v izpoved oškodovankine hčere A. G., da je njena mati odločna ženska, katera je skušala zadeve urediti sama. Gre za navedbo katera se sklada z ugotovitvami izvedenca psihologa I. N., da je oškodovanka ob srečanjih z obtožencem doživljala intenziven občutek ponižanja, sramu in krivde, da ni mogla sama “opraviti” z njim. V tem je torej najti vzrok za njeno ne takojšnje reagiranje, ko ji je torej verjeti, da je pričakovala, da bo obtoženec s svojim početjem vendarle prenehal, pa ni. Prav to, da ni, ko je torej zadeva prišla predaleč jo je privedlo do tega, da se je zatekla k sosedama in jima zaupala, kaj se dogaja, pa še takrat je do prijave dejanja policiji poteklo nekaj časa, ko iz izpovedi prič V. Š. in R. G. izhaja, da se za kaj takšnega ni bilo preprosto odločiti niti njima, pa čeprav G. v zadevo ni neposredno čustveno vpletena, kot je to v podanem mnenju zapisal že višji državni tožilec. Seveda je pri tem potrebno poudariti, da je oškodovanka, ko je o zadevi prvič spregovorila odločno pojasnila, da je storilec prav obtoženi G. Č., kar je lahko storila, saj ga je poznala že od prej, česar ni zanikal niti on, ko je povedal, da je na oškodovankinem domu res že bil in ji tudi pomagal pri nošnji stvari. Glede na potek dogodkov, kot so se odvijali med njima pa je obtoženca videla in zato tudi mogla prepoznati.

Verodostojnosti izpovedi oškodovanke o tem, da je dejanje res storil obtoženi G. Č. ne more omajati v pritožbi posebej izpostavljeni dogodek z dne 24.02.2006. Tudi po presoji sodišča druge stopnje z njim povezana izpoved oškodovanke ne kaže na njeno neverodostojnost, prej na provokativno ravnanje nekoga drugega z željo po njeni diskreditaciji. Kot izhaja iz uradnega zaznamka policije z dne 28.02.2006 in izpovedi oškodovanke se je tistega večera pri njej zglasil nek moški, kateri je svetil s svetilko v okno, vendar mu ni odprla. Kljub temu, ko je tudi sama posvetila s svetilko proti njemu moškega ni uspela videti v obraz, ker se je umaknil. Kljub temu je res domnevala, da gre morda za obtoženega, kateri je bil takrat v priporu, iz katerega bi lahko bil izpuščen brez vednosti oškodovanke, zaradi česar, ko drugi zvečer k njej niso prihajali, je oškodovanka lahko razmišljala tako, kot je, zaradi česar temu ni pripisati značaja, kakršnega mu pripisuje zagovornica obtoženega. To velja tudi ob dejstvu, da zadeve takoj ni prijavila policiji in tudi na glavni obravnavi trdila, da je imela po priprtju obtoženega mir. Očitno je, da tega dogodka oškodovanka ni štela za ponovno nadlegovanje, saj do česa več od opisanega ni prišlo. Da je do angažiranja policije prišlo, je pripisati dejstvu, da sta jo na obisk, katerega sta zaznali ali celo zanj vedeli, saj naj bi vozilo tistega človeka v bližini videla M. V., katere ni bilo potrebno zaslišati, saj o zadevi glede na podatke spisa kaj več ni vedela, povprašali priči P. Č. in J. R., ko sta naslednjega dne prišli k njej. To pa pomeni, da je oškodovanki verjeti, da razen tega nenavadnega obiska pri nje drugih v tem času ni bilo, tega pa dejansko ni izvršil obtoženi, česar kot rečeno oškodovanka nikoli ni izrecno zatrjevala.

Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi druge v pritožbi izpostavljene okoliščine obtoženca ne izključujejo kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja. O teh je podalo jasne razloge že sodišče prve stopnje in jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, zato o ponovljenih v pritožbi obtoženčeve zagovornice tudi ni potrebno povedati kaj več. Pa vendar je treba poudariti, da je zaslišanje priče A. G. pokazalo, da on, katerega je oškodovanka tudi poznala že od prej, dejanj ni storil. Obtoženi je nadalje neuspešno uveljavljal alibi, saj iz izpovedi prič P. D., V. V. in L. R., ko kaj več od njih ne bi vedel povedati predlagana priča J. O., zanesljivo izhaja, da je obtoženec z rekreacijo in njenim podaljškom v gostilni končal v času, ko je lahko, bodisi peš, bodisi s kolesom, prišel do hiše oškodovanke do takrat, ko so bila dejanja storjena. To velja tudi za dan 08.12.2005, ko naj bi bil obtoženi doma skupaj z očetom. V zvezi s tem je za dodati, da je kot priča zaslišani oče obtoženca trdil, da je šlo za petek, ko sta s sinom gledala filme, dejanje pa je bilo storjeno v četrtek, kar pomeni, da je priča obtožencu dajala alibi za povsem drug dan.

Pritožnici ni verjeti tudi v njeni navedbi, da obtoženi hišo oškodovanke ni dobro poznal in da fizično ni bil sposoben priplezati na streho zaradi težav z nogo. V zvezi s slednjim ni prav nobene potrebe po pridobitvi medicinske dokumentacije za obtoženega in po zaslišanju izvedenca sodno-medicinske stroke. Iz izpovedi prič, katere so se z obtožencem udeleževale rekreacije namreč povsem jasno izhaja, da je ta kljub vsemu uspešno igral mali nogomet, glede na zagovor pa se tudi vozil s kolesom, kar pri človeku njegove starosti daje vso osnovo za zaključek, da je dejanje bil sposoben izvršiti na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. To še zlasti, ker ga glede na izdelano izvedeniško mnenje pri tem ni oviral vid. Hišo oškodovanke pa je obtoženec tudi po lastnih navedbah poznal že od prej, glede na več obiskov pri njej pa si jo je lahko tudi ogledal in ugotovil kako priti do oškodovanke. Pri obiskih, katere je vršil pri oškodovanki pa je prav mogoče res, da ga prej nihče ni videl, tudi ne pritožbeno izpostavljena priča V. Š., saj je njena hiša toliko oddaljena, da je to prav mogoče, zadeve pa seveda zgolj to ne more spremeniti.

Obtoženega G. Č. kot storilca očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja nista izključila tudi v postopku postavljena izvedenca, psihiatrinja dr. Z. Č. – T. in klinični psiholog dr. B. Z.. Obe mnenji se med seboj dopolnjujeta, saj že izvedenka psihiatrinja pri obtožencu ugotavlja blažjo stopnjo duševne manjrazvitosti z zmanjšano kapaciteto intelektualnih sposobnosti, zaradi česar se tudi spolnost pri njemu izraža na bolj neposreden način. Na to ugotovitev se ob podobni navezuje mnenje izvedenca klinične psihologije, ko je zaključil, da so psihični motivi za storitev očitanega kaznivega dejanja lahko bili v smislu zadovoljevanja obtoženčevih spolnih potreb. Gre za trditev, ki se sklada s tem, kar je na glavni obravnavi povedala izvedenka psihiatrinja, da iz tega, kar ji je zaupal obtoženi izhaja, da ima težave pri navezovanju stikov z ženskami, kar seveda govori v prid zaključku izvedenca klinične psihologije, da je oškodovanka za obtoženca predstavljala objekt za katerega je presodil, da lahko na njemu uresniči svoje predstave in zadovolji svoj nagon. Ob takšni skladnosti mnenj ni mogoče govoriti o tem, da je izvedenec dr. Z. obtoženca že vnaprej obremenil kot storilca očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja, da je mnenje pristransko, nestrokovno in nasprotujoče, kot to skuša prikazati v pritožbi zagovornica obtoženega. To velja tudi ob zatrjevanju pritožnice, da ravnanje obtoženca izključuje že starostna razlika med njim in oškodovanko, saj je ta zanj, glede na mnenji izvedencev ni imela takšnega pomena, da dejanj ne bi storil. Prav nobenega razloga torej ni za postavitev novega izvedenca – kliničnega psihologa kot predlaga v pritožbi zagovornica obtoženega, katerega je opravičeno zavrnilo že sodišče prve stopnje na glavni obravnavi.

Storitev očitanega mu kaznivega dejanja je obtožencu dokazana tudi v subjektivnem pogledu. Tudi v zvezi s tem je podalo jasno in prepričljive razloge že sodišče prve stopnje in z njimi soglaša tudi sodišče druge stopnje, kar pomeni, da ob izostanku konkretnih navedb v pritožbi zagovornice obtoženega v tem delu, tudi v zvezi s tem ni potrebno ničesar dodajati.

Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ko je sodišče prve stopnje ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon v postopku ni zagrešilo v pritožbi zagovornice obtoženega uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz II. odstavka 317. člena ZKP. Res je kot trdi, da mora sodišče, po določilih 17. čl. ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, potrebna za izdajo zakonite odločbe. To pa seveda ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse dokaze, katere na glavni obravnavi predlaga obramba. Po določilih 18. člena ZKP je pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri tem pa ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sodišču torej ni potrebno izvajati dokazov, kateri so že potrjeni z drugimi in tudi ne tistih, kateri se glede na druge izvedene izkažejo za nepotrebne. Zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, tudi ne postavilo novega izvedenca kliničnega psihologije je to pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe, z njegovo obrazložitvijo pa se tudi v tem delu v celoti strinja sodišče druge stopnje. Zaradi tega ni moč trditi, da je bil obtoženi prikrajšan v svoji pravici do obrambe, tudi zato, ker neizvedba predlaganih dokazov ni v ničemer vplivala ali mogla vplivati na pravilnost izdane sodbe.

Sodišče druge stopnje je nadalje v zvezi z vloženima pritožbama preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obtožencu izrečeni kazenski sankciji. Tako kot okrožna državna tožilka je tudi ono prišlo do prepričanja, da obtožencu izrečena pogojna obsodba ni primerna kazenska sankcija in je potrebno poseči po strožji, zaporni. Državna tožilka ima prav, ko trdi, da je obtoženi storil eno od težjih, v družbi še kako zavržnih kaznivih dejanj, seveda z najvišjo stopnjo kazenske odgovornosti, kar že samo po sebi narekuje izrek občutne kazenska sankcije. K temu je potrebno dodati, da je obtoženec dejanje, kljub zmanjšani sposobnosti obvladovanja in razumevanja storil proti starejši ženski, ko se ni zadovoljil zgolj z njenim nadlegovanjem, kar vse, skupaj z izvršitvijo obravnavanih dejanj je počel skozi daljši čas in bi s tem, saj se je pri njej ponovno zglasil tudi po storitvi zadnjega obravnavanega dejanja, očitno nadaljevalo, če ne bi prišlo do podaj ovadbe in posledično njegove namestitve v pripor. Obtoženi je pri tem izkoriščal okoliščino, da je oškodovanka živela sama, ko se mu zaradi svoje starosti in bolezni ni mogla resneje upirati, pomoči od drugod pa takoj, kljub kričanju, ni mogla pričakovati. S tem je obtoženec izkazal veliko vztrajnost, s katero kot rečeno ni imel namena prenehati. Glede na osebnost obtoženca kot so jo ugotovili izvedenci pa ni izključiti, da kaj takšnega ne bi ponovno storil. Če k temu dodamo še to, da je oškodovanka zaradi njegovih ravnanj doživljala intenziven strah, bila zaradi tega napeta in vznemirjena in da pri njej še vedno obstoji posttravmatski stresni sindrom, kar vse je obtoženec pri njej zaradi njenega obnašanja zaznal, pokaže, da pri njemu ni mogoče narediti pozitivne prognoze glede njegovega obnašanja v prihodnje. To pa pomeni, da bo moral obtoženi, kateremu državna tožilka res brez potrebe očita tudi neobžalovanje storjenega, ko je vendar storitev kaznivega dejanja zanikal, kar je dovoljena oblika obrambe, o nepravilnosti storjenega in o tem, kako živeti v prihodnje, razmisliti na prestajanju kazni zapora. Državni tožilki je bilo torej potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti ter obtožencu namesto pogojne obsodbe izreči kazen zapora. To je sodišče druge stopnje obtožencu izreklo v višini kot mu jo je v izrečeni pogojni obsodbi določilo že sodišče prve stopnje. Njena višina namreč v celoti ustreza v postopku ugotovljenim in ob razsoji upoštevanim okoliščinam, kot jih je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje. V tako izrečeno kazen zapora pa mu je seveda vštelo čas pribit v pridržanju in priporu.

Zaradi povedanega je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Obtoženec s svojo pritožbo ni uspel, uspela pa je s svojo državna tožilka. Zaradi tega bi obtoženi moral plačati povprečnino, plačila te pa ga je sodišče prve stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je storilo že sodišče prve stopnje.