Jedro

Sodišče je dolžno pripor odpraviti, če oceni, da ta ni več sorazmeren ukrep s tisto dobrino, ki naj se s priporom zavaruje. V konkretnem primeru je preiskovalni sodnik zoper osumljenca pripor odredil pred dnem domnevnega nastopa kazni osumljenca, zato pri odločanju o odreditvi pripora okoliščina, da je osumljenec takrat že imel poziv za nastop kazni, ni mogla imeti nobene teže.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega N.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

I. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 9.2.2006 zoper osumljenega N.B. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki zoper osumljenca teče od 31.8.2006 od 8.20 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 4.9.2006 pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

II.Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornica dne 11.9.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je osumljenec ob odreditvi pripora že imel poziv za nastop kazni zapora dne 4.9.2006. Ker je namen pripora mogoče doseči tudi z izvrševanjem kazni zapora, je po mnenju zagovornice od 4.9.2006 dalje osumljenec nezakonito v priporu. Pripor, ki je bil odrejen zoper osumljenca pomeni kršitev temeljnih pravic in svoboščin in je hkrati tudi kršitev določbe 3. odstavka 200. člena ZKP. Pripor je bil zoper osumljenca odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ta nevarnost pa po mnenju zagovornice ni podana, če je osumljenec na prestajanju kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ob ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 21.9.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V.1. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca navedlo razloge, tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja. V razlogih izpodbijanega sklepa je ocenilo, da teža in način storitve dejanj (vlom v stavbo sodišča in požig stavbe), kakor tudi nadaljnje okoliščine: da je osumljenec, ki je brez premoženja in odvisnik od droge, specialni povratnik, ki je bil že štirikrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in naj bi sedaj očitani kaznivi dejanji storil v preizkusni dobi, kažejo na realno nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja zoper premoženje, da bi na ta način pridobil sredstva za življenje in nakup droge. Pravilno je presodilo, da je konkretna nevarnost, da bo osumljenec na škodo oškodovancev ponovil kazniva dejanja zoper premoženje tako velika, da je z milejšim ukrepom ni moč zagotoviti in pomeni takšno stanje ogrožanja varnosti ljudi, da odtehta poseg v osumljenčevo pravico do svobode.

2. Navedbam zagovornice, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker bi osumljenec moral dne 4.9.2006 začeti prestajati zaporno kazen, zaradi česar, da je sodišče z odreditvijo pripora kršilo določbo 3. odstavka 200. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

3. Po določbi 3. odstavka 200. člena ZKP se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi zaradi katerih je bil odrejen. Ta določba sodišče zavezuje, da takoj odpravi pripor, čim so prenehali priporni razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Sodišče je dolžno pripor odpraviti, če oceni, da ni več podan utemeljen sum ali da glede na spremenjeno dejansko stanje pripor ni več neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi - torej da ni več sorazmeren ukrep s tisto dobrino, ki naj se s priporom zavaruje. V konkretnem primeru ne gre za primer, ko je po samem zakonu dolžnost sodišča pripor odpraviti (4. odstavek 204.a člena, 3. odstavek 205. člena, 206. člen, 2. odstavek 361. člena in 3. odstavek 525. člena ZKP).

4. Preiskovalni sodnik je zoper osumljenca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pripor odredil dne 2.9.2006, torej pred dnem domnevnega nastopa kazni osumljenca. Zato pri odločanju o odreditvi pripora okoliščina, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja zagovornica, da je osumljenec takrat že imel poziv za nastop kazni dne 4.9.2006 (pri čemer zagovornica tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja po kateri pravnomočni sodbi naj bi osumljenec kazen nastopil), ni mogla imeti nobene teže; prav tako pa tudi ne pri odločanju o pritožbi zagovornice zoper sklep preiskovalnega sodnika. Izvenobravnavni senat, ki je moral presojati pravilnost in zakonitost sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora glede na okoliščine, ki so obstajale na dan oziroma v času odločanja, ko je preiskovalni sodnik odredil pripor, je zato pritožbo zagovornice utemeljeno zavrnil. 5. Zagovornica v zahtevi z navedbami, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker po njenem mnenju za odpravo ponovitvene nevarnosti zadostuje, da osumljenec nastopi kazen zapora, za katero ima poziv, drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja posamezne okoliščine. Po vsebini pa to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).