Jedro

Izjavi obsojenke in priče, na kateri se sodišče sklicuje, nista v nikakršni izkustveni ali logični povezavi z vprašanjem, ali se je obsojenec zavedal, da je izjava, ki je bila po njegovih navodilih posredovana tržnemu inšpektoratu, kriva. Iz sodbe tudi ne izhaja, da bi imel obsojenec poleg vloge odvetnika še kakšno drugo vlogo v družbi, oziroma da bi poznal poslovanje in dokumentacijo družbe tako dobro, da bi vedel, da je sporna izjava ponarejena.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti obsojenega J. Ž. in njegovega zagovornika se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se v delu, ki se nanaša na obsojenega J. Ž., razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene M. P. se zavrne.

III. Obsojena M. P. je dolžna plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojeno M. P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega J. Ž. pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Obema obsojencema je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca ter zagovornice obsojenke zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojene M. P., obsojeni J. Ž. in njegov zagovornik.

Zagovorniki obsojene M. P. vlagajo zahtevo zaradi kršitev po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navajajo, da očitano kaznivo dejanje obsojenki ni dokazano. Menijo, da so zaključki sodišča popolnoma neprepričljivi, da ne obstaja nikakršen listinski ali siceršnji dokaz, da je obsojenka banki posredovala sporni račun ter da je sodišče tudi povsem prezrlo zagovor obsojenke, ki je pojasnila, kakšno je bilo njeno delo v družbi K. d.o.o. ter da je banki preko elektronskega obrazca posredovala le pogodbo, ne pa tudi računa. Navajajo tudi, da je državno tožilstvo med postopkom obtožbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ modificiralo v kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, čeprav bi glede na prvotno modifikacijo pregon zoper obsojenko že zastaral. Opozarjajo, da se do navedenega sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo. Zagovorniki se sklicujejo tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 10145/2009 z dne 9. 6. 2014, s katero je bila obsojenka zaradi pomanjkanja dokazov oproščena istovrstnega kaznivega dejanja, ki naj bi ga izvršila v približno istem časovnem obdobju. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko kaznivega dejanja oprosti oziroma skladno s 427. členom ZKP sodbi nižjih sodišč razveljavi.

Obsojeni J. Ž. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da iz izreka sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da slednje sploh ni obravnavalo pritožbe njegovega zagovornika I. B. Nadalje uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 23., 27. in 28. člena Ustave Republike Slovenije, saj sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo razlogov o tem, da je obsojenec dejanje izvršil z direktnim naklepom oziroma da je vedel, da je podpis na sporni listini ponarejen. Navaja, da samo dejstvo, da je bil podpis ponarejen, še ne pomeni, da je obsojenec za to tudi vedel. Slednjega nista potrdili niti obsojenka M. P. ali priča A. K. Poudarja, da je na tržni inšpektorat poslal vso dokumentacijo, ki se je nahajala v spisu D. Č., kot je to inšpektorat tudi zahteval, pri tem pa grozil s kaznimi, če se mu vsa dokumentacija ne pošlje. Če torej obsojenec ne bi poslal vse dokumentacije, bi storil prekršek, sedaj, ko je dokumentacijo poslal, pa je avtomatsko kriv, če kakšen podpis ni pravi. Navaja, da kolikor bi se z isto strogostjo obravnavalo ravnanja sodišča, kakor ravnanja obsojenca, bi tudi sodbo sodišča morali šteti za ponarejeno listino, saj je sodišče navedlo, da je sodbo sprejelo v navzočnosti obsojene M. P., čeprav je le-ta bila ob razglasitvi sodbe odsotna. Glede na navedeno obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče izreče oprostilno sodbo, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma določitev nižje kazni. Obsojenec je vložil tudi dopolnitev zahteve (uvodoma je sicer navedeno, da jo vlaga po zagovorniku, vendar je na vlogi podpisan le obsojenec), v kateri opozarja na sodbo I Ips 10314/2012, v kateri naj bi Vrhovnega sodišča obravnavalo skoraj identično situacijo.

Zagovornik obsojenega J. Ž. v zahtevi podaja enake navedbe, kakor obsojenec v svoji zahtevi.

3. Na zahtevo zagovornikov obsojene M. P. je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Meni, da je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, zakaj je štelo očitano kaznivo dejanje za dokazano, tako po objektivni kot subjektivni plati. Na zahtevo obsojenega J. Ž. (vključno z njeno dopolnitvijo) in zahtevo njegovega zagovornika pa je podal odgovor vrhovni državni tožilec. Po njegovi oceni je sodišče v zadostni meri pojasnilo, zakaj je obsojenec ravnal z direktnim naklepom oziroma zakaj je vedel, da je sporna izjava ponarejena. Meni, da v obravnavanem primeru ne gre za identično situacijo, kakor v zadevi I Ips 10314/2012, saj sodišče na obsojenčev naklep ni sklepalo zgolj na podlagi dejstva, da je obsojenec posredoval ponarejeno izjavo, temveč je na 19. strani sodbe navedlo dodatne ugotovitve, ki izhajajo iz izpovedbe A. K. in zagovora obsojene M. P. Prav tako ne drži očitek obsojenca, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbe njegovega zagovornika, saj iz drugostopne sodbe jasno izhaja, da je sodišče vlogo zagovornika obravnavalo kot dopolnitev obsojenčeve pritožbe ter vsebinsko odgovorilo na očitke te vloge.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencema in njunim zagovornikom. Na odgovor je podal izjavo obsojeni J. Ž., ki je vztrajal, da niti obsojena M. P. niti priča A. K. nista izpovedali, da naj bi obsojenec vedel, da je šlo za ponarejen dokument. Ponovno je poudaril, da je bil obsojen na podlagi objektivne odgovornosti ter da je obravnavana zadeva v bistvenem podobna zadevi I Ips 10314/2012. B.

K zahtevi zagovornikov obsojene M. P. 5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do zagovora obsojenke in izvedenih dokazov ter navedlo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je obsojenka izvršila očitano ji kaznivo dejanje. Drži sicer, da sodba ne temelji na dokazih, iz katerih bi neposredno izhajalo, da je obsojenka banki posredovala sporni račun, pač pa je sodišče na to dejstvo sklepalo iz drugih ugotovljenih dejstev. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe tako izhaja, da je obsojenka povedala , da je z D. Č. sklenila kreditno pogodbo (v kateri je bilo navedeno, da je kredit dan za namen plačila računa), da je banki poslala elektronske obrazce ter da je dokumentacijo dala na polico za pošto.

Obsojenka je sicer zanikala, da bi banki poslala tudi sporni račun, vendar je sodišče na podlagi navedenih okoliščin, ki jih je obsojenka priznala, ter dejstva, da je banka račun prejela (o čemer sta izpovedala K. B. in D. Č.) sklepalo, da je obsojenka na isti način kakor ostalo dokumentacijo banki posredovala tudi sporni račun (9. ter 12. do 13. stran prvostopenjske sodbe). S takšnim sklepanjem iz znanih dejstev na neznana sodišče ni kršilo načela in dubio pro reo, saj sodišče pri presoji dejanskega stanja ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Kolikor pa vlagatelji z razlogi prvostopenjskega sodišča ne soglašajo oziroma jih ocenjujejo kot neprepričljive, uveljavljajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Glede zatrjevane spremembe obtožnega predloga Vrhovno sodišče poudarja, da sme upravičeni tožilec obtožbo med postopkom spremeniti, pri čemer pa se mora spremenjena obtožba nanašati na isto dejanje, kar pomeni na isti historični dogodek, kakor prvotna (prvi odstavek 344. členu ZKP). V obravnavanem primeru je bilo dejansko stanje, ki se obsojenki očita v spremenjenem obtožnem predlogu, v celoti vsebovano že v prvotnem obtožnem predlogu. Državni tožilec je zgolj izpustil nekatere dejanske okoliščine ter spremenil pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, s čimer je sprememba ostala v okviru, ki ga določa prvi odstavek 344. člena ZKP. Dejstvo, da bi v primeru, če bi sodišče sprejelo prvotno pravno kvalifikacijo državnega tožilca, kaznivo dejanje zastaralo, pa na dovoljenost spremembe obtožbe nima vpliva. Neutemeljene pa so tudi navedbe vlagateljev, da se pritožbeno sodišče do tega ugovora, ki ga je obramba uveljavljala že v pritožbi, ni opredelilo, saj je nanj odgovorilo v 12. točki obrazložitve.

7. Vlagatelji pa ne morejo uspeti niti s sklicevanjem na drug kazenski postopek, ki se je zoper obsojenko vodil zaradi drugega kaznivega dejanja, saj sodišče pri presoji, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je obdolženec kriv, nikdar ne more biti vezano z izidi drugih (kazenskih) postopkov.

K zahtevama obsojenega J. Ž. in njegovega zagovornika

8. V zvezi z navedbami obsojenega J. Ž. in njegovega zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o obsojenčevem naklepu, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da mora sodišče v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Sodišče mora navesti izkustveno sprejemljive, logične in preverljive argumente tako glede obstoja očitanega kaznivega dejanja v objektivnem smislu, kot tudi glede obstoja dejstev, ki utemeljujejo obdolženčevo kazensko odgovornost. Kadar gre za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, ki je v primeru izvršitvenega načina uporabe listine kaznivo le, če obdolženec ravna z direktnim ali eventualnim naklepom, mora sodišče v obsodilni sodbi poleg razlogov o tem, da je obdolženec uporabil krivo listino, obrazložiti tudi, na podlagi katerih dejstev in dokazov je prišlo do zaključka, da je obdolženec vedel, da gre za krivo listino in jo je hotel uporabiti kot pravo (direktni naklep) oziroma se je zavedal možnosti, da je listina kriva, pa je v njeno uporabo kljub temu privolil (eventualni naklep).

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da izjave z dne 31. 8. 2005 ni napisala in podpisala D. Č. in da gre torej za krivo listino. Obrazložilo je tudi, zakaj šteje, da je to listino obsojenec uporabil kot pravo - ugotovilo je, da je izjavo tržnemu inšpektoratu poslala tedanja referentka družbe K. d.o.o., A. K., in sicer po navodilih obsojenega J. Ž. ter skupaj s spremnim dopisom, na katerem je bil žig odvetnika J. Ž. in njegov podpis (str. 16. do 19. sodbe). S tem se je sodišče v zadostni meri opredelilo do objektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja. Glede subjektivnih znakov kaznivega dejanja oziroma védenja obsojenca, da je posredovana izjava kriva, pa je sodišče navedlo le, da je to ugotovilo na podlagi „zagovora M. P., ki je povedala, da je delala po navodilih J. Ž. in podrobno pojasnila, kot je to že obrazloženo, okoliščine sklepanja kreditne pogodbe z D. Č. in tudi glede posredovanja dokumentacije nadalje tudi izpovedbe priče A. K., ki je pojasnila, kakšno vlogo je imel obdolženi J. Ž., kakšno vlogo pa ona, da je bila tajnica in je delala po njegovih navodilih“ (19. stran sodbe). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa.

10. Vlagatelja pravilno opozarjata, da navedeni razlogi glede obsojenčevega naklepa ne zadostijo standardu obrazloženosti sodbe. Navedbe sodišča, da naj bi obsojena M. P. ter priča A. K. delali po navodilih obsojenca ter da je A. K. pojasnila, kakšna je bila vloga obsojenca, so povsem nekonkretizirane, saj sodišče ob tem ne pojasni, za kakšna navodila je pravzaprav šlo in kakšna je bila obsojenčeva vloga. Iz obrazložitve sodbe je mogoče jasno razbrati le, da je bil obsojenec odvetnik družbe K. d.o.o. in da je v tej vlogi naročil, da se tržnemu inšpektoratu pošlje dokumentacija, ki se nanaša na D. Č., medtem ko iz sodbe ne izhaja, da bi imel obsojenec poleg vloge odvetnika še kakšno drugo vlogo v družbi K. d.o.o., oziroma da bi poznal poslovanje in dokumentacijo družbe tako dobro, da bi vedel, da je sporna izjava ponarejena. Sodišče se sicer sklicuje na zagovor obsojene M. P. in izpovedbo priče A. K., vendar tudi njuni izjavi, ki ju sodišče povzema v sodbi, nista v nikakršni izkustveni ali logični povezavi z vprašanjem, ali se je obsojenec zavedal, da je izjava, ki je bila po njegovih navodilih posredovana tržnemu inšpektoratu, kriva. Iz povzetka zagovora M. P. izhaja le, da „je bil J. Ž. takrat neki odvetnik in je po tem nekaj delala“ (7. stran sodbe), iz česar pa ni mogoče razbrati niti, na kaj naj bi se njegova navodila nanašala. Da bi obsojenec vedel, da je sporna izjava ponarejena prav tako ne izhaja iz povzete izpovedbe priče A. K., ki je povedala, da je „delala po navodilih direktorja, bil pa je direktor D. P., tudi M. P. je bila direktorica in tudi je delala po njenih navodilih. J. Ž. pa je samo zastopal K., kadar so bile kakšne zadeve in je delala tudi po njegovih navodilih“ (str. 13. sodbe), v zvezi s posredovanjem sporne izjave tržnemu inšpektoratu pa je povedala, da „je opravljala svoje delo po navodilih odvetnika Ž., da je sestavljala dokumentacijo pošiljala na tržni inšpektorat, vendar po navodilih in to, kar ji je naročil Ž.“ (16. stran sodbe, podobno tudi 18. stran sodbe). Iz te izpovedbe izhaja zgolj, da je navedena priča izjavo z dne 31. 8. 2005, na kateri je bil ponarejen podpis D. Č., posredovala tržnemu inšpektoratu po navodilih obsojenca, ki je bil odvetnik družbe, ne pa tudi, da je obsojenec vedel, da je podpis na tej izjavi ponarejen.

11. Vrhovno sodišče tako pritrjuje obsojencu in njegovemu zagovorniku, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o vprašanju, ki je odločilno za presojo obsojenčeve krivde, tj. ali je obsojenec vedel, da je izjava z dne 31. 8. 2005 kriva. S tem je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na obsojenega J. Ž. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ostalih navedb zahtev za varstvo zakonitosti obsojenega Ž. in njegovega zagovornika ni presojalo.

C. 12. Glede na ugotovljeno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevama obsojenega J. Ž. in njegovega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na tega obsojenca, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno oceniti dokaze ter navesti konkretne razloge za svoje dokazne zaključke.

13. Zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene M. P. je Vrhovno sodišče zavrnilo, saj kršitve, ki jih uveljavljajo, niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (425. člen ZKP).

14. Ker sta obsojeni J. Ž. in njegov zagovornik z zahtevama za varstvo zakonitosti uspela, Vrhovno sodišče obsojencu ni določilo sodne takse (drugi odstavek 98. člena v zvezi s 98.a členom ZKP). Obsojena M. P. pa je glede na

izid postopka dolžna plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s 98.a členom ZKP), ki je bila odmerjena po tar. št. 7111 (izrek kazni zapora do šestih mesecev) v zvezi s tar. št. 71113 (izrek pogojne obsodbe) in tar. št. 7152 (zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti), po katerih je sodna taksa določena v razponu od 112,00 EUR do 272,00 EUR. Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče takso odmerilo v znesku 150,00 EUR.