Jedro

Drugi odstavek 808. člena OZ določa, da se stranki lahko dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe in njenih sprememb. Vendar pa ta določba ne velja absolutno. Če stranki pogodbo, ki je sklenjena za določen čas, izvršujeta tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, gre za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas (prvi stavek drugega odstavka 831. člena OZ). Stališče pritožbenega sodišča, da navedene določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, je napačno. Drži sicer, da je določba dispozitivne narave, vendar pa je tudi ravnanje strank, ki pogodbo po izteku časa, za katerega je veljala, izvršujeta, treba šteti kot njuno dispozicijo. Določba 831. člena OZ pride v poštev ne glede na obličnost. Tudi v primeru, ko je določena obvezna oblika, se namreč pogodba lahko transformira v pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, če jo stranki izpolnjujeta po izteku časa, za katerega je bila sklenjena. Enak zaključek je mogoče narediti tudi na podlagi splošnih določb OZ.

Če teorija o realizaciji pogodbe lahko pride v poštev za obličnost, ki jo določa zakon, potem je še toliko bolj uporabljiva za primere, ko se za določeno obliko dogovorita pogodbeni stranki.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je za reševanje spora pristojno sodišče Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje je sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo, se izreklo za nepristojno, zavrglo tožbo ter razveljavilo opravljena pravdna dejanja.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva ter potek postopka: - Tožeča stranka je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Romuniji. Pravdni stranki sta 27. 4. 2009 sklenili neekskluzivno distribucijsko pogodbo (v nadaljevanju Pogodba).

- S Pogodbo sta se dogovorili za uporabo slovenskega prava in za pristojnost sodišča Republike Slovenije (15. in 16. člen Pogodbe).

- Pogodba je bila sklenjena za določen čas do 31. 12. 2009 (11. člen Pogodbe). Pravdni stranki sta se dogovorili, da morajo biti vse morebitne spremembe in dopolnitve Pogodbe v pisni obliki (21. člen Pogodbe). Po izteku časa stranki Pogodbe nista obnovili s pisnim soglasjem.

6. Tožeča stranka zahteva plačilo računov za leti 2010 in 2011. Sodišče prve stopnje je presodilo, da kljub temu, da stranki Pogodbe nista obnovili v pisni obliki, ta velja, saj naj bi jo stranki tudi po 31. 12. 2009 izpolnjevali še naprej. Presodilo je, da je zaradi veljave Pogodbe veljaven tudi pogodbeni dogovor o pristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče druge stopnje je zavzelo drugačno stališče, in sicer, da je Pogodba po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, prenehala. S tem je prenehal tudi dogovor o prorogaciji pristojnosti.

7. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, po vsebini predstavlja distribucijsko pogodbo, za katero smiselno pridejo v poštev določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o pogodbi o trgovskem zastopanju (kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče). Iz Pogodbe ne izhaja, da bi bile določbe 808. in 831. člena OZ, ki jih je v konkretnem primeru uporabilo pritožbeno sodišče, z njo v nasprotju.

8. Pravdni stranki sta se s Pogodbo dogovorili, da bo njune morebitne spore, ki izvirajo iz Pogodbe, reševalo sodišče Republike Slovenije (15. člen Pogodbe). Sodišče druge stopnje je pravilno štelo, da je pogoj za uporabo dogovora o pristojnosti slovenskega sodišča veljavnost Pogodbe. Če je Pogodba prenehala veljati (zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena), tudi dogovor o pristojnosti, določen v njej, ne velja več.

9. V pisni Pogodbi sta stranki določili obdobje njene veljavnosti: od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 (11. člen Pogodbe). Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava s strani pritožbenega sodišča, ki je presodilo, da Pogodba po izteku roka, za katerega je bila sklenjena, ni mogla več veljati, je utemeljen. Čeprav sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta vse spremembe Pogodbe sklenili v pisni obliki (21. člen Pogodbe), sta glede na trditve tožeče stranke brez pisnega dogovora Pogodbo izvrševali tudi po 31. 12. 2009. Drugi odstavek 808. člena OZ določa, da se stranki lahko dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe in njenih sprememb. Vendar pa ta določba ne velja absolutno. Če stranki pogodbo, ki je sklenjena za določen čas, izvršujeta tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, gre za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas (prvi stavek drugega odstavka 831. člena OZ). Stališče pritožbenega sodišča, da navedene določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, je napačno. Drži sicer, da je določba dispozitivne narave, vendar pa je tudi ravnanje strank, ki pogodbo po izteku časa, za katerega je veljala, izvršujeta, treba šteti kot njuno dispozicijo. Določba 831. člena OZ pride v poštev ne glede na obličnost. Tudi v primeru, ko je določena obvezna oblika, se namreč pogodba lahko transformira v pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, če jo stranki izpolnjujeta po izteku časa, za katerega je bila sklenjena.

10. Enak zaključek je mogoče narediti tudi na podlagi splošnih določb OZ. Prvi odstavek 54. člena OZ določa, da se pogodbeni stranki lahko dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe. Kljub pogodbeni določbi o obligatorni pisni obliki pa so mogoči neoblični sporazumi o spremembah, dopolnitvah in o razvezi pogodbe. To izrecno dovoljuje drugi odstavek 54. člena OZ. Stališče drugostopenjskega sodišča, da neobličen sporazum med strankama ni mogel biti dosežen, ni pravilno. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izrazi tudi z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja, in ne le z besedami (18. člen OZ). Takšno konkludentno ravnanje je nedvomno izpolnjevanje pogodbe po njenem prenehanju z enako vsebino, kakršna je bila zapisana v pisni obliki. Tudi na tak način lahko namreč stranki v okviru pogodbene avtonomije izrazita voljo za podaljšanje veljavnosti pogodbe. Drugačna razlaga, po kateri bi Pogodba po izteku roka, ki je bil pisno določen, prenehala veljati, kljub temu, da bi obe pogodbeni stranki pravice in obveznosti, ki iz nje izhajajo, še naprej izvrševali, bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ).

11. Utemeljen je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi 58. člena OZ s strani sodišča druge stopnje. Navedeni člen določa, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Gre za teorijo o realizaciji pogodbe, ki lahko pride v poštev tudi za pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Ne drži stališče pritožbenega sodišča, da na podlagi teorije o realizaciji lahko konvalidira le pogodba, za katero obličnost predpisuje zakon. Termin „zahtevana oblika“ iz 58. člena OZ je potrebno razumeti tako, da se nanaša tudi na obličnost, za katero se dogovorita pogodbeni stranki in ki jo ponavadi „predpišeta“ v pisni pogodbi. Če teorija o realizaciji pogodbe lahko pride v poštev za obličnost, ki jo določa zakon, potem je še toliko bolj uporabljiva za primere, ko se za določeno obliko dogovorita pogodbeni stranki. Obličnost, ki jo določa zakon, je ponavadi namreč predpisana zaradi varstva javnega interesa, stranki pa v pogodbi načeloma določita obvezno obliko zaradi lastnega interesa. Če sta pravdni stranki v obravnavanem primeru Pogodbo izpolnjevali tudi po izteku časa, ki ga je določala pisna Pogodba, se je čas veljavnosti Pogodbe lahko podaljšal in je ta lahko veljala tudi po 31. 12. 2009. 12. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sklep pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odgovoriti še na pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z očitkom zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka namreč v pritožbi izpodbija tudi dejanske zaključke sodišča prve stopnje, da sta stranki po 31. 12. 2009 Pogodbo še naprej izvrševali, do česar se pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo.

14. Če je v času, iz katerega izvirajo računi, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, Pogodba veljala, je veljal tudi sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča, določen v 15. in 16. členu Pogodbe. Ne glede na dejansko presojo, ali sta pravdni stranki Pogodbo izpolnjevali tudi po 31. 12. 2009, pa Vrhovno sodišče opozarja še, da držijo revizijske trditve, da je tožeča stranka med drugim zahtevala tudi plačilo na podlagi računa z dne 28. 12. 2009, torej za obdobje do 31. 12. 2009. 15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.