Jedro

V obravnavani zadevi bi tožnica lahko pravočasno uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane na podlagi pritožbe na odmerno odločbo le v primeru, če bi v zakonskem roku (iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2), torej do 31. julija 2014 sama vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2013, kar pa tožnica nesporno ni storila. Tako v predmetni zadevi ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 271. člena ZDavP-2 in je tudi po presoji sodišča tožnica posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala prepozno. Davčni organ te olajšave z izpodbijano odločbo o odmeri dohodnine za leto 2013 tožnici povsem pravilno ni priznal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila dohodnino za leto 2013 v znesku 8.372,61 EUR, pri tej odmeri pa ni upoštevala posebne olajšave za vzdrževane družinske člane.

2. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da ji davčni organ ni priznal posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ker meni, da je v skladu z določbo prvega odstavka 271. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane mogoče uveljavljati le še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine. Če pa davčnemu zavezancu ni bil vročen informativni izračun dohodnine do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, pa bi moral v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 do 31. julija tekočega leta vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto. Davčni zavezanec mora, kolikor mu informativni izračun ni bil izdan v zakonskem roku v napovedi za odmero dohodnine sam navesti vse potrebne podatke o dohodkih in tudi o davčni ugodnostih (olajšavah, stroških), ki jih želi uveljavljati. Način uveljavljanja davčnih ugodnosti in roke določa zakon (ZDavP-2). Kolikor davčni zavezanec pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisan način in v zakonsko določenih rokih, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. Tožnica napovedi za odmero dohodnine za leto 2013 ni vložila do 31. julija 2014. Na podlagi določbe 270. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec uveljavljati davčne olajšave in navesti vse potrebne podatke za odmero dohodnine v napovedi, ki jo mora vložiti najkasneje do 31. julija za preteklo leto, česar pa tožnica ni storila in je tako izgubila pravico do uveljavljanja stroškov za vzdrževane družinske člane za leto 2013. Posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane je tožnica uveljavljala prepozno, zato davčni organ te olajšave ni mogel upoštevati pri odmeri tožničine dohodnine za leto 2013. 3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka. Toženka se je pri svoji odločitvi sklicevala na 270. člen, šesti odstavek 267. člena in prvi odstavek 61. člena v zvezi s prvim odstavkom 270. člena ZDavP-2. Tožnica se ne strinja s stališči toženke in meni, da je posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala pravočasno. Toženka pa je tudi razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za pravilno odmero predmetne dohodnine, kar tožnica pojasni. Toženkin izračun dohodnine ni pravilen. V nadaljevanju navaja določbo drugega odstavka 267. člena ZDavP-2 in poudarja, da je toženki 20. 12. 2013 uradno sporočila, da uveljavlja sporno olajšavo. Toženka bi morala tožnici vročiti pravilni informativni izračun dohodnine za leto 2013 in dohodnino tudi pravilno odmeriti, saj je imela na razpolago vse potrebne podatke (267. člen ZDavP-2), pa tega ni storila. Navaja namen drugega odstavka 267. člena ZDavP-2. Dodatni rok 31. julija pa je po mnenju tožnice določen le za situacije, ko davčni zavezanec davčnemu organu ni predložil nobenih podatkov, na podlagi katerih bi lahko davčni organ odmeril dohodnino, za kar pa ne gre v danem primeru.

4. Tožnica tudi poudarja, da ji toženka ni vročila informativnega izračuna dohodnine za leto 2013, čeprav bi to morala storiti. Tožnica vse do izdaje izpodbijane odločbe v letu 2016 ni vedela, kakšna je odmera dohodnine za leto 2013. V vseh letih doslej je tožnica uveljavljala sporno olajšavo na enak način in jo je davčni organ vselej upošteval. Šele leta 2016, ko je prejela izpodbijano odmerno odločbo se je prvič seznanila z napačnim obračunom dohodnine za leto 2013. Toženka pa je pravočasno imela na razpolago vse podatke za pravilno odmero dohodnine za leto 2013. Ne strinja se s stališčem toženke, da bi na podlagi 270. člena ZDavP-2 tožnica morala do 31. 7. 2014 sama vložiti napoved, ker informativnega izračuna dohodnine za leto 2013 ni prejela do 15. junija 2014. Ker tega ni storila toženka meni, da ne more več uveljavljati sporne olajšave in je prekludirana. Toženka napačno razlaga določbo drugega odstavka 271. člena ZDavP-2, ki jo citira. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Tožnica je pravočasno uveljavljala sporno olajšavo. Uveljavljala jo je tudi v pritožbi zoper odmerno odločbo (1. 8. 2016), torej pravočasno. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS III U 233/2014 z dne 12. 12. 2014, ki jo povzema. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo reši zadevo, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženki naloži, da je dolžna tožnici povrniti vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

8. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali davčni organ z izpodbijano odločbo o odmeri dohodnine za leto 2013 tožnici pravilno in zakonito ni priznal posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da tožeča stranka ni prejela informativnega izračuna dohodnine za leto 2013 in tako ugovora zoper ta izračun tudi ni mogla vložiti. Na podlagi šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 pa mora davčni zavezanec v primeru, če mi ni bil vročen informativni izračun dohodnine do 15. junija tekočega leta za preteklo leto do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto. V obravnavani zadevi med strankama tudi ni sporno, da tožnica do 31. julija tekočega leta (2014) ni vložila napovedi za odmero dohodnine za leto 2013 ter na ta način v skladu z določbami šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 izpodbijala domnevo o vročitvi informativnega izračuna po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Spora tudi ni o tem, da je tožeča stranka posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo.

9. Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane predstavlja ugodnost, ki jo davčni organ ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč jo mora davčni zavezanec posebej uveljavljati. To lahko stori le na način in v rokih, ki jih določa zakon (ZDavP-2). Tako je v zvezi z izračunom akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve v 287. členu ZDavP-2 predpisano na kakšen način (s predložitvijo pisnega obvestila delodajalca) se uveljavlja posebna olajšava za vzdrževane družinske člane med letom. V 270. členu ZDavP-2 pa je predpisano, do kdaj najpozneje (do 5. februarja tekočega leta) lahko davčni zavezanec pošlje podatke davčnemu organu za pravilno upoštevanje davčnih olajšav. V določbi 271. člena ZDavP-2 je posebej predpisan način in roki za (naknadno) uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ko gre za vlaganje pravnih sredstev. Po prvem odstavku 271. člena ZDavP-2 je to mogoče storiti tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine. Davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 pa lahko na podlagi drugega odstavka 271. člena ZDavP-2 uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Iz citirane zakonske dikcije nesporno izhaja, da je to možno le v primeru, kadar gre za napoved, ki jo je davčni zavezanec vloži v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, torej za napoved, ki jo je vložil do 31. julija tekočega leta (v predmetni zadevi do 31. julija 2014) v primeru, če informativni izračun davčnemu zavezancu ni bil vročen v predpisanem roku. Po povedanem, bi v obravnavani zadevi tožnica lahko pravočasno uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane na podlagi pritožbe na odmerno odločbo le v primeru, če bi v zakonskem roku (iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2), torej do 31. julija 2014 sama vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2013, kar pa tožnica nesporno ni storila. Tako v predmetni zadevi ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 271. člena ZDavP-2 in je tudi po presoji sodišča tožnica posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala prepozno. Davčni organ te olajšave z izpodbijano odločbo o odmeri dohodnine za leto 2013 tožnici povsem pravilno ni priznal. 10. V obravnavanem primeru ne gre za odmero dohodnine na podlagi samoprijave davčnega zavezanca kot v zadevi, o kateri je Upravno sodišče RS odločalo s sodbo III U 233/2014 z dne 12. 12. 2014 na katero se tožnica sklicuje v tožbi. Ko gre za odmero dohodnine na podlagi samoprijave (prvi odstavek 63. člena ZDavP-2) gre za drugačen dejanski položaj davčnega zavezanca kot v primeru iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2. 11. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).