Jedro

Tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel nikakršnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko toženka ugotovila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, tj. da je vložitev odgovora na pritožbo razumna. Tožnik ni navedel nobenega dejstva ali okoliščine, ki bi toženki omogočala presojo, da je za odobritev BPP za odgovor na pritožbo izpolnjen tudi pogoj iz 24. člena ZBPP. Tožnik namreč (kljub temu, da je bil pri podaji odgovora na poziv zastopan po pooblaščenki - odvetnici) ni v ničemer (niti laično) navedel, glede česa konkretno je potrebno odgovoriti na pritožbo oz. zakaj naj bi bil za njegov uspeh v konkretnem pritožbenem postopku odgovor na pritožbo potreben oziroma razumen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za vložitev odgovora na pritožbo v pravdi, P 42/2022, ki poteka pri Okrajnem sodišču v Črnomlju.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnikova prošnja ni utemeljena. Tožniku je bila v navedenem pravdnem postopku, v katerem je vtoževal plačilo odškodnine v višini 10.000 EUR, dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje. Okrajno sodišče v Črnomlju je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo, tožnik pa se zoper sodbo ni pritožil, zaradi česar je ta v zavrnilnem delu postala pravnomočna. Zoper sodbo se je pritožil toženec v omenjeni pravdni zadevi, tožnik pa želi vložiti odgovor na pritožbo. Toženka pojasnjuje, da pridobitev BPP ni samoumevna, poleg finančnega mora biti izpolnjen tudi vsebinski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožnik je bil pozvan, da pojasni razloge, zaradi katerih bi bilo smiselno vložiti odgovor na pritožbo, a v odgovoru na poziv konkretnih razlogov ni navedel, tako pa tudi ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik tudi ne izkazuje okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je izid zadeve zanj življenjskega pomena.

3. Tožnikove pravice so bile varovane z dodelitvijo BPP za postopek na prvi stopnji, Vložitev odgovora na pritožbo ni nujna niti po oceni toženke ni potrebna. Stranka v odgovoru na pritožbo ne more več uveljavljati pravno relevantnih dejstev ali navajati novih dejstev in dokazov, tako da ni zagotovljena tolikšna verjetnost za uspeh, da bi upravičevala uporabo 24. člena ZBPP. Tožnik je v delu, zoper katerega se je toženec v omenjenem pravdnem postopku pritožil, uspel, boljšega položaja pa si z vložitvijo odgovora na pritožbo ne more izposlovati. Toženec lahko v okviru pritožbe navaja zgolj to, kar je navajal pred sodiščem prve stopnje, do vsega tega pa se je tožnik že opredelil, zato ni nobene potrebe po ponavljanju že podanih navedb. Odgovor na pritožbo praviloma nikoli ne pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja niti ne k pravilni in zakoniti odločitvi v pritožbenem postopku, zaradi nevložitve odgovora na pritožbo pa tožnika ne bodo zadele nobene negativne posledice. Povsem logično je, da toženec v pravdni zadevi izpodbija ugotovitve sodišča v sodbi. V kolikor so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje storjene napake, bo višje sodišče sodbo v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V tem primeru tožnikove pravice ne bodo kršene. V kolikor bo višje sodišče pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pa bo to storilo ne glede na to, ali tožnik odgovori na pritožbo ali ne. Če so bile namreč v postopku storjene nepravilnosti, je višje sodišče dolžno sprejeti takšno odločitev, ne glede na stališča tožnika.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pojasnjuje potek upravnega postopka pred toženko in pojasnjuje, da je kljub toženkini odločitvi vložil odgovor na pritožbo, saj je moral tudi pri drugostopenjskem sodišču uveljavljati svoje pravice in zavarovati lastne interese. Tožnik predstavlja vlogo in pomen pritožbe v slovenskem pravnem redu, pri čemer se sklicuje na Ustavo RS in judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice - pri pravici do pritožbe gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki je tudi najpomembnejši izraz pravice do poštenega sojenja. Izpostavlja, da se načelo kontradiktornosti uresničuje tudi v pritožbenem postopku, kot to določa 344. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnikova pravica, da se v postopku izjavi, ustreza obveznosti sodišča, da se seznani s tožnikovimi navedbami in se do njih, če so dopustne in relevantne ter niso očitno neutemeljene, tudi opredeli. Tožnik je imel pravico seznaniti se z navedbami in pravnimi argumenti toženca in zgolj od njega samega je bilo odvisno, ali bo na te navedbe odgovoril. Ker te izbire namesto njega ni mogel opraviti nihče drug, niti sodišče, mu je bila kršena pravica do izjave v postopku. Z zavrnitvijo njegove prošnje je toženka kršila tudi načelo enakosti pred zakonom in ga obravnavala neenakopravno napram tožencu, ki je imel možnost zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložiti pritožbo, izpodbijati odločitev sodišča in jo v presojo predložiti hierarhično višjemu sodišču. Tožniku bi moralo biti omogočeno, da se opredeli glede vseh navedb, ki bi lahko v njegovo škodo vplivale na odločitev instančnega sodišča (tožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, Up-32/01). Toženka je z izpodbijano odločbo kršila tožnikove številne ustavno zagotovljene pravice in ravnala arbitrarno, izven zakonskih okvirjev ZBPP, ki pravice do odgovora na pritožbo ne izključujejo iz sistema dodeljevanja BPP. Zadevo je tudi prejudicirala, saj je ocenila, da tožnikov odgovor na pritožbo ni potreben. O prošnji tožnika za BPP ni odločal poklicni sodnik, če bi veljalo toženkino stališče, pa bi bil tožnik v pritožbenem postopku preslišan.

5. Tožnik v svojem odgovoru na toženkin poziv res ni izrecno opredeljeval, s katerimi argumenti bo izpodbijal pritožbo, kar pa ni bistveno. Sodna praksa v novejšem času stroške za odgovor na pritožbo praviloma priznava kot potrebne, saj je v nasprotnem primeru poseženo v načelo kontradiktornosti (Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2191/2019). Kot potreben se odgovor na pritožbo šteje, če se je v njem stranka soočila s konkretnimi pritožbenimi razlogi (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, V Cpg 1674/2014). Tožnik je ob vložitvi prošnje za BPP toženki poslal kopijo pritožbe, zato dodatno pojasnjevanje pritožbenih razlogov ni bilo potrebno. Slednje velja tudi zato, ker toženka ni pristojna za presojo utemeljenosti tožnikovih navedb - tožniku je pravica do izjave zagotovljena že na normativni ravni (z Ustavo, zakonom in mednarodnimi konvencijami). Sicer pa toženka v pozivu ni pojasnila, katere konkretne razloge bi tožnik moral navesti, temu pa to tudi samo po sebi ni moglo biti znano. Zmotno je toženkino stališče, da naj odgovor na pritožbo praviloma ne bi nikoli pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja in k pravilni in zakoniti odločitvi v pritožbenem postopku. Če bi to držalo, bi bil odgovor na pritožbo namenjen sam sebi. Prav tako ne drži, da tožnika zaradi nevložitve odgovora na pritožbo ne bi doletele negativne posledice; ravnanje pritožbenega organa s pritožbo določa 347. in naslednji členi ZPP, za stranko ima lahko še kako pomembne posledice. Tožnik dodaja še, da je prejel povabilo Višjega sodišča v Ljubljani k postopku mediacije. Glede tega, da naj tožnik ne bi navedel okoliščin, ki bi izkazovale pomembnost zadeve za njegov socialno-ekonomski položaj, tožnik poudarja, da je prejemnik denarno-socialne pomoči, kar je v prošnji označil, toženka pa je bila seznanjena tudi z višino odškodnine, ki je bila prisojena tožniku in da bi lahko pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo. Ne drži niti stališče glede tega, da si z odgovorom na pritožbo tožnik ne bi mogel izposlovati boljšega položaja. Tožnik si je ugoden položaj zagotovil s tem, da je argumentirano odgovoril na pritožbo in ovrgel toženčeve navedbe, s čimer svojega položaja ni poslabšal oz. je zmanjšal možnost, da se ta poslabša. Prisojena odškodnina močno presega višino tožnikovih prihodkov iz naslova denarno-socialne pomoči, zato je odločitev pritožbenega sodišča zanj nedvomno pomembna.

6. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povračilo toženkinih stroškov postopka. Ponavlja stališča iz izpodbijane odločbe, da odgovor na pritožbo ni bil niti obvezen niti potreben, vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP pa tako ni izpolnjen. Toženec v pravdnem postopku P 42/2022 novot ne sme navajati, enako jih ne sme navajati niti tožnik v dogovoru na pritožbo. Sklicevanje na navedbe iz prvostopenjskega postopka ni smiselno, ker višje sodišče preštudira celoten spis. Tako ni zagotovljena tolikšna verjetnost za uspeh (da se bo pritožbeni postopek za tožnika končal uspešno), ki bi opravičevala dodelitev BPP. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi, IV U 226/2011). Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča tožniku v korist (v izpodbijanem delu), ni smiselno njegovo vlaganje odgovora na pritožbo; pravnega interesa za izpodbijanje odločitve v tem delu tožnik nima niti nima smisla, da pojasnjuje svoje videnje zadeve oz. razloge za zavrnitev pritožbe, saj je drugostopenjsko sodišče vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Če tožnik nečesa ni navedel pred prvostopenjskim sodiščem, tega ne more navajati niti sedaj. Povsem nesmiselna pa je tudi zgolj navedba, da tožnik drugostopenjskemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe, saj je to povsem logično. Če pritožba ni utemeljena, jo bo višje sodišče tako ali tako zavrnilo, ne glede na to, če bo tožnik odgovoril nanjo. Toženka ocenjuje, da je bil z dodelitvijo BPP za postopek pred prvostopenjskim sodiščem dosežen njen namen. Glede očitkov v zvezi z izvedeniškim mnenjem (ki predstavljajo pritožbeni očitek) se je imel tožnik možnosti izjaviti že tekom postopka na prvi stopnji; če ti očitki tedaj niso bili podani, pa gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati. Enako velja glede drugih očitkov (problematiziranje alkoholiziranosti, vpliva alkohola na dojemanje bolečine, umeščanja prizadejane poškodbe v kontekst dogodka, izpodbijanje temelja in višine škode). Tožnik tudi v odgovoru na poziv toženje ni navedel ali utemeljil, da izpolnjuje pogoj po 24. členu ZBPP. Tožnik je bil tekom prvostopenjskega postopka dolžan odgovoriti na navedbe toženca, če njegovih navedb ni prerekal tedaj, pa jih ne more niti v okviru odgovora na pritožbo. Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) tožniku ne zagotavlja pravice, da toženka financira tožnikov odgovor na pritožbo. Drži sicer, da tožnik lahko vloži odgovor na pritožbo, nobena ustavna oziroma zakonska določba pa ne določa, da je izvrševanje te pravice dolžna financirati tožena stranka. Postopek odločanja o BPP je vodila predsednica sodišča. Kopija pritožbe toženki nikoli ni bila dostavljena, ob vložitvi prošnje za BPP tudi ni bil pripravljen odgovor na pritožbo. Tožnik bi moral vsaj na ravni verjetnosti izkazati utemeljene razloge, zakaj je vložitev odgovora na pritožbo potrebna, na njem je tudi dokazno breme. Ne drži, da sodna praksa stroške odgovora na pritožbo šteje za potrebne, velja ravno nasprotno, saj se skoraj vedno višje sodišče postavi na stališče, da odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve. Toženka je tožnika jasno pozvala, katere razloge mora ta navesti, poziv pa je bil vročen njegovi pooblaščenki - odvetnici, ki gotovo pozna 24. člen ZBPP, tako da sprenevedanje s tem v zvezi ne vzdrži kritične presoje. Toženka navaja, da je načeloma odgovor na pritožbo namenjen sam sebi, tožnika pa zaradi nevložitve tega ne zadenejo nobene negativne posledice. Če je pritožba neutemeljena, jo bo višje sodišče ne glede na odgovor na pritožbo zavrnilo, če je utemeljena, pa bo sodišče ne glede na odgovor na pritožbo sodbo spremenilo oz. razveljavilo. Če bo pritožba zavrnjena, bo to zato, ker toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje sodišča ni uspel prepričati, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti in ker dokazi nakazujejo na njegovo odškodninsko odgovornost. Odgovor na pritožbo pri tem ne igra bistvene vloge. V kolikor bo sodba spremenjena ali razveljavljena, pa bo do tega prišlo, ker bo višje sodišče ugotovilo kršitve pred prvostopenjskim sodiščem; takšne ugotovitve višjega sodišča vložitev odgovora na pritožbo ne more spremeniti. Težnje tožnika,da se BPP dodeli brez izpolnjevanja vsebinskega pogoja po 24. členu ZBPP, bi pripeljale do izdaje nezakonite odločbe in do nezakonitega izplačila sredstev v breme proračuna.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za odgovor na pritožbo, vloženo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, P 42/2022 z dne 31. 8. 2023, in sicer iz razloga neizpolnjevanja pogoja po 24. členu ZBPP.

10. Sodišče uvodoma pritrjuje obširnim tožbenim navedbam tožnika, da mu 344. člen ZPP izrecno daje pravico do odgovora na pritožbo, da se načelo kontradiktornosti, ki vsebinsko pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP), razteza tudi na pritožbeni postopek ter da je pravica do izjave v sodnem postopku najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja tako 22. člen Ustave, kot tudi 6. člen EKČP, ki zagotavlja strankam pravico do enakosti orožij in pravico biti slišan. Stališča toženke o tem, da je načeloma odgovor na pritožbo namenjen sam sebi oziroma da odgovor na pritožbo praviloma nikoli ne pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja niti ne k pravilni in zakoniti odločitvi v pritožbenem postopku, so po povedanem napačna in odraz nerazumevanja narave pravdnega postopka ter predstavljenih pravic.

11. Vendar pa ob zapisanem sodišče pojasnjuje tudi, da je mogoče BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo (kot to sicer velja za vse oblike BPP) dodeliti zgolj pod pogoji, določenimi v ZBPP. Ta predpis tako določa, da mora biti za dodelitev BPP (poleg pogoja finančnega cenzusa) izpolnjen tudi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, ki se nanaša na verjetnost izgledov za uspeh oziroma razumnost postopka ter na pomembnost zadeve za prosilca oz. njegovo družino (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Če ta pogoj ni izpolnjen, BPP ni mogoče dodeliti, in sicer ne glede na to, ali stranki predpisi sicer dajejo pravico do oprave nekega procesnega dejanja (v konkretnem primeru tako do vložitve odgovora na pritožbo zoper sodbo, izdano v pravdnem postopku).

12. Presojo, ali je pogoj iz 24. člena ZBPP izpolnjen, organ za BPP primarno opravi na podlagi navedb vlagatelja v prošnji za dodelitev BPP. Iz ustaljene upravno-sodne prakse (npr. sodbe tega sodišča, I U 1391/2021, I U 781/2019 in I U 1225/2020) s tem v zvezi tako izhaja, da mora v skladu s 140. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) stranka po resnici in določno navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek. Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam postopek brezplačne pravne pomoči ne more pridobiti te pomoči, sicer ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh s pravnim oz. drugim sredstvom; ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj določno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh.

13. V konkretnem primeru tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel nikakršnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko toženka ugotovila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, tj. da je vložitev odgovora na pritožbo razumna (oz. ni očitno nerazumna). Ob zapisanem iz upravnega spisa zadeve dalje izhaja, da je toženka tožnika po prejemu prošnje za dodelitev BPP pozvala k izjasnitvi. V poslanem pozivu je toženka izpostavila določbo 24. člena ZBPP, predstavila svoja naziranja v zadevi (da tožnik do BPP ni upravičen, saj ni izkazana verjetnost uspeha), ob tem pa je tožnika jasno in določno pozvala tudi, da v kolikor meni, da obstojijo razlogi, zaradi katerih bi bilo smiselno vložiti odgovor na pritožbo, te v postavljenem roku navede in obrazloži. Tožnik je na navedeni poziv odgovoril z dopisom, v katerem je v bistvenem izpostavil zgolj svojo (ustavno) pravico do izjave v pritožbenem postopku. Tožnik pa ob tem ni navedel nobenega dejstva ali okoliščine, ki bi toženki omogočala presojo, da je za odobritev BPP za odgovor na pritožbo izpolnjen tudi pogoj iz 24. člena ZBPP. Tožnik namreč (kljub temu, da je bil pri podaji odgovora na poziv zastopan po pooblaščenki - odvetnici) ni v ničemer (niti laično) navedel, glede česa konkretno je potrebno odgovoriti na pritožbo oz. zakaj naj bi bil za njegov uspeh v konkretnem pritožbenem postopku odgovor na pritožbo potreben oziroma razumen.

14. Tožnik v tožbi ob tem zatrjuje, da je toženki ob vložitvi prošnje poslal kopijo pritožbe, na podlagi česar naj bi se ta lahko seznanila s pritožbenimi očitki. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da iz listin v upravnem spisu tožnikovo posredovanje pritožbe toženki ne izhaja - kot dokazi so na dopisu tožnikove pooblaščenke toženki navedeni zgolj pooblastilo, prošnja za dodelitev BPP in poziv za odgovor na pritožbo, zgolj te listine pa so tudi (fizično) del upravnega spisa zadeve v zvezi s tožnikovo vlogo. Tožnikov odgovor na poziv toženke k izjasnitvi prilog ne vsebuje. Da bi ji tožnik posredoval pritožbo, pa toženka v odgovoru na tožbo tudi izrecno prereka. Na podlagi vsega navedenega sodišče sodi, da tožnik posredovanja pritožbe toženki ni uspel izkazati. Ne glede na navedeno pa sodišče pojasnjuje tudi, da se tožnik zgolj s posredovanjem navedenega pisanja, tudi če bi bilo to posredovano, obveznosti konkretnega in določnega navajanja dejanskega stanja in okoliščin, na katere opira svoj zahtevek, v prošnji za dodelitev BPP (ali pa v kasnejši izjasnitvi, h kateri ga je pozvala toženka) ne bi mogel razbremeniti.

15. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka ob umanjkanju tožnikove kakršnekoli konkretizacije dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je v konkretnem primeru vložitev odgovora na pritožbo potrebna ali razumna (oz. ni očitno nerazumna), čeprav je bil tožnik k navedbi teh s strani toženke izrecno pozvan, pravilno zaključila, da vsebinski pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ni izpolnjen, tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP pa je na tej podlagi zakonito zavrnila. Okoliščina, da je toženka v izpodbijani odločbi ob tem navajala tudi druga, (že predstavljena) napačna stališča glede splošne nepotrebnosti vlaganja odgovorov na pritožbe, na navedeno ne more vplivati.

16. Tožnik nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank, saj sta se v skladu s prvim odstavkom 279.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 obe stranki pisno odpovedali glavni obravnavi.

**K II. točki izreka:**

18. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.