Jedro

Pravila delovnega časa, počitka in letnega dopusta so določena v ZDR-1 in so jih dolžni spoštovati vsi delodajalci. Ravnanje toženke oziroma njenega zaposlenega - tožniku nadrejenega A. A., ki je tožnika v zvezi z delovnimi nalogami klical, mu pisal in pričakoval njegovo odzivnost tudi izven delovnega časa - v pozno popoldanskih in večernih urah, med dnevnim in tedenskim počitkom - med vikendi in prazniki ter med letnim dopustom, ni običajno in predvsem (in kar je bistveno) ni v skladu z določili ZDR-1 (členi 155, 156, 159 itd.). Takšen način dela med strankama tudi ni bil dogovorjen, ne v pogodbi o zaposlitvi ne ustno. Tožnik je podajo soglasja k takemu načinu dela izrecno zanikal.

Tudi če bi držale toženkine trditve, da naj bi bili kontakti izven delovnega časa posledica tožnikovih napak in v rednem delovnem času neopravljenega dela, toženka, kot že rečeno, ni dokazala, da bi bila poprava teh napak tako nujna, da bi terjala kontaktiranje tožnika izven delovnega časa in da torej delo ne bi moglo počakati do naslednjega delovnega dne. Same napake delavca pri delu oziroma pomanjkljivo opravljeno delo pa ne opravičujejo delodajalčevega kontaktiranja delavca izven delovnega časa. Za sankcioniranje napak delavca pri delu so namreč predvideni za to predpisani postopki (npr. disciplinski postopek, opozorilo pred odpovedjo itd.), ki pa se jih toženka ni poslužila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2021 dalje (točka I izreka). V presežku, to je za plačilo zneska 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2020 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.000,00 EUR za čas od 5. 8. 2020 do 7. 1. 2021, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 858,85 EUR (točka III izreka) in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka v višini 58,55 % (točka IV izreka).

2.Zoper odločitev v I., III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, kot tudi kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno pa vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da v zadevi niso izpolnjene vse odškodninske predpostavke. Način komunikacije in dela nadrejenega je bil enak do vseh zaposlenih, torej tudi do tožnika. V spornem obdobju so jo prevzeli Kitajci. Posledično se je spremenil način dela. Sodišče neutemeljeno ni presojalo drugega kulturnega in poslovnega vpliva. V nujnih zadevah se je pričakovala odzivnost. Njen način dela je običajen in ne odstopa od splošnih pravil. Če je prihajalo do nadurnega dela, ga je plačevala. Dokazni postopek je pokazal, da se je tožnik z nadrejenim dogovoril, da ga ne bo več klical po četrti, peti uri, kar je nadrejeni upošteval. Nadrejeni tožniku ni nalagal delovnih nalog izven delovnega časa brez nujnih razlogov. Meni, da ni kršila predpisov. Pri delu tožnika je prihajalo do napak, ki jih je bilo treba odpraviti, zato so bili potrebni klici izven delovnega časa. Pogostost klicev izven delovnega časa ni bila taka, da bi se lahko štela kot kršitev. Meni, da zgolj tožnikovi zaznamki ne pomenijo, da je bilo od 1. 1. 2020 do 3. 7. 2020 okrog 50 dogodkov izven delovnega časa. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo obrazložitev sodbe. Nadalje meni, da tožnik ni dokazal nastanka škode, saj ni predlagal zaslišanja partnerke ali drugih bližnjih, niti ni predložil izvida psihiatra ali psihologa. Prav tako meni, da bi bilo v zvezi s škodo treba postaviti izvedenca psihiatra, saj sodišče nima strokovnega znanja. Navedeno uveljavlja tudi glede vzročne zveze. Tožniku očita pomanjkljivo trditveno podlago glede škode. Pritožuje se tudi zoper višino odškodnine, saj meni, da ta ni obrazložena in da je prisojena v previsokem znesku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi toženkinih kršitev določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) glede delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter letnega dopusta. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (179. člen ZDR-1). Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da v zadevi niso podane vse predpostavke (krivdne) odškodninske odgovornosti, torej protipravno ravnanje toženke, tožniku nastala škoda, vzročna zveza med njima in krivda toženke.

5.Kot je pritožbeno sodišče v tej zadevi obrazložilo že v sklepu Pdp 555/2024, za presojo protipravnosti niso bistvene pritožbene navedbe, da je bil tožnik obravnavan enako kot ostali zaposleni pri toženki. V tem sporu tako ni pomembno, ali je toženka vsem zaposlenim kršila pravico do počitka in letnega dopusta, pač pa je bistveno le to, ali je tožnik dokazal, da se je protipravno ravnanje izvajalo zoper njega. Prav tako ni bistvena pritožbena navedba, da delodajalec - toženka prihaja iz drugega kulturnega in poslovnega okolja, saj je bila kljub temu dolžna upoštevati določila ZDR-1 (3. člen ZDR-1).

6.Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je bil način dela pri toženki običajen in da ne odstopa od splošnih pravil. Pravila delovnega časa, počitka in letnega dopusta so določena v ZDR-1 in so jih dolžni spoštovati vsi delodajalci. Ravnanje toženke oziroma njenega zaposlenega - tožniku nadrejenega A. A., ki je tožnika v zvezi z delovnimi nalogami klical, mu pisal in pričakoval njegovo odzivnost tudi izven delovnega časa - v pozno popoldanskih in večernih urah, med dnevnim in tedenskim počitkom - med vikendi in prazniki ter med letnim dopustom, ni običajno in predvsem (in kar je bistveno) ni v skladu z določili ZDR-1 (členi 155, 156, 159 itd.). Takšen način dela med strankama tudi ni bil dogovorjen, ne v pogodbi o zaposlitvi ne ustno. Tožnik je podajo soglasja k takemu načinu dela izrecno zanikal.

7.Sodišče prve stopnje je v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj šteje, da toženka ni dokazala, da so bili vsi ti klici in sporočila nadrejenega tožniku izven delovnega časa nujni za nemoten potek dela. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da že številčnost teh klicev oziroma kontaktov izven delovnega časa (kot izhaja iz tožnikove izpovedbe in njegovega popisa le-teh v prilogi A10) ne more utemeljevati nujnih nalog; da ni šlo za nujne zadeve, pa potrjuje tudi izpoved tožnika. Toženkine trditve o nujnosti teh nalog pa so (kljub tožnikovi konkretizaciji teh kontaktov, z izjemo kontaktov dne 30. 4. 2020, ko naj tožnik ne bi opravil delovne naloge) ostale posplošene, prav tako pisna izjava priče A. A.

8.Tudi če bi držale toženkine trditve, da naj bi bili kontakti izven delovnega časa posledica tožnikovih napak in v rednem delovnem času neopravljenega dela, toženka, kot že rečeno, ni dokazala, da bi bila poprava teh napak tako nujna, da bi terjala kontaktiranje tožnika izven delovnega časa in da torej delo ne bi moglo počakati do naslednjega delovnega dne. Same napake delavca pri delu oziroma pomanjkljivo opravljeno delo pa ne opravičujejo delodajalčevega kontaktiranja delavca izven delovnega časa. Za sankcioniranje napak delavca pri delu so namreč predvideni za to predpisani postopki (npr. disciplinski postopek, opozorilo pred odpovedjo itd.), ki pa se jih toženka ni poslužila.

9.Ne drži pritožbena navedba, da je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik z nadrejenim dogovoril, da ga ne bo več klical po četrti ali peti uri. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožnik izpovedal, da je bilo zatem le kratek čas zatišje, potem pa se je nadaljevalo po starem, kar potrjuje tudi tožnikov popis teh kontaktov, ki so se nadaljevali do konca delovnega razmerja. Nenazadnje pa je toženka sama priznala, da je v določenem obdobju pričakovala tožnikovo odzivnost izven delovnega časa, saj je potrdila, da je tožnik v času prvomajskih praznikov pripravljal poročila in da je bil v času poletnega kolektivnega dopusta zadolžen za pripravo dnevnih poročil.

10.Pogostost toženkinih kontaktov tožnika izven delovnega časa potrjujeta tožnikova izpoved in njegovi zapisi le-teh (priloga A10). Ker toženka ni dokazala drugače, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno sledilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o arbitrarni presoji in kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tako ugotovljenih približno 50 kontaktov izven delovnega časa oziroma kršitev določil ZDR-1 nedvomno predstavlja protipravno ravnanje toženke kot element odškodninske odgovornosti. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, koliko časa je trajala ta toženkina komunikacija oziroma protipravno ravnanje. V 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je to trajalo od sredine oktobra 2019 do podaje tožnikove izredne odpovedi 31. 7. 2020.

11.Nerelevantne so pritožbene navedbe, da je toženka nadurno delo, če je do njega prihajalo, plačevala, oziroma da je beležila viške ur, ki so se lahko tudi koristili. Tožnik namreč od toženke ne zahteva plačila nadur, pač pa plačilo nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, ker ga je toženka izven delovnega časa (med prazniki, vikendi, letnim dopustom, ob večernih urah) kontaktirala, pričakovala njegovo odzivnost in opravljanje dela v tem času, s čimer je kršila določila ZDR-1 in pogodbe o zaposlitvi.

12.Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni dokazal nastanka škode ter vzročne zveze med škodo in toženkinim protipravnim ravnanjem. O tem je namreč dvakrat obširno izpovedal. Sodišče prve stopnje je njegovi izpovedbi sledilo in tako ugotovilo nastalo škodo in vzročno zvezo. Izpovedba stranke je namreč tudi dokaz (257. člen ZPP). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bilo mogoče škodo in vzročno zvezo dokazati le z izvedencem psihiatrom, ki ga toženka niti ni predlagala. Za ugotovitev nastale škode in vzročne zveze ni bilo potrebno nobeno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo (243. člen ZPP). Ob odsotnosti pritožbenih trditev o tem, da (in zakaj naj) bi bila tožnikova izpoved o nastali škodi in vzročni zvezi neverodostojna, tudi niso bistvene pritožbene navedbe, da tožnik v zvezi z nastalo škodo ni predlagal zaslišanja partnerke ali drugih bližnjih oseb in da ni predložil morebitne zdravstvene dokumentacije. Tudi če tožnik ni obiskoval psihiatra ali psihologa, to še ne pomeni, da mu ni nastala škoda na nepremoženjskem področju. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa obstoj vzročne zveze potrjuje tudi tožnikova izpoved, da se je po menjavi delovnega okolja umiril in postopoma prišel nazaj na normalen nivo delovanja.

13.Ni odločilno, kar poudarja pritožba, da tožnik ni zatrjeval, da je obiskoval psihoterapevta, o čemer je (le) izpovedal. O nastanku škode se je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno lahko prepričalo že na podlagi preostale obširne tožnikove izpovedbe o posledicah oziroma škodi, ki mu je nastala zaradi toženkinih protipravnih ravnanj. Pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da je tožnik izpovedal, da je bila žena tik pred ločitvijo. Izpovedal je namreč, da ne more reči, da je bila žena tik pred ločitvijo (a da to ni bil odnos, ki bi ga dolgoročno tolerirala, bila je neprestana napetost). A tudi to ni odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na ugotovitev obsega škode in odmero višine odškodnine.

14.Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik podal presplošno trditveno podlago o nastali škodi. Že v tožbi je namreč natančno in obširno opisal, kako je toženkino ravnanje poseglo v njegove osebnostne pravice, in tudi navedel, koliko časa so zaradi tega trajale njegove duševne bolečine, kar je potrdil s svojo izpovedjo.

15.Glede na v 23. in 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljen obseg in trajanje škode - tožnikovih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, pritožbeno sodišče potrjuje pravilnost z izpodbijano sodbo prisojene odškodnine v višini 2.000,00 EUR (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje višine odškodnine. Res je bila v primerljivi zadevi VDSS Pdp 486/2024, na katero se sklicuje pritožba, za daljše trajanje duševnih bolečin (štiri leta) prisojena odškodnina 3.000,00 EUR, vendar pa je treba upoštevati, da je bila v navedeni zadevi predmet pritožbenega preizkusa (na podlagi pritožbe tožene stranke) zgolj njena previsoka odmera, ne pa tudi morebitna prenizka odmera. V zvezi z višino odškodnine prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL I Cp 3295/2015, ki se nanaša na leto dni trajajočo kršitev osebnostne pravice zaradi medsosedskega vznemirjanja in s tem sporom ni povsem primerljiva; tudi sicer pa v navedeni zadevi prisojena odškodnina (1.500,00 EUR) ne odstopa bistveno od odškodnine, ki je tožniku prisojena v obravnavani zadevi.

16.Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih (tako glede temelja kot višine zahtevka) in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. V pritožbi večkrat očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave RS ni podana.

17.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).