Jedro

Kazenski zakonik (KZ), ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, je določal kot enega od zakonskih znakov pridobitev večje premoženjske koristi, v času sojenja pa je veljal že spremenjeni Kazenski zakonik (KZ-1), s katerim je bilo spremenjeno poimenovanje obravnavanega kaznivega dejanja v davčno zatajitev ter kot element tega kaznivega dejanja določena velika premoženjska korist.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsojeni D. D. iz razloga po 358. členu ZKP oprosti obtožbe, da je skupaj z udeležbo pri izvršitvi z Z. V. z namenom, da bi se kdo drug deloma izognil plačilu davka, dala lažne podatke o zakonitih stroških, ki vplivajo na ugotovitev davka in tako preslepila organ pristojen za odmero obveznosti, pri tem pa obveznosti, ki sta se jim izogibala, pomenijo večjo premoženjsko korist, s tem, da je D. D., kot direktor in manjšinski lastnik, Z. V. pa kot sodelavec in večinski lastnik gospodarske družbe P. d.o.o. (zavezanec), kot sta v nadaljevanju opisana ravnanja štela za svoja; dne 30. 3. 2005 predložila Davčnemu uradu Ljubljana obračun davka od dobička zavezanca v letu 2004 v višini 720.791 SIT, sedaj 3007,80 EUR, ta znesek pa bi moral biti višji za 14.951.187 SIT, sedaj 62.390,20 EUR, kolikor so za tisto obdobje znašali neutemeljeno obračunani stroški zavezanca, saj sta med stroške zavezanca štela 12 mesečnih računov gospodarske družbe S., USA (ameriško podjetje) za urejanje prodaje avtomobilov v skupni vrednosti 62.480 EUR ali 14.951.187 SIT, ki jih je zavezanec po odredbi D. D. plačal na račun št. ... pri italijanski banki B.; in sicer naj bi omenjeno ameriško podjetje v glavnem posredovalo pri prodaji, to je spravljalo v stik Z. V. z italijanskimi prodajalci rabljenih avtomobilov in rezerviralo izbrana vozila; vendar omenjeno ameriško podjetje zaračunanih storitev za zavezanca v resnici sploh ni opravljalo, marveč je v zvezi s to prodajo le izstavilo fakture zgolj zaradi zniževanja davčne osnove zavezanca; pa sta D. D. in Z. V. davčno osnovo zavezanca neutemeljeno znižala za zgoraj navedeno vrednost faktur ameriškega podjetja in upoštevaje 10 % davčno olajšavo, bi zavezanec moral obračunati in plačati davek še od osnove 13.456.067 SIT po 25 % stopnji, to je v znesku 3.364.016 SIT, sedaj 14.037 EUR; in ker tega ni storil, je zavezanec v tej višini pridobil premoženjsko korist, kar v smislu 2. točke trinajstega odstavka 126. člena KZ predstavlja večjo premoženjsko korist, s čimer naj bi D. D. storil kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ).

Oškodovana Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, Gregorčičeva ul. 20, Ljubljana, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Šubičeva 2, Ljubljana, se s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 77.350,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2008 do plačila, napoti na pravdo.

Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo štirih let ter z dodatnim pogojem, da v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu DURS, Davčni urad Ljubljana, plača znesek 14.037,00 EUR, kolikor znaša premoženjska korist pridobljena s tem kaznivim dejanjem. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je D. D. dolžan plačati oškodovancu DURS, Davčni urad Ljubljana, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, znesek 14.037,00 EUR, v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1, glede uporabe milejšega zakona ter je predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu, ki pa se do nje ni opredelil. 4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena, določal kot enega od zakonskih znakov tudi pridobitev večje premoženjske koristi, ki je glede na 2. točko trinajstega odstavka 126. člena KZ pomenila znesek, ki je presegal pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo. V času sojenja pa je veljal že spremenjeni Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1B), s katerim je bilo spremenjeno poimenovanje obravnavanega kaznivega dejanja „v davčno zatajitev po 249. členu KZ-1B ter kot element tega kaznivega dejanja določil veliko premoženjsko korist, to je korist, ki presega 50.000 EUR.“ Glede na to, da je bil KZ-1B za obsojenca milejši zakon, saj z očitanim mu ravnanjem ni dosegel velike premoženjske koristi, bi bilo treba, skladno z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B, uporabiti ta milejši zakon, in ker sodišče tega ni storilo, je s tem kršilo kazenski zakon.

5. Stališče vrhovnega državnega tožilca je povsem utemeljeno in se Vrhovno sodišče v celoti strinja z razlogi zahteve za varstvo zakonitosti, povzetimi v predhodni točki. Glede na to, da je bil z izpodbijano sodbo kršen kazenski zakon v škodo obsojenca, je bilo treba slediti predlogu vložnika zahteve in obsojenca oprostiti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, saj v opisu obsojencu očitanega dejanja v izreku sodbe ni bil zajet zakonski znak velike premoženjske škode (po devetem odstavku 99. člena KZ-1 znesek, ki presega 50.000,00 EUR), kar pomeni, da opisano ravnanje ni kaznivo dejanje po prvem odstavku 249. člena KZ-1, ki bi ga kot milejšega (ob upoštevanju drugega odstavka 7. člena KZ-1) moralo uporabiti sodišče prve stopnje.

6. Glede na izrek oprostilne sodbe je bilo odločeno, da se oškodovana Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, Gregorčičeva ul. 20, Ljubljana, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Šubičeva 2, Ljubljana, s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 77.350,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2008 do plačila, napoti na pravdo.

7. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je bilo odločeno, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca, proračun.