Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V tej zadevi so bili presojeni tako ničnostni razlogi, ki jih je uveljavljal revident in po uradni dolžnosti tudi vsi ostali ničnostni razlogi iz prvega odstavka 279. člena ZUP, zato revidentovo vprašanje o obsegu presoje ničnostnih razlogov, ni pomembno pravno vprašanje, glede na vsebino te zadeve.

Revident ni jasno in konkretno pojasnil, glede katerega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in tudi ni opravil primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, zato zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča kot pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Murska Sobota (v nadaljevanju Geodetska uprava), št. 02112-13/2011-2 z dne 6. 1. 2011. Z navedeno odločbo je Geodetska uprava zavrnila revidentov predlog za izrek ničnosti in odpravo klavzule o pravnomočnosti odločbe, št. 7-67/90-10 z dne 26. 6. 1990, s katero je bil evidentiran obod komasacijskega območja, ki je bil določen z odločbo o uvedbi komasacijskega postopka, št. 464-12/89-1 z dne 25. 9. 1989. V upravnem postopku je ugotovljeno, da uveljavljana ničnostna razloga po 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nista podana, in da tudi zahteva za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti ni utemeljena. Revidentovo pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 3532-16/2011-2 z dne 19. 12. 2011, in pri tem navedla, da v obravnavni zadevi tudi ni podan katerikoli drug ničnostni razlog iz prvega odstavka 279. člena ZUP.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. V okviru citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 7. Kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje, ali se pri presoji predloga za izrek ničnosti upravnega akta tak predlog obravnava le v okviru predloga, čeprav 249. člena ZUP in drugi odstavek 37. člena ZUS-1 določata, da na ničnost pazijo upravni organi in sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Navaja, da je sodišče prve stopnje pritrdilo zmotnemu stališču tožene stranke, da se predlog za izrek ničnosti obravnava le v mejah predloga in ker sodišče ni opravilo presoje vseh ničnostnih razlogov po uradni dolžnosti je spregledalo, da gre v tej zadevi za upravni akt, ki ga ni mogoče izvršiti. To pa je samostojen ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga je uveljavljal ves čas postopka. Navedel je še, da izpodbijana sodba odstopa od stališča Vrhovnega sodišča, da ničnost odločbe ni vezana na rok in da se za nično izreče odločba, ki je ni mogoče izvršiti. Pri tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča U 1661/93 in U 1141/94. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. 9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča zato revizija po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se sploh ne nanašajo na vsebino zadeve oziroma niso pomembna glede na vsebino zadeve (npr. X Ips 149/2009, X Ips 415/2009, X Ips 312/2010, X Ips 162/2011, X Ips 270/2011, X Ips 389/2011, X Ips 498/2011, X Ips 83/2012, X Ips 128/2012, X Ips 132/2012).

10. Tako vprašanje, ki ni pomembno po vsebini te zadeve, pa izpostavlja tudi revident, ki izhaja iz napačnega in protispisnega stališča, da v tej zadevi preizkus ničnostnih razlogov po uradni dolžnosti ni bil opravljen.

11. Da je bil preizkus vseh ničnostnih razlogov po uradni dolžnosti opravljen, izhaja iz odločbe tožene stranke in iz izpodbijane sodbe.

12. Tožena stranka je tako v obrazložitvi svoje odločbe v drugem odstavku na 3. strani obrazložitve navedla: „pritožbeni organ po pregledu predloženih upravnih spisov ni našel razlogov za izrek ničnosti sporne odločbe z dne 26. 6. 1990 (iz kateregakoli zakonitega razloga).“ Hkrati je revidentu pojasnila, da je organ dolžan na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti, ter, da v primeru odločanja na zahtevo stranke, če organ ugotovi, da niso podani uveljavljani ničnostni razlogi in tudi ne drugi ničnostni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, to ne pomeni, da je organ dolžan posebej utemeljiti za vsak neuveljavljani ničnostni razlog posebej, zakaj ni podan, tudi tiste, ki jih presoja po uradni dolžnosti. Organ je torej dolžan obrazložiti le razloge za zavrnitev njene zahteve, torej ničnostnih razlogov, ki jih je uveljavljala.

13. Presojo vseh ničnostnih razlogov pa je opravilo tudi sodišče prve stopnje s tem, ko je revidentovo tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in se v obrazložitvi sodbe (10. točka obrazložitve) strinjalo z razlogi tožene stranke in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te razloge sklicevalo. V okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta se je nato sodišče prve stopnje dodatno opredelilo le do ključnih tožbenih ugovorov v okviru v upravnem postopku uveljavljanih ničnostnih razlogov (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V tej zadevi pa je revident, kar izhaja iz listin sodnega spisa (predlog za izrek ničnosti in odpravo klavzule o pravnomočnosti z dne 18. 11. 2010), uveljavljal izključno ničnostna razloga po 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Drugačne revizijske navedbe so zato protispisne.

14. Ker so bili v tej zadevi presojeni tako ničnostni razlogi, ki jih je uveljavljal revident in po uradni dolžnosti tudi vsi ostali ničnostni razlogi iz prvega odstavka 279. člena ZUP, revidentovo vprašanje, o obsegu presoje ničnostnih razlogov, ni pomembno pravno vprašanje, glede na vsebino te zadeve.

15. Revident tudi ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ni namreč jasno in konkretno pojasnil, glede katerega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, zatrjuje odstop, in tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora namreč revident, da izkaže odstop izpodbijane sodbe od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, najprej konkretno navesti pomembno pravno vprašanje, glede katerega zatrjuje odstop, in nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala (npr. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 391/2011, X Ips 469/2011, X Ips 290/2012, X Ips 494/2012, X Ips 4/2013 in druge). Revident tega, samo z navedbo zadev in stališč Vrhovnega sodišča, ki naj bi bila v teh zadevah sprejeta, ni storil, zato odstop od sodne praske Vrhovnega sodišča, kot pogoj za dovoljenost revizije, ni izkazan.

16. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.