Jedro

Nesprejemanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje, predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil obsojenec spoznan za krivega, da je v sostorilstvu s soobsojenim I.R. storil kaznivo dejanja neupravičene uporabe tuje firme po 165. členu KZJ v zvezi s 25. členom KZ (pravilno: v zvezi z 22. členom KZJ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 31.8.2000, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Katera kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP) je podana, vložnik ne konkretizira. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da le-to razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da le-ta ni utemeljena. Po tožilčevem mnenju obsojenčev zagovornik s trditvami, da sodišče obsojencu ni uspelo dokazati namena preslepitve kupcev, ampak o tem samo sklepa brez zadostnih dokazov, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi zagovornik navaja, da se kaznivo dejanje, za katerega je bil D.P. obsojen, lahko stori samo s posebno obliko naklepa, potreben je direktni naklep z namenom preslepitve kupcev, ki mora biti nedvoumno ugotovljen in nanj po mnenju zagovornika ni dovoljeno sklepati na podlagi izvršitvenega dejanja. Zagovornik opozarja, da je obsojenec v svojem zagovoru povedal, da v času do aprila 1994, ko je sodeloval v družbi M., niso sestavili in prodali nobenega igralnega avtomata v Sloveniji. Obsojenec o hrvaškem podjetju, družbi V., od katerega so dobili sestavne dele za pikado avtomate, ni vedel ničesar, tudi tega ne, ali je bil pooblaščen za prodajo avtomatov. Celotno zadevo je vodil soobsojeni R. Glede na oznake je menil, da so uvoženi deli originalni, pikade pa bi verjetno sestavil tudi, če bi vedel, da deli zanje ne izhajajo od originalnega proizvajalca, saj ni vedel, da se ne sme sestavljati ali prodajati izdelkov, ki imajo oznako originalnega proizvajalca, a jih le-ta ni proizvedel. Zagovornik meni, da sodišče obsojencu ni uspelo dokazati namena preslepitve kupcev, oziroma da sodišče glede obsojenca preslepitvenega namena sploh ni ugotovilo, ampak nanj samo sklepa iz obnašanja obsojenca, kar pa ni dovoljeno in pomeni kršitev kazenskega zakona.

Zagovornik očitno meni, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca (2. točka 372. člena ZKP), saj obsojencu ni mogoče očitati direktnega naklepa in namena preslepitve kupcev.

Pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tega pa vložnik obravnavane zahteve ni storil. Iz povzetih navedb zahteve izhaja, da obsojenčev zagovornik ne sprejema pravnomočno ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na naklepno ravnanje obsojencev z namenom preslepitve kupcev (sestavljanje aparatov in opremljanje le-teh z oznakami originalnega proizvajalca, naročilo kartonske embalaže po vzorcu embalaže originalnega proizvajalca, zagotavljanje kupcem, da so pooblaščeni prodajalec). Nesprejemanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, ampak predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva v tem delu ni uspela.

Iz istega razloga (2. odstavek 420. člena ZKP) zahteva tudi ni mogla uspeti z navedbami, da je storilec predmetnega kaznivega dejanja lahko le tisti, ki je upravičen nastopati v prometu blaga in storitev, kar pa za obsojenca ne drži, saj ni bil ne upravičen, niti ni nastopal v tem prometu, bil je le družbenik, ne direktor in ne prokurist. Z njimi zagovornik namreč uveljavlja, da je bilo na podlagi izpiska iz sodnega registra pravnomočno ugotovljeno dejstvo, da je bil obsojenec družbenik gospodarske družbe M. d.o.o. in da je bil pooblaščen za zastopanje le-te brez omejitev, zmotno ugotovljeno.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi z 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.