Jedro

Zgolj dejstvo, da preiskovalni sodnik v odredbi ni navedel vseh okoliščin, ki so razvidne iz predloga državnega tožilca in gradiva, ki ga je ta predložil s predlogom za odreditev ukrepa po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP, ni razlog za nezakonitost odredbe. Pomembno je namreč, da so podatki in dokazi, ki jih je imel preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe na razpolago, utemeljevali stopnjo verjetnosti konkretnega suma, predpisano za izdajo odredbe.

Utemeljeni razlogi za sum niso bili vzpostavljeni zgolj na podlagi splošnih okoliščin, temveč na podlagi zanesljivih informacij anonimnih virov, ki so bile s strani policije preverjene, obtoženca pa so nedvomno povezale z izvršenimi kaznivimi dejanji.

V primeru, da se dokazi pridobljeni z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov ne nanašajo na kataloška kazniva dejanja, se ne smejo uporabiti kot dokaz, pa čeprav so bili pridobljeni zakonito.

Združitev za izvrševanje ropa mora biti opravljena pred storitvijo kaznivega dejanja ropa, dogovor pa se mora nanašati na več ropov, ne le na tistega, ki ga je izvršilo dvoje ali več oseb, kar pomeni, da opis dejanja pod točko I, ki obtožencema očita le dogovor za eno kaznivo dejanje ropa dne 30.12.2008, ne zadošča za pravno opredelitev po 2. odst. 206. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba in sklep z dne 1.7.2009 se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtožena B. R. in A. B. oprostilo obtožbe pod točko I za kaznivo dejanje ropa po 2. in 1. odstavku 206. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko II za kaznivo dejanje dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1. Oškodovano P. S. d.o.o. M. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovorniki obtoženega R. so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Vrhovna državna tožilka S. P. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe 2. odst. 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi.

Zagovorniki obeh obtožencev so na mnenje vrhovne državne tožilke odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

K pritožbi glede izpodbijanega sklepa o izločitvi dokazov: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi ter hišno preiskavo. Pravilno je ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odreditev ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP na telefonskih številkah obtoženega R. Svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in zanjo navedlo jasne in argumentirane razloge, s katerimi se strinja tudi sodišče druge stopnje.

Glede odredbe, s katero je preiskovalna sodnica odredila hišno preiskavo za obtoženega R., pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita, ker ob njeni izdaji niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obtoženi R. storil dve kaznivi dejanji ropa ter kaznivo dejanje velike tatvine v letih 2007 in 2008 na J. in B.. Zato je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je iz kazenskega spisa izločilo vse dokaze, pridobljene s hišnima preiskavama opravljenima pri obeh obtožencih ter ostale dokaze, pridobljene na podlagi (teh), nedovoljenih dokazov. Preizkus izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pa je pokazal, da se pritožnica utemeljeno zavzema za razveljavitev tega sklepa, ker se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odredbe za hišno preiskavo oprlo le na vsebino same odredbe za hišno preiskavo ter predlog PU Kranj za izdajo takšne odredbe, ne pa tudi na ostale listine v spisu, kot utemeljeno zatrjuje pritožnica. Po 1. odstavku 215. člena ZKP hišno preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo. Pritožnica navaja, da zakon natančno ne določa, kakšna mora biti vsebina odredbe za hišno preiskavo. Kljub temu ni nobenega dvoma, da mora odredba vsebovati utemeljitev zakonskih pogojev za preiskavo, prav tako pa je potrebno v njej konkretno določiti okvir, meje in cilj preiskave. Iz obrazložitve odredbe za hišno preiskavo za obtoženega R. izhaja, da je na utemeljene razloge za sum, da je obtoženec storil tri kazniva dejanja konec leta 2007 ter v letu 2008, preiskovalna sodnica sklepala iz celotne dokumentacije, ki se je takrat nahajala v spisu. Sodišče druge stopnje sicer ob tem ugotavlja, da je obrazložitev v odredbi skopa ter na določenih mestih zelo nespretna (v 2. in 3. odst. na list. št. 413, ko sodišče ugotavlja, da osumljeni izkazuje aktivnosti, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da načrtuje nova kazniva dejanja ter da ugotovljene okoliščine utemeljujejo razloge za sum, da R. načrtuje izvršitev novih kaznivih dejanj). Ne glede na te pomanjkljivosti pa je iz vsebine odredbe za hišno preiskavo pri R. jasno razvidno, da je bila izdana zato, ker je sodišče na podlagi zbrane dokumentacije ocenilo, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obtoženi R. storil tri kazniva dejanja v letu 2007 in 2008, ne pa zato ker naj bi načrtoval izvršitev novih kaznivih dejanj. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 292/2004 in I Ips 264/2005 z dne 16.3.2006, iz katere izhaja, da zgolj dejstvo, da preiskovalni sodnik v odredbi ni navedel vseh okoliščin, ki so razvidne iz predloga državnega tožilca in gradiva, ki ga je ta predložil s predlogom za odreditev ukrepa po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP, ni razlog za nezakonitost odredbe (citirana sodba se sicer nanaša na odredbo za prikrite preiskovalne ukrepe, vendar smiselno enako velja tudi za odredbo za hišno preiskavo). Pomembno je namreč, da so podatki in dokazi, ki jih je imel preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe na razpolago, utemeljevali stopnjo verjetnosti konkretnega suma, predpisano za izdajo odredbe. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje pri presojanju zakonitosti odredbe za hišno preiskavo upoštevati vse podatke in dokaze, ki jih je imela preiskovalna sodnica v času odločanja o izdaji odredbe na razpolago, ne pa se opirati zgolj na vsebino odredbe za hišno preiskavo ter predlog PU Kranj za izdajo odredbe. Tudi iz policijskega predloga za izdajo odredbe namreč izhaja, da so podrobnosti glede izkazovanja utemeljenih razlogov za sum storitve treh kaznivih dejanj s strani R. podrobneje razvidne iz pobude za pričetek izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ter iz njenih prilog.

Pritožnica utemeljeno navaja, da so se dva meseca pred izdajo odredbe za hišno preiskavo zoper obtoženega R. izvajali prikriti preiskovalni ukrepi (tajno opazovanje ter ukrep nadzora komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem), ki so bili s strani sodišča prve stopnje ocenjeni kot zakoniti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da se dejansko stanje po izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov ni v ničemer spremenilo, ukrepi so še dodatno pripomogli k razjasnitvi stvari in obtoženca še dodatno povezali z očitanimi kaznivimi dejanji, zato je nelogično, da so bili utemeljeni razlogi za sum podani ob izdaji odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe, niso pa bili več podani v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Razen tega pa je v konkretnem primeru celo ista preiskovalna sodnica izdala odredbe za hišne preiskave pri (obeh) obtožencih in za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, kar dodatno kaže na poznavanje do takrat zbranega gradiva in zato tudi iz tega razloga pravilno in na podatkih spisa utemeljeno oceno o podanih utemeljenih razlogih za sum, da je v času izdane odredbe za hišno preiskavo R. storil troje kaznivih dejanj v letu 2007 – 2008. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da se hišna preiskava lahko odredi le, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, prikriti preiskovalni ukrepi pa se lahko poleg tega odredijo tudi, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da določena oseba izvršuje, pripravlja ali organizira izvršitev kataloškega kaznivega dejanja. Vendar je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je tako iz odredbe kot tudi iz podatkov spisa jasno razvidno, da je sodišče odredbo za hišno preiskavo izdalo zaradi že storjenih kaznivih dejanj in ne kaznivih dejanj, katerih izvršitev naj bi se šele pripravljala.

Pomen dokaznih standardov po vsebini izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 333/2005 z dne 3.11.2005, ki jo navaja ta izpodbijana sodba kot tudi pritožnica. Iz nje izhaja, da je potrebno razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo. Takšna sodna presoja ni mogoča, kadar se utemeljen sum ali utemeljeni razlogi za sum vzpostavijo samo na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin, ki same po sebi ne pomenijo niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja. Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu. Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec storil kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa morajo biti tako, da je „ex post“ mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da v obravnavanem primeru odredba ni bila izdana na podlagi splošnih okoliščin. Policija je namreč obravnavala kaznivo dejanje ropa storjenega dne 18.12.2007 v M. c. na J., kaznivo dejanje velike tatvine storjene dne 16.1.2008 v podjetju J. IN na J. ter kaznivo dejanje ropa storjenega dne 18.8.2008 v H. S. na B.. Iz listinskih dokazov, ki se nahajajo v priloženem spisu Pp 4/2008 je razvidno, da je: dne 20.12.2007 policija pri pregledu videoposnetkov v zvezi z ropom v trgovskem centru M. na J. ugotovila, da bi kot storilec po splošnem izgledu in fizionomiji telesa v poštev lahko prišel tudi B. R., ki je bil že večkrat obravnavan za kazniva dejanja velikih tatvin in ropov (list. št. 119); Ž. B. dne 17.1.2008 policiji povedal, da je bil 16.1.2008 sam zadolžen za prevzem denarja v J. IN, vendar mu je uslužbenka, ko je prišel po denar, povedala, da denar še ni pripravljen in naj zato pride čez 15 minut, ob 17 uri. V vmesnem času pa je prišlo do ropa. To da so uslužbenke zamujale s pripravo denarja, se je zgodilo že v ponedeljek 14.1.2008 in torek 15.1.2008. V ponedeljek 14.1.2008 je uslužbenka na mobilni telefon poklicala varnostnika S. A. in mu naročila, kdaj naj pride po denar. Enako se je zgodilo v torek, ko je bil za prevzem denarja zadolžen B. L.. Služben mobilni telefon je 051 693 870, kjer so ti klici zabeleženi; policija dne 21.1.2008 od anonimnega vira pridobila podatek, da je kaznivo dejanje v podjetju J. IN izvršil B. R.. Prijatelj od anonimnega vira je podatek pridobil od samega R. (list. št. 116); policija septembra 2008 od anonimnega vira pridobila podatek, da je R. že novembra in decembra 2007 v družbi svojih prijateljev razlagal, da je nekaj lokacij, kjer varnostniki varnostnih služb v trgovinah in podjetjih prevzemajo denar na blagajnah podjetij in ga prenašajo v nočne trezorje bank; da je delo varnostnikov in osebja opazoval in do potankosti izdelal načrt, kako bi izpeljal napad na blagajne in varnostnike in jim odvzel večje količine denarja in ga policija ne bi izsledila; pri tem pa navajal lokacijo trgovskega centra M. J. (denarja je največ ob torkih ter v decembru pred prazniki); da je zadevo preveril sam in splezal na poslopje M. ter skozi stekleni del strehe opazoval varnostnika, ki odnese dnevni izkupiček do nočnega trezorja banke, ki je v prostorih M. in ugotovil, da bi denar varnostniku z lahkoto vzel, problem je le, kje se skriti in počakati, da se glavni vhodi trgovine zaprejo in zaklenejo. Omenjal je tudi, da se okoli 15. v mesecu na blagajni podjetja J. IN zglasi veliko ljudi, ki plačujejo položnice brez provizije. Preko varnostnika podjetja R. V., ki pobira končni izkupiček ob zaključku dela pa je točno izvedel, kdaj in kako varnostniki denar pobirajo ter kam ga odnašajo v nočni trezor. Dejanje bi se dalo izvršiti zelo hitro, odhod iz kraja dejanja pa bi bil opravljen peš. Prav tako je že takrat omenjal, da se v poletnih mesecih v računovodstvu na B. od vseh hotelov S. B. zbira veliko denarja, ki ga ob zaključku prevzamejo in odnesejo na banko varnostniki podjetja R.. Imel je zelo dobre podatke o prostorih, kjer se denar zbira. R. pa je omenjal tudi lokacijo C. B. ter natančno opisal, kako bi se lahko rop izvršil (službeni vhod na katerem kadijo zaposleni, sam bi bil skrit v grmovju poleg fontane par metrov od službenega vhoda, vrata službenega vhoda se zelo počasi zapirajo, zato bi jih lahko zadržal, imel je podatke o razporeditvi prostorov ter kamerah). R. je prijateljem povedal, da nekatere zadeve lahko opravi sam, pri večjih zadevah pa bi potreboval pomoč. S sostorilcem bi se po kaznivem dejanju razšla in se poklicala na telefonsko številko, ki jo sam uporablja izjemoma in policiji ni znana. Pridobljenih sredstev pa se nekaj časa ne uporablja in se jih troši zmerno, da policija ne bi kaj posumila (list. št. 117,118); iz uradnega zaznamka list. 121 izhaja, da je policija z zbiranjem obvestil ugotovila, da R. prijateljuje z različnimi varnostniki varnostne službe R. V. in S. Da je bilo na naslovu Ilirska 6, kjer živi R., med delovnim časom večkrat parkirano vozilo varnostne službe R. V. in se je pri R. zadrževal varnostnik opisane službe, ki stanuje v stolpnici na T. c. na J.. Z nadaljnjim delom na terenu je bilo ugotovljeno, da gre za S. A. ter da nihče drug od zaposlenih v R. V. ne stanuje na tem delu J. (list. št. 121); od B. M. (pomočnik direktorja R. V.) septembra 2009 policija pridobila podatek, da A. S. stanuje na C. M. T. na J. ter da je po različnih podjetjih in trgovinah pobiral denar in ga nosil v trezorje bank na območju J. in B. (list. št. 122); policija septembra 2009 v podjetju A. d.o.o., v katerem je zaposlen R., ugotovila, da R. v času nobenega od treh obravnavanih kaznivih dejanj ni bil v službi oziroma je bil na bolniškem staležu (list. št. 165); septembra 2009 policija preverila podatke (z zbiranjem obvestil in pregledom terena), ki ji jih je posredoval anonimni vir glede C. B.. Ugotovili so, da se podatki anonimnega vira o možni izvedbi ropa do potankosti ujemajo z dejanskim stanjem na terenu (glede vrat službenega vhoda in njihovega počasnega zapiranja, glede kajenja uslužbencev, glede možnosti skritja za grmovjem pri fontani, glede varovanja objekta, glede količine denarja); da R. dejansko uporablja dve telefonski številki in sicer eno, ki je znana širšemu krogu ljudi ter drugo, ki je t.i. delovna številka in je znana ožjemu krogu ljudi, zato je tudi promet na njej bistveno manjši (list. št. 125). Oktobra 2009 pa so ob pregledu vhodno izhodnih klicev za R. in A. tudi ugotovili, da sta bila dne 16.1.2008 R. in A. v telefonskem kontaktu uro in pol pred izvršenim kaznivim dejanjem na škodo J. IN (list. št. 127-130). Prav tako je bil A. tega dne v istem časovnem obdobju v telefonskem kontaktu z varnostnikoma, ki sta tega dne opravljala prenose denarja na G. Po storitvi kaznivega dejanja pa je bil A. spet v večkratni komunikaciji z varnostnikom Ž., ki bi kritičnega dne moral opraviti prevzem denarja v J. IN; na podlagi izpisa prometa na transakcijskem računu R. in njegove žene bilo ugotovljeno, da denar, ki ga oba zaslužita, mesečno porabita v celoti. Višina zaslužkov obeh pa ni sorazmerna z njunim življenjskim slogom, saj sta v letu 2008 opravila nakupa dveh vozil. Iz transakcijskih računov niso razvidni dvigi gotovine za zneske potrebne za nakup avtomobilov, oba pa sta tudi brez kreditov.

Na podlagi tako zbranih podatkov je policija na državno tožilstvo podala pobudo za uvedbo izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov po 149. a členu ZKP ter 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP. Iz te pobude (list. št. 85-89 priloženega spisa), ki so ji bile predložene vse zgoraj omenjene listine, izhaja, da je pri vseh treh obravnavanih kaznivih dejanjih šlo za enak modus operandi (dejanja izvedena na hitro, uporaba pištole, s katero je v dveh primerih storilec zagrozil zaposlenim oz. varnostniku in od njih zahteval, da se uležejo na tla, do potankosti načrtovana dejanja za katera je storilec moral točno vedeti, kdaj je največ denarja, v katerih prostorih se vrši hramba gotovine in kako se do njih pride, način in čas prevzema gotovine s strani varnostnih služb). Podatki, ki jih je storilec potreboval za izvršitev kaznivih dejanj so bili poznani le ozkemu krogu ljudi in sicer zaposlenim ter varnostnikom. V dveh primerih je bila za varovanje zadolžena varnostna služba R. V. (J. IN, H. S. B.), za en primer pa varnostna služba G. (M.), varnostniki obeh služb pa so pred razpadom delali za družbo V. K.. Informacijo, da je navedena kazniva dejanja izvršil prav R., so policisti dobili od dveh različnih anonimnih virov, informacije teh virov o podrobnostih izvršitve storjenih kaznivih dejanj pa se povsem ujemajo z njihovo dejansko izvedbo. Policisti so informacije anonimnih virov (ki so se že tako ujemale glede načina storitve treh dobro organiziranih kaznivih dejanj in je šlo za informacije, ki niso bile splošno znane, kar je že samo po sebi kazalo na zanesljivost podatkov anonimnih virov) preverili z dodatnim zbiranjem obvestil na podlagi 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP. Njihove ugotovitve so razvidne iz zgoraj omenjenih uradnih zaznamkov.

Na podlagi policijske pobude je okrožni državni tožilec sodišču predlagal odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov zoper R.. Že zgoraj je bilo povedano, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so bili za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov podani vsi zakonski pogoji. V odgovoru na pritožbo ter odgovoru na mnenje višje državne tožilke zagovorniki obtoženega R. sicer takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje oporekajo in navajajo, da so bili navedeni odrejeni zgolj na podlagi informacij anonimnih virov, policija pa ni navedla nobenih informacij, ki bi ravno R. povezovale s storjenimi kaznivimi dejanji. Vendar s takšnimi navedbami neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odst. 371. člena ZKP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti. Glede na dejstvo, da so se okoliščine v zvezi z mogočo izvršitvijo ropa v C. B., ki jih je posredoval anonimni vir, do potankosti ujemale z informacijami, do katerih je prišla policija na terenu, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo zanesljivost anonimnega vira. Njegove navedbe o povezanosti R. z varnostniki pa je policija prav tako preverila in ugotovila, da se R. dejansko druži z A., ki je bil med drugim zadolžen tudi za prevzeme denarja v J. IN, prav z njim pa je bil obtoženec tudi v telefonskem kontaktu dne 16.1.2008, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje na škodo tega podjetja, A. pa je bil kritičnega dne v telefonskem kontaktu tudi z varnostnikom Ž., ki bi moral opraviti prevzem denarja. Okoliščine, da R. v času storitve kaznivih dejanj nikoli ni bil v službi, da uporablja dve telefonski številki, od katerih je ena znana le ožjemu krogu ljudi (in prav preko nje je kontaktiral z A.), da bi po telesni konstituciji in izgledu lahko bil storilec kaznivega dejanja na škodo M. ter da sta morala z ženo imeti za nakup avtomobilov še nek dodaten finančni vir, so še dodatno podprle sume, ki jih je vzbujalo obvestilo anonimnih virov. Tako tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da so ob izdaji odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe zoper R., obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je R. storil kazniva dejanja dne 18.12.2007, 16.1.2008 ter 18.8.2008. Policija je namreč s podatki, pridobljenimi s svojim delovanjem po 148. členu ZKP, informacije anonimnih virov preverila in dopolnila tako, da je preiskovalni sodnik lahko zaključil, da je dosežen potrebni dokazni standard. Utemeljeni razlogi za sum namreč niso bili vzpostavljeni zgolj na podlagi splošnih okoliščin, temveč na podlagi zanesljivih informacij anonimnih virov, ki so bile s strani policije preverjene, obtoženca pa so nedvomno povezale z izvršenimi kaznivimi dejanji. Vsa tri obravnavana kazniva dejanja so bila namreč do potankosti načrtovana, za njihovo izvedbo je moral imeti storilec zelo dobre notranje informacije. Dejstva, da je obtoženi R. prijateljeval z varnostnikom A., ki je bil tudi zadolžen za prevzem denarja v J. IN, da je prav dne 16.1.2008 z njim bil v telefonskem kontaktu preko svoje „delovne“ telefonske številke, A. pa je kontaktiral z Ž., ki bi moral denar prevzeti, da je anonimni vir podal natančne podatke o tem kako naj bi bili ropi izvršeni s strani R., ki so se v celoti ujemali z dejansko izvršenimi kaznivimi dejanji, prav tako pa so se ujemale njegove informacije glede C. B., so po oceni sodišča druge stopnje taka, da tudi razumnega človeka prepričajo v dejanski obstoj utemeljenih razlogov za sum storjenih kaznivih dejanj.

S prikritimi preiskovalnimi ukrepi pa je policija dodatno ugotovila še, da R. poseduje večjo količino gotovine (za katero niso ugotovili, kje oziroma pri kom jo hrani), ki pa jo namerava investirati v nakup nepremičnine v L.. Prav tako so ugotovili, da je R. mati od marca 2008 lastnica stanovanja v I., glede na to, da se najemnica za najem tega stanovanja in načina plačevanja najemnine ter stroškov pogovarja le z R., on pa se o tem pogovarja s svojo ženo, pa je mogoče sklepati, da je dejanski lastnik stanovanja prav R.. Ugotovili so tudi, da se R. z neznancem srečuje na vnaprej dogovorjenih in poznanih krajih v bližini nakupovalnih središč v času, ko se ta zapirajo in se opravijo prevozi gotovine na depoje, da se med seboj pogovarjata zaprto in redkobesedno, brez omembe točnega kraja srečanja. Prav tako so ugotovili, da se R. zadržuje v bližini pošt v času prevozov večjih vsot gotovine. Pritožnica glede teh ugotovitev utemeljeno navaja, da so te obtoženega R. še dodatno povezale z izvršitvijo kaznivih dejanj iz leta 2007 in 2008 in s tem še povečale verodostojnost informacij zbranih od anonimnih virov. Vsekakor pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi nadaljnjim pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje izledkov policije, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ne bi smelo presojati posamično, temveč skupaj in v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejstvi. Tukaj gre predvsem za podatke, na podlagi katerih so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi (zgoraj omenjeni uradni zaznamki). Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob presoji zakonitosti odredbe za hišno preiskavo upoštevati vse podatke, ki jih je imela preiskovalna sodnica na voljo v času izdaje odredbe, in ne presojati le vsebine same odredbe za hišno preiskavo ter vsebine predloga PU Kranj za opravo hišne preiskave. Že zgoraj je bilo obširno pojasnjeno, da so bili utemeljeni razlogi za sum, da je R. storil kazniva dejanja dne 18.12.2007, 16.1.2008 ter 18.8.2008 podani že ob izdaji odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe, zato so bili, glede na dodatno pridobljene informacije policije s prisluškovanjem in tajnim opazovanjem, še toliko bolj podani ob izdaji odredbe za hišno preiskavo za R. Na zakonitost odredbe za hišno preiskavo zato nima nobenega vpliva nespretno formulirana obrazložitev izpodbijane odredbe, da R. izkazuje aktivnosti, na podlagi katerih je moč sklepati, da načrtuje še druga kazniva dejanja. Pritožnica namreč pravilno poudarja, da ni nobenega dvoma, da je bila odredba izdana zaradi že storjenih kaznivih dejanj, ne pa kaznivih dejanj, ki bi jih R. šele načrtoval ali pripravljal. Glede na določbo 217. člena ZKP pa tudi ni dileme, da v primeru, če se pri hišni (ali osebni) preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi z kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo, o zasegu pa izda potrdilo.

Sodišče druge stopnje se tudi strinja s pritožnico, da iz razlogov sobe ni jasno, zakaj sodišče na podlagi izpovedbe policijskega koordinatorja D. zaključuje, da za izdajo odredbe za hišno preiskavo niso bili izpolnjeni pogoji po ZKP. Sodišče prve stopnje je v sodbi namreč povzelo zgolj del D. izpovedbe in nato napravilo omenjeni zaključek, ki pa ga ni obrazložilo. Priča D. je med drugim pojasnil, da je vedel, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana za že storjena kazniva dejanja, da se policisti večkrat poslužijo daljšega čakanja in odredbo izvršijo šele proti koncu roka ter da so v predmetnem primeru čakali zato, ker so hoteli, da obtoženi R. izvrši nakup stanovanja (niso namreč vedeli, kje ima obtoženec spravljeno večjo količino denarja). Pritožnica pravilno navaja, da taktika policije ter dejstvo, da odredba ni bila izvršena takoj, na obstoj utemeljenih razlogov za sum ob izdaji odredbe ne moreta vplivati, zato so razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da iz izpovedbe priče D. izhaja, da je bila odredba za hišno preiskavo nezakonita, neprepričljivi.

Utemeljeno pritožnica tudi navaja, da sodba nima razlogov glede zakonitosti odredbe za hišno preiskavo, ki je bila izdana za obtoženega B.. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku moralo oceniti zakonitost izdaje odredbe za hišno preiskavo tudi za tega obtoženca in za svojo odločitev navesti jasne in konkretne razloge.

Zaradi nepravilne odločitve o izločitvi dokazov, je bilo posledično tudi dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod tč. 1 izpodbijane sodbe zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je oba obtoženca oprostilo obtožbe tudi za kaznivo dejanje dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1, ker je ugotovilo, da jima kaznivo dejanje ni dokazano. Tožilstvo je obtožbo utemeljevalo predvsem na podlagi poročila o tajnem opazovanju z dne 16.12.2008 ter na podlagi prisluha R. 5, številka 1 z dne 16.12.2008 ob 17:47 uri. V pritožbi pritožnica ponovno opozarja na izsledke tajnega opazovanja in prisluškovanja ter utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnanje obeh obtožencev presojati skupaj z vsemi izvedenimi dokazi (predvsem tudi izsledki tajnega opazovanja, ko je bilo ugotovljeno, da si R. ob večernih urah ogleduje različne pošte na G.) in se ne omejiti zgolj na izsledke tajnega opazovanja in prisluškovanje z dne 16.12.2008. Pritrditi je pritožnici, da sta obtoženca dne 16.12.2008 delovala zelo usklajeno in previdno, saj sta na avto namestila ukradene registrske tablice, avto sta parkirala na temnem delu parkirišča in se odpravila v smer pošte, oblečena v dežne plašče z nahrbtnikoma na ramah. Na zadnjem delu pošte sta obtoženca čakala do prihoda poštarskega tovornjaka, ki je zapeljal v zgradbo in odšla, ko je odpeljal tovornjak. Nato sta se vrnila k avtomobilu, ukradene registrske tablice na njem zamenjala s pravimi. Vse te okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje kažejo na to, da je bila cilj obtožencev kritičnega dne prav pošta in ne kakšna druga stavba. Zato se za neprepričljive izkažejo zaključki sodišča prve stopnje, da sta se obtoženca gibala v neposredni bližini različnih gostinskih in poslovnih objektov in zato ni dokazano, da sta bila dogovorjena prav za rop pošte.

Ne glede na utemeljeno uveljavljan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta bila dva glavna obremenilna dokaza za oba obtoženca glede kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1 pridobljena s prikritimi preiskovalnimi ukrepi odrejenimi na podlagi 149.a člena ZKP ter 1. točke 1. odst. 150. člena ZKP. Tako tajno opazovanje kot tudi nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem se lahko odredi samo za točno določena kazniva dejanja, ki jih zakon taksativno našteva (t.i. kataloška kazniva dejanja), med katere pa kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1 ne spada. V primeru, da se dokazi pridobljeni z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov ne nanašajo na kataloška kazniva dejanja, se ne smejo uporabiti kot dokaz, pa čeprav so bili pridobljeni zakonito. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da kaznivo dejanje dogovora za kaznivo dejanje po 295. členu KZ-1 ni kataloško kaznivo dejanje in se zato za predmetno kaznivo dejanje prisluhi in poročila o tajnem opazovanju ne smejo uporabiti kot dokaz.

Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo, da se obtožencema pod točko I očita kaznivo dejanje ropa po 2. odst. 206. člena KZ-1, ki je podano, če sta storili rop dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi ropale. Po tej zakonski določbi se šteje za združbo že združba dveh oseb. Združitev za izvrševanje ropa mora biti opravljena pred storitvijo kaznivega dejanja ropa, dogovor pa se mora nanašati na več ropov, ne le na tistega, ki ga je izvršilo dvoje ali več oseb, kar pomeni, da opis dejanja pod točko I, ki obtožencema očita le dogovor za eno kaznivo dejanje ropa dne 30.12.2008, ne zadošča za pravno opredelitev po 2. odst. 206. člena KZ-1. Pogoj za pravno opredelitev po tej zakonski določbi je, da so storilci storili vsaj en rop ali poskus ropa, če se jim pri tem dokaže združitev zaradi izvrševanja ropov (M. D.: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, stran 377). Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku moralo presojati, ali je zakonski znak „osebe, ki so se združile zato, da bi ropale“ dovolj konkretiziran, če se upošteva tudi opis dejanja pod točko II in če ne gre pri dejanjih opisanih pod točkama I in II zgolj za eno kaznivo dejanje ropa po 2. odst. 206. člena KZ-1. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da se obe ravnanji obtožencev lahko pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje ropa po 2. odst. 206. člena KZ-1, pa bo lahko pri ugotavljanju ali jima je dejanje dokazano, upoštevalo tudi izsledke tajnega opazovanja in prisluškovanja z dne 16.12.2008, saj je kaznivo dejanje ropa kataloško kaznivo dejanje. Zato se za njegovo dokazovanje kot dokaz lahko uporabijo tudi izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov z dne 16.12.2008. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter sklep o izločitvi dokazov in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. V ponovljenem postopku bo najprej potrebno pridobiti izločene dokaze, nato ponovno izvesti vse že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še druge dokaze. Sodišče prve stopnje bo nato moralo skrbno oceniti vsak dokaz posebej, enega z drugim in vse skupaj, se opredeliti do vprašanj, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje zgoraj, ter nato presoditi, ali sta očitani dejanji obtožencema dokazani, svoje zaključke pa prepričljivo obrazložiti.