Jedro

S tem, ko sodišče prve stopnje na glavno obravnavo ni vabilo oškodovanca, ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Oškodovana pravna oseba je v predlogu za kazenski pregon že podala tudi premoženjskopravni zahtevek in ga tudi dokumentirala, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da zaslišanje zakonitega zastopnika oškodovanca ni nujno potrebno in ga na glavno obravnavo tudi ni vabilo; njegovega zaslišanja pa tudi stranki nista predlagali. Državna tožilka, kot to izhaja tudi iz navedb v pritožbi, zaslišanja predstavnika oškodovanca v obtožnem predlogu ni predlagala, ker po njenem mnenju v tisti fazi postopka za to še ni bilo potrebe. Zaslišanja oškodovanca pa državna tožilka ni predlagala niti do konca glavne obravnave. Ker ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo izvajalo dokaze, za katere misli da niso potrebni, če jih tudi ni predlagala nobena od strank, ni mogoče pritrditi navedbam v pritožbi, da je zaradi nevabljenja oškodovanca na glavno obravnavo (kar je sicer kršitev določb kazenskega postopka), to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilno sodbe.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnim pogojem, da v roku enega meseca oškodovancu plača škodo v višini 37.800,00 SIT. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu v višini 37.800,00 SIT, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pot pravde.

Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni (pritožbeni razlogi iz 1., 2. in 4. točke 370. člena ZKP) pritožila državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno pa tako, da obdolžencu izreče denarno kazen.

Višja državna tožilka je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi le glede odločbe o kazenski sankciji.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo ter tako tudi ni podana, v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče na glavno obravnavo ni vabilo oškodovanca (pravilno predstavnika oziroma zakonitega zastopnika oškodovane pravne osebe). Oškodovana pravna oseba je v predlogu za kazenski pregon že podala tudi premoženjskopravni zahtevek in ga tudi dokumentirala, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da zaslišanje zakonitega zastopnika oškodovanca ni nujno potrebno in ga na glavno obravnavo tudi ni vabilo; njegovega zaslišanja pa tudi stranki nista predlagali. Državna tožilka, kot to izhaja tudi iz navedb v pritožbi, zaslišanja predstavnika oškodovanca v obtožnem predlogu ni predlagala, ker po njenem mnenju v tisti fazi postopka za to še ni bilo potrebe, vendar pa zaslišanja oškodovanca državna tožilka ni predlagala niti do konca glavne obravnave. Ker ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo izvajalo dokaze, za katere sodišče misli, da niso potrebni, če jih tudi ni predlagala nobena od strank, ni mogoče pritrditi navedbam v pritožbi, da je zaradi nevabljenja oškodovanca na glavno obravnavo (kar je sicer kršitev določb kazenskega postopka), to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Prepričljivi so razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih je sodišče prve stopnje sledilo zagovoru obdolženca, da je poškodoval kvečjemu dve klopi, ne pa štirih (kot mu je očitala obtožba), saj takšnega zagovora obdolženca tudi zaslišani priči nista izpodbili. Pritrditi pa je tudi razlogom izpodbijane sodbe, da zaznava policistov ob prihodu na kraj dejanja, da so bile poškodovane štiri klopi in izruvan betonski nosilec, le ni zadosten dokaz, da je prav obdolženec poškodoval vse štiri klopi. Glede na to, da je od dogodka minilo že več let, pa tudi zaslišanje oškodovanca, kar je državna tožilka predlagala v pritožbi, ne bi v ničemer prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, saj ni mogoče od predstavnika oškodovanca - Komunalnega podjetja Ljubljana, pričakovati, da bi lahko pojasnil, koliko klopi je bilo kritičnega dne poškodovanih in ali so vse bile poškodovane istega dne.

Neutemeljena pa je pritožba državne tožilke tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Utemeljeno je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan, izreklo pogojno obsodbo. Pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe pa dovolj upoštevalo tako težo dejanja, kot stopnjo obdolženčeve krivde; pri tem pa obdolžencu v pogojni obsodbi naložilo tudi dodaten pogoj, da v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe oškodovancu - Komunalnemu podjetju Ljubljana plača povzročeno škodo, sicer bo ta pogojna obsodba preklicana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.