Jedro

Neobstoj planskih aktov še ne pomeni, da zemljišča po statusu niso bila stavbna zemljišča. Ker drugačen status obravnavanih nepremičnin v času podržavljenja ni izkazan, tudi ni pomembna njihova (morebitna) komunalna opremljenost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.V saka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., odpravil delno odločbo prvostopnega organa, št. 321-496/1992 466 (309) z dne 9. 12. 2009, ter odločil, da tožnici kot upravičenki pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 13.188,27 DEM oziroma 6.743,05 EUR za podržavljene nepremičnine del parc. št. 1191 travnik v izmeri 63 m2, del parc. št. 39/1 travnik 2 v izmeri 5597 m2, del parc. št. 268 travnik 6 v izmeri 640 m2, del parc. št. 269 njiva 4 in travnik 6 v izmeri 818 m2, del parc. št. 271 njiva 3 in travnik 3 v izmeri 75 m2, vse k.o. ..., ter del parc. št. 139 travnik 5 v izmeri 516 m2, k.o. ..., ki jih je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izročiti upravičenki v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011. Sporno je, kdaj je bilo predmetno zemljišče podržavljeno ter namembnost zemljišča v času podržavljenja, od česar je odvisen način vrednotenja zemljišč in posledično višina odškodnine v obveznicah SOD. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da so bila z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, št. 718/46 z dne 30. 3. 1946, na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, v korist zemljiškega sklada razlaščena vsa zemljiška posestva, last upravičenke. S to odločbo je bilo odločeno, da se prejšnji lastnici pustijo v lasti tam navedena stavbišča in neplodno ter tam navedena obdelovalna zemljišča (tudi del parc. št. 39/1 v izmeri 0,3696 ha). S pozneje izdanimi odločbami se je odločba o podržavljenju dopolnila z navedbo zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov o nepremičninah, ki se smatrajo za razlaščene, spreminjali pa so se tudi podatki o nepremičninah, ki se pustijo upravičenki v lasti. Neutemeljene so navedbe prvostopnega organa in tožnice, da so bile nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe, podržavljene šele v letu 1954, ker je bila odločba z dne 5. 1. 1948 razveljavljena v letu 1953. Vse nepremičnine so bile dejansko podržavljene že z odločbo z dne 30. 3. 1946, z odločbo z dne 5. 1. 1948 pa je bil določen obseg podržavljenih nepremičnin z navedbo zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov in navedbo nepremičnin, ki se pustijo v lasti razlaščenke. Odločba z dne 5. 1. 1948 je bila res razveljavljena z odločbo, št. I/2-112/1-53 z dne 6. 6. 1953, iz odločbe pa je razvidno, da je bila razveljavljena iz razloga, ker je bilo v lasti župnije puščeno več obdelovalnih zemljišč, kot je dovoljeval zakon (več kot 10 ha + dovoljena zaokrožitev ½ ha), ker razlaščenka ni prijavila vseh nepremičnin, ki so bile v njeni lasti. Pristojnemu organu je bilo s to odločbo naročeno, da o zadevi ponovno odloči. To je bilo izvršeno z odločbo Komisije za agrarno reformo OLO Ljubljana okolica, št. II-2-P-444/2-54 z dne 23. 2. 1954. Za čas podržavljenja je tako šteti leto 1946. V zvezi z vrednotenjem zemljišč je drugostopni organ navedel, da je prvostopni organ predmetno zemljišče vrednotil kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče oziroma kot zemljišče, ki ga je možno komunalno opremiti z manjšimi stroški. Drugostopni organ je, ob upoštevanju časa podržavljenja 1946, ugotovil, da je bila katastrska kultura parcel v letu 1947 za parc. št. 39/1 travnik 2 v izmeri 9806 m2 in parc. št. 1191 travnik 2 v izmeri 101 m2. Ni sporno, da sta bili predmetni parceli ob podržavljenju kmetijsko zemljišče. Prav tako ni sporno, da je organ ugotavljal obstoj planskih aktov za to območje in ugotovil, da se urbanistični dokumenti za območje predmetnih zemljišč prvič pojavijo šele leta 1967. Organ v postopku ni ugotavljal oziroma ni dal stranki možnosti, da predloži dokaze o tem, ali je bilo območje predmetnih nepremičnin predvideno za zazidavo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje, izdanih na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931, in je zato pozval tožnico z dopisom z dne 17. 1. 2012, da predloži o tem dokaze. Pred iztekom roka je tožnica zaprosila za podaljšanje roka, čemur je organ ugodil, vendar do izdaje te odločbe tožnica ni predložila dokazil ali zaprosila za ponovno podaljšanje roka. Organ je zaključil, da v času podržavljenja niso obstajali plani stanovanjske in komunalne gradnje za to območje. Predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, ni spremenil namembnosti zemljišča. Zemljišče s parc. št. 1191 ob podržavljenju ni bilo pozidano, na parc. št. 39/1 pa so po ugotovitvah v postopku stali objekti (gospodarsko poslopje s stanovanjem za hlapca, svinjaki in svinjska kuhinja, lesena šupa za vozove, kozolec dvojnik in kozolec enojnik), ki so bili prav tako podržavljeni in kasneje porušeni, zanje pa je bila že določena odškodnina z odločbo z dne 14. 9. 2009. V vrednosti teh objektov je bila zajeta tudi vrednost pripadajočega stavbnega zemljišča, z izpodbijano odločbo pa se določa odškodnina za nezazidani del parc. št. 39/1. Gradnja šolskega poslopja na območju teh parcel pa je bila dovoljena šele v letu 1953, to pa je po podržavljenju. Organ je zato ob upoštevanju 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), izračunal vrednost zemljišč v skupni višini 13.188,27 DEM oziroma 6.743,05 EUR.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da izpodbija odločbo iz razlogov kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijano odločbo je 21. 3. 2012 sprejel organ (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), ki ga na dan sprejetja ni bilo več glede na spremembo Zakona o vladi, ki je stopila v veljavo 4. 2. 2012. Gre torej za absolutno kršitev določb postopka, zaradi česar je že zato treba akt odpraviti in vrniti pristojnemu organu v odločanje. Tožnica je tudi opozorila, da se je stranka z interesom Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) pritožila zoper prvostopno odločbo z dne 9. 12. 2009 le v zvezi z vrednotenjem nepremičnin (del) parc. št. 39/1 in (del) parc. št. 1191, drugostopni organ pa je odpravil prvostopno odločbo v celoti in torej prekoračil 247. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje tožnica meni, da je toženka s tem, ko je zavzela stališče, da naj bi bile sporne nepremičnine (torej vse) podržavljene že v letu 1946, prekoračila meje pritožbene presoje, saj tega dejstva Slovenska odškodninska družba sploh ni uveljavljala v pritožbi. Predhodno izdana odločba iz 1948 je bila razveljavljena v letu 1953, kar pomeni, da so takrat prenehale pravne posledice odločbe iz leta 1948 in so zemljišča ponovno prešla v last tožnice, potem pa so bila spet podržavljena z odločbo iz leta 1954. Temu pravnemu naziranju je sledil tudi drugostopni organ v odločbi z dne 21. 3. 2005 (v zvezi z drugo nepremičnino s parc. št. 142, k.o. ...), vendar na isti pravni in dejanski podlagi, kot se presoja v tem primeru. Iz odločbe drugostopnega organa z dne 21. 3. 2005 je razvidno, da ne more biti sporno dejstvo, da je bila upravičenki na temelju Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v letu 1948 podržavljena tudi predmetna nepremičnina, da ne more biti sporno, da je bila ista nepremičnina podržavljena tudi v letu 1954 in, da je bila v času od pravnomočnosti odločbe v letu 1953 do ponovne izdaje odločbe o razlastitvi leta 1954 v lasti upravičenke. Torej je treba za leto podržavljenja šteti leto 1954, ko je postala pravnomočna druga odločba o podržavljenju. Tudi v vseh drugih prvostopnih odločbah je prvostopni organ zavzel enako stališče, pri čemer je pomenljivo to, da se SOD zoper tako stališče ni prej pritožil. Povsem novo stališče v izpodbijani odločbi je torej popoln odmik od dosedanjih stališč in gre za odločbo presenečenja, ki krši temeljno načelo upravnega postopka, to je načelo kontradiktornosti postopka. S tem je kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Do letnice podržavljenja se je opredelilo že Višje sodišče v Ljubljani v sodbi, I Cp 255/2010 z dne 8. 9. 2010, v kateri je pravnomočno odločilo o ničnosti pravnega posla, sklenjenega med denacionalizacijsko zavezanko A. in pok. A.A., glede premoženja, ki je v postopku denacionalizacije, in glede podržavljenja navedlo letnico 1954. Tožnica je v nadaljevanju tožbe še navedla, da odločbe iz leta 1946 tudi ni mogoče šteti kot odločbe o podržavljenju, ker v njej niso navedene nepremičnine, niti te niso označene, kar pomeni, da odločba ni določna in je ni mogoče izvršiti z vknjižbo v zemljiško knjigo, kar pomeni, da je nična. Odločba iz leta 1946 se glasi tudi na zemljiška posestva in ne na druge nepremičnine. Drugostopni organ tudi ne navede razlogov, zakaj bi te nepremičnine štel med zemljiška posestva, pri čemer je treba upoštevati, da je bilo območje obravnavanih nepremičnin že leta 1946 opremljeno z vodovodom, električnim omrežjem in bilo neposredno ob glavni javni cesti. Četudi bi sprejeli stališče, da za razlastitev zadošča zgolj pavšalna odločba, bi moral drugostopni organ ugotoviti, ali obravnavane nepremičnine predstavljajo zemljiška posestva in če da, zakaj, oziroma če ne, zakaj ne, in ali je bila tožnica v 1946 sploh lastnica teh nepremičnin. Teh dejstev odločba nima in je neobrazložena. S tem pa je tožnici kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Tožnica torej meni, da je šteti za leto podržavljenja 1954 in nepremičnine vrednotiti kot komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča. To pa je utemeljeno zlasti z naslednjim: - da so bile nepremičnine pred podržavljenjem opremljene z nizkonapetostnim električnim vodom, javnim vodovodom in so imele neposreden dostop do javne poti, - da je bil pri nepremičnini parc. št. 39/1 že leta 1948 zaznamovan odpis dela te parcele z zaznambo Državna osnovna šola v ..., - da je iz odločbe organa iz leta 1954 razvidna gradnja šolskega poslopja na podržavljeni nepremičnini, - da so bile nepremičnine v času podržavljenja že pozidane, objekti pa so bili kasneje porušeni in je tožnica zanje že prejela odškodnino, - da je iz odločbe Občinskega ljudskega odbora Šmarje z dne 12. 2. 1953 razvidna namera dograditve šolskega poslopja in igrišč za potrebe šole tudi na podržavljeni nepremičnini, - da je pozidanost razvidna iz zemljiške knjige. Vse te okoliščine je prvostopni organ že ugotovil, ocenil in obrazložil. V zvezi s tem se tožnica sklicuje tudi na judikat Vrhovnega sodišča RS, II Ips 250/2006. Po tej sodbi je bistvena nameravana gradnja na obravnavanih nepremičninah. Takšnega zaključka ne more omajati niti morebitno pomanjkanje planskih aktov, saj je znano, da so se ohranili le redki. To pa tudi ne more biti razlog zavrnitve za vrednotenje zemljišč kot stavbnih (sodba Vrhovnega sodišča RS, U 744/96 z dne 24. 5. 2000). Organ, ki odloča o višini odškodnine, je dolžan ugotavljati dejanske možnosti za izvajanje gradnje na posameznem zemljišču v času nacionalizacije in v primeru, da ovir za gradnjo ni bilo in če je tudi zemljišče sicer ustrezalo pogojem komunalne opremljenosti, je treba zemljišče vrednotiti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Opozorila je tudi na zaključek, da naj bi bile nepremičnine ''dejansko podržavljene 1946''. Ni jasno, kaj ima s tem organ v mislih. Drugostopni organ tudi ni obrazložil, zakaj meni, da je bil izrek prvostopne odločbe nejasen in nedoločen, kar je že samo po sebi kršitev pravil postopka, hkrati pa tudi meni, da je razlog neutemeljen. Tožnica je predlagala, da sodišče dopusti in izvede vse predlagane dokaze (ogled na kraju samem) in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in povrne tožnici stroške postopka v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d. d. je v odgovoru na tožbo navedla, da se je o večini ugovorov izreklo že naslovno sodišče v sodbi, I U 1744/2010, v zvezi z ugovorom nepristojnosti pa je še dodala, da gre nedvomno za tiskarsko napako, saj je v glavi odločbe zapisano pravilno ime drugostopnega organa, ki je tudi v štampiljki, je pa na navedeno organ že opozorila in mu predlagala izdajo popravnega sklepa. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev drugostopnega organa, ki jo je ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2012, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo drugostopnega organa, št. 490-15/2010/3 z dne 21. 9. 2010, ter zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu drugostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Sodišče se ne strinja, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojni organ, tj. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kot to ugovarja tožnica. V uvodu izpodbijane odločbe je kot organ, ki je akt izdal, res navedeno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vendar pa gre po oceni sodišča nedvomno za tiskarsko napako. V glavi odločbe je namreč navedeno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, tako pa tudi izhaja iz štampiljke na zadnji strani odločbe. Po prvem odstavku 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86, ki se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih za uveljavljaje pravic po tem zakonu, če ta zakon ne določa drugače) pa sme organ, ki je izdal odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih.

Sodišče nadalje tudi ugotavlja, da je drugostopni organ sledil napotilom sodišča v sodbi, I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011, ko je tožnico pozval, da predloži dokaze o tem, ali je bilo območje podržavljenih nepremičnin s parc. št. 39/1 in 1191, k.o. ..., v času podržavljenja predvideno za zazidavo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje, sprejetih na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931, ki pa jih tožnica do izdaje odločbe ni predložila, niti ni prosila za ponovno podaljšanje roka. Glede na povedano drugostopni organ ni mogel sprejeti drugačnega zaključka o statusu obravnavanih zemljišč kot kmetijskih zemljišč in posledično določiti odškodnino v skladu z Odlokom. Tožnica zato nima prav, da neobstoj planskih aktov še ne pomeni, da zemljišča po statusu niso bila stavbna zemljišča, temveč je po njenem mnenju treba ugotavljati dejanske možnosti, in da je bistvenega pomena nameravana gradnja na podržavljenih zemljiščih (kot to tožnica sklepa po načelu argumentum a contrario glede na stališče iz judikata II Ips 250/2006), saj takega načina opredelitve statusa zemljišč upravnosodna praksa (ki je sledila odločbi Ustavnega sodišča, U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994) ne dopušča. Ker pa drugačen status obravnavanih nepremičnin v času podržavljenja ni izkazan, tudi ni pomembna njihova (morebitna) komunalna opremljenost. Odločba tudi ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka. Kot je sodišče že pojasnilo tožnici v sodbi, I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011, je stranka z interesom Slovenska odškodninska družba v pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 9. 12. 2009 izpodbijala odločbo v celoti zaradi enotnosti izreka (kljub ugovoru nepravilne določitve odškodnine le za parc. št. 39/1 in 1191), drugostopni organ pa je iz enakega razloga tudi mogel odpraviti odločbo v celoti. Z ugotovitvijo dejanskega stanja časa podržavljenja drugače (l. 1946), kot je to vprašanje rešil prvostopni organ, pa drugostopni organ tudi ni prekoračil meje pritožbene presoje po prvem odstavku 242. člena ZUP/86, saj je stranka z interesom Slovenska odškodninska družba v pritožbi nedvomno izpodbijala čas podržavljenja. Odsotnost razlogov v zvezi z nejasnim in nedoločnim izrekom prvostopne odločbe v izpodbijani odločbi pa tudi ne predstavlja take kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev v zadevi, zlasti ob upoštevanju, da je drugostopni organ obravnavano stvar nato rešil sam (242. člen ZUP/86).

Sodišče se tudi ne strinja (kot je bilo tožnici tudi že pojasnjeno v sodbi, I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011), da odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, št. 718/46 z dne 30. 3. 1946, organ ni mogel šteti kot akt podržavljenja glede na nedoločnost oziroma izostanek konkretnih označb o nepremičninah, ki so bile s to odločbo sploh podržavljene. Iz te odločbe namreč jasno izhaja, da se na podlagi tč. c) 6. člena in 9. člena v zvezi s 3., 4. in 13. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa zemljiška posestva na območju LRS, med drugim last upravičenke – tožnice, navedene so vložne številke nepremičnin, ki so bile podržavljene, in skupna površina za posamezne vložne številke ter tudi, katera zemljišča se tej pustijo v lasti. Iz odločbe, št. 15/48 iz leta 1948 pa izhaja, da se prej povzeta odločba popravlja oziroma dopolnjuje z zemljiškoknjižnimi in katastrskimi podatki razlaščenih zemljišč. Tudi zemljiškoknjižni vpisi so bili izvršeni na podlagi odločbe iz leta 1946 v zvezi z odločbo iz leta 1948. Iz teh odločb pa tudi ne izhaja, da parc. št. 39/1 in 1191 niso šteli med ''vsa zemljiška posestva'', glede na že pojasnjeno opredelitev zemljišč v odločbi iz leta 1946, tožnica pa je nedvomno bila njuna lastnica glede na historične zemljiškoknjižne izpiske za vl. št. 63 in 223, k.o. ... (ob tem se sodišče ne spušča v vprašanje pravnega interesa tožnice za uveljavljanje tega ugovora glede na določitev odškodnine za ti nepremičnini tožnici kot upravičenki). Glede na povedano pa odločba tudi ni pomanjkljivo obrazložena, s tem pa tudi ni kršen 25. člen Ustave RS.

V vsakem primeru pa je upravni organ v postopku odločanja o določenih nepremičninah dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje, zaradi česar ni pravno relevantno, da je bilo v posameznih delnih odločbah, izdanih v tem denacionalizacijskem postopku, kot leto podržavljenja upoštevano leto 1954, ki jih stranka z interesom Slovenska odškodninska družba ni izpodbijala, oziroma da je navedeno leto podržavljenja upoštevalo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi, I Cp 255/2010 z dne 8. 9. 2010. Tožnica pa se tudi ne more več sklicevati, da gre za popolni odmik od prejšnjih odločb oziroma za t.i. odločbo presenečenja, saj se je že naslovno sodišče v sodbi, I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011, jasno opredelilo, katero leto šteti kot leto podržavljenja in s tem v celoti pritrdilo stališču drugostopnega organa v odločbi z dne 21. 9. 2010. Zaradi tega pa tudi ne gre za kršitev 14. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo predlagane glavne obravnave, ker so podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev v zadevi (59. člen ZUS-1).