Jedro

Tožnik navaja, da je imel možnost zapustiti tudi Azilni dom v Sloveniji, ker je bil najprej na odprtem oddelku Azilnega doma in od tam ni odšel, vendar pa to še ne pomeni, da ne bi mogel kasneje kljub temu zapustiti Slovenijo. Tudi v Bolgariji in na Hrvaškem je bil v odprtem delu azilnega doma, pa je kasneje kljub temu obe državi zapustil. Ne gre zgolj za to, da je tožnik v eni izmed držav zaprosil za mednarodno zaščito in da sedaj poteka dublinski postopek v zvezi s tem, katera država je pristojna. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko je tožnik v kar dveh različnih državah članicah EU zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni pa ni počakal na rešitev njegove prošnje.

Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru sorazmeren ukrep in je nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je ukrep tudi proporcionalen, z milejšimi ukrepi ga ni mogoče doseči, saj je v sklepu pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja na območje Azilnega doma ni učinkovita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), hkrati pa je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 23. 2. 2022 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske uprave Koper izhaja, da je tožnik skupaj z drugimi tujci ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in bil 14. 2. 2022 ob 22.30 uri prijet s strani slovenske policije. Pri podaji prošnje je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem, a ni dobil odločitve.

3. Ob seznanitvi z ukrepom o omejitvi gibanja je v razgovoru povedal, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev migracijskega organa. Moral bi počakati tri mesece do razgovora. Hrvaška mu ni bila všeč. Hrvaško je zapustil, ker so mu rekli, da mora počakati leto dni, da bi lahko začel delati. V Slovenijo je prišel delat. Dejal je, da je zaprosil za mednarodno zaščito samo na Hrvaškem. V Bolgariji naj bi dal samo prstne odtise. Na odločitev v Bolgariji ni počakal, ker tam ni želel ostati. Bival je v azilnem domu v Sofiji.

4. Tožena stranka nadalje navaja, da tudi iz baze prstnih odtisov EURODAC izhaja, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in na Hrvaškem. Pri svoji odločitvi se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi ta, če je prosilec predhodno že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil (3. alineja 84.a člena ZMZ-1).

5. Tožena stranka znatno nevarnost pobega utemeljuje s tem, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh drugih državah članicah in ni počakal na odločitev. Glede Hrvaške je povedal, da je bil razlog za zapustitev, ker ni mogel takoj delati, v Bolgariji pa mu ni bilo všeč. Iz teh odgovorov ni razvidno, da bi bil v podajo prošenj v Bolgariji in na Hrvaškem prisiljen. Ob podaji prošnje je sicer dejal, da bo ostal v Sloveniji, vendar mu tožena stranka glede na pretekla dejanja ne verjame. Tožnik ni podal nobenih utemeljenih razlogov za zapustitev Bolgarije, kot razlog, zakaj je zapustil Hrvaško, pa je navedel, da ni mogel začeti takoj delati, to pa ni utemeljen razlog za zapustitev, saj status prosilca za mednarodno zaščito ni namenjen pridobitvi delovnega dovoljenja. Glede na pretekla ravnanja je mogoče utemeljeno sklepati, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški ali Bolgariji. Čeprav je omenil, da je njegov cilj Slovenija, pa tožena stranka utemeljeno domneva, da ne bo počakal na odločitev pristojnega organa, ker to ni storil niti v Bolgariji niti na Hrvaškem. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je že dvakrat samovoljno zapustil državi, v katerih je podal prošnji za mednarodno zaščito, tožena stranka sklepa, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, bi samovoljno zapustil Azilni dom. Možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma, niso ustrezne in je le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije.

6. Tožnik v tožbi navaja, da niti v Bolgariji niti na Hrvaškem ni prostovoljno vložil prošnje za mednarodno zaščito. V Bolgariji mu je bolgarska policija le vzela prstne odtise in zahtevala vrnitev nazaj v Turčijo. Ni bil seznanjen, kaj podpisuje, nihče mu ni povedal, da ne sme zapustiti Bolgarije do konca postopka, tolmač pri podaji prošnje ni bil prisoten. Prošnjo je podpisal proti svoji volji. Nenamensko je zapustil Bolgarijo, še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Podobno je bilo tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem je pod grožnjo, da ga bo policija ponovno vrnila nazaj v Bosno in Hercegovino, kot se je pred tem že zgodilo, pristal, da podpiše dokument, za katerega je kasneje ugotovil, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito. Ni bil seznanjen, kaj sploh podpisuje, nihče mu ni povedal, da ne sme zapustiti Hrvaške do konca postopka, tolmač pri podaji prošnje ni bil prisoten, razgovor bi imel šele čez tri mesece, delati pa bi lahko začel šele čez eno leto. Ves čas je bila njegova ciljna država Slovenija, česar pa mu tožena stranka ne verjame. Tožnik ni bil zaprt v zaprtem delu Azilnega doma, ampak je bil nastanjen v odprtem delu do 23. 2. 2022. To pa pomeni, da če bi hotel oditi iz Slovenije, bi lahko že odšel, vendar ni. Ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Ker ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, mora tožena stranka v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je ukrep sorazmeren. Morala bi upoštevati tožnikove osebne okoliščine, to pa je, da je bil v izvorni državi ogrožen s strani talibanov. Poleg tega ima tožnik zdravstvene težave s srcem, zaradi česar je bil odpeljan na pregled v Zdravstveni dom v Postojni, kjer je dobil zdravila. Tožniku odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Tožena stranka ni raziskala, ali je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Republike Slovenije. Zgolj ugotovitev, da je že prej vložil prošnjo v drugih dveh državah članicah EU in jih je pozneje zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je izrazito begosumen. Vsakršna zapustitev države članice ne more biti objektivni kriterij begosumnosti. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz vidika uporabe manj prisilnega ukrepa, to je omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Sklicevanje na to, da dva varnostnika in receptor v Azilnem domu ne moreta zagotoviti učinkovitega manj prisilnega ukrepa, je nezakonit razlog. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi z prosilcem, ne pa zgolj in pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Poleg tega so z dnem 24. 2. 2022 v EU nastopile novega pomembne okoliščine, ki se nanašajo na begunce. Gre za begunce iz Ukrajine, ki bežijo tam zaradi vojaškega napada Rusije na njihovo ozemlje. Treba je potegniti določene vzporednice z enakim položajem beguncev iz Afganistana. Tudi tam so se razmere čez noč spremenile. Treba bo začeti sprejemati odločitve na področju politike sprejemanja beguncev brez diskriminacij torej za vse begunce enako. V nadaljevanju ob sklicevanju na internetni članek v zvezi s številnimi ukrajinskimi begunci, ki jih je Bolgarija že sprejela, še meni, da zaradi te nove okoliščine Bolgarija ne bo mogla ponovno sprejeti oseb, ki so v preteklosti tam že zaprosili za mednarodno zaščito, pa na odločitev niso počakali. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik prijet s strani Policijske postaje Piran in to dokazuje, da ni želel sam zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ampak je bil njegov namen oditi naprej. Ne sprejema tega, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji pod prisilo. Če je živel v begunskem kampu tri tedne in mu ni bilo omejeno gibanje, to pomeni, da je bil tam prostovoljno in ni mogoče verjeti, da bi bil prisiljen v vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Enako se je zgodilo na Hrvaškem. Bil je nastanjen v azilnem domu v Zagrebu vse do zapustitve Hrvaške. Iz slednjega sledi, da je bil v obeh državah prostovoljno, saj je živel v azilnem domu mesec dni in ni bil prisiljen vložiti prošnje za mednarodno zaščito, če je toliko časa živel v obeh državah. Tožnik je prvenstveno sam odgovoren za to, da se pozanima, kaj podpisuje in ker je bil nastanjen v azilnem domu med ostalimi prosilci je lahko utemeljeno sklepal glede tega, kaj je podpisal. Pri prošnji na Hrvaškem je tudi sam rekel, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ampak še ni dobil odločitve, torej je vedel, kaj počne in kaj je podpisal. Sam je rekel, da je dobil prevod prošnje v svojem jeziku. Glede navedbe, da je bil do 23. 2. 2022 na odprtem oddelku v Azilnem domu v Sloveniji tožena stranka pojasnjuje, da je bil pred podajo prošnje nastanjen v sprejemnih domih Azilnega doma na varovanem območju, torej se ni prosto gibal. Tožena stranka tudi meni, da je načelo sorazmernosti ukrepa pravilno uporabljeno. Drži sicer, da je tožena stranka posegla v tožnikovo osebno svobodo, vendar je bil tak poseg dopusten, saj je po Dublinski uredbi državam članicam dovoljeno, da osebam omejijo gibanje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da Bolgarije ne bi zapustil, če bi mu tamkajšnji organi povedali, da mora ostati do konca postopka. Tega pa mu ni nihče obrazložil. Enako je bilo tudi na Hrvaškem. Ne more biti izkazana njegova znatna begosumnost zgolj zaradi tega, ker so mu bili iz dveh držav odvzeti prstni odtisi, kar je razvidno iz sistema Eurodac. Poleg tega je bil tožnik v Sloveniji na odprtem delu Azilnega doma in se je lahko prosto gibal tudi zunaj Azilnega doma. Če bi hotel pobegniti, bi to že storil v tem obdobju, vendar ni. Slovenija mu je bila tudi ves čas potovanja njegova ciljna država.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da ko so prišli v Slovenijo, jih je policija najprej odpeljala na policijsko postajo, od tam pa v Azilni dom. Njega so skupaj z bratrancem odpeljali v Azilni dom, kjer so nameščene družine. Tam je bil približno 9 dni, po tem so ga odpeljali v Ljubljano, kjer je imel razgovor. Od tam pa so ga odpeljali v Center za tujce v Postojni. V odprtem delu Azilnega doma je bila hrana dobra, ljudje so bili pošteni, oddelek je bil odprt, kar pomeni, da je lahko odšel v mesto in se vrnil nazaj. Če bi želel oditi, bi že odšel, tu mu je všeč. Namen ima še naprej ostati v Sloveniji.

11. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi z 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

12. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh drugih državah članicah EU in ni počakal na odločitev. Glede Hrvaške je povedal, da je bil razlog za zapustitev, ker ni mogel takoj delati, v Bolgariji pa mu ni bilo všeč. Pravilno je ugotovila, da je glede na pretekla ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da bo zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški ali Bolgariji. Tožena stranka je pravilno sklepala, da čeprav je omenil, da je njegov cilj Slovenija, da je mogoče utemeljeno domnevati, da ne bo počakal na odločitev pristojnega organa, ker to ni storil niti v Bolgariji niti na Hrvaškem.

13. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik ni prostovoljno vložil prošnje za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem. V obeh državah je bival v azilnem domu in je moral vedeti, da ima status prosilca za azil. Kasneje je tudi oba azilna doma zapustil, torej tam ni bil pod prisilo. Poleg tega tem njegovim navedbam ni mogoče slediti tudi zaradi tega, ker kar za dve državi članici EU zatrjuje, da naj bi ga v to prisilili. Zelo malo je verjetno, da bi v kar dveh državah članicah potekal postopek na enak način, kot ga tožnik prikazuje. Poleg tega je ob vložitvi prošnje za azil sam rekel, da je na Hrvaškem prosil za mednarodno zaščito, torej se je zavedal, da prosi za azil in kaj podpisuje. Za Hrvaško tudi v tožbi trdi, da ko je dobil prevod v svoj jezik, je ugotovil, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito.

14. Tudi če je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito povedal, da ima namen ostati v Sloveniji in da je to njegova ciljna država, je tožena stranka še vedno lahko utemeljeno sklepala, da bi lahko tožnik zapustil Slovenijo, saj je pred tem zapustil že dve drugi državi članici EU, to je Bolgarijo in Hrvaško.

15. Tožnik navaja, da je imel možnost zapustiti tudi Azilni dom v Sloveniji, ker je bil najprej na odprtem oddelku Azilnega doma in od tam ni odšel, vendar pa to še ne pomeni, da ne bi mogel kasneje kljub temu zapustiti Slovenijo. Tudi v Bolgariji in na Hrvaškem je bil v odprtem delu azilnega doma, pa je kasneje kljub temu obe državi zapustil. Torej zgolj ta okoliščina še ni zadosten dokaz za to, da bi v Sloveniji počakal na zaključek postopka. Na Hrvaškem je bil namreč v azilnem domu en mesec in je potem vseeno odšel. Tudi v Bolgariji je bil tri tedne in je po treh tednih odšel. Glede tožbenih navedb, da naj bi bila tožniku ciljna država Slovenija, pa sodišče ugotavlja, da iz policijske depeše Policijske postaje Piran z dne 15. 2. 2022 izhaja, da naj mu bila ciljna država Italija. Res je kasneje trdil, da mu je bila ciljna država Slovenija, vendar pa po drugi strani tožena stranka ni mogla mimo tega, da je kar v dveh različnih državah članica EU zaprosil za mednarodno zaščito in v nobeni ni počakal do konca postopka.

16. Res je, da skladno z 28. členom Dublinske uredbe države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Vendar pa v konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da je tožnik v eni izmed držav zaprosil za mednarodno zaščito in da sedaj poteka dublinski postopek v zvezi s tem, katera država je pristojna. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko je tožnik v kar dveh različnih državah članicah EU zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni pa ni počakal na rešitev njegove prošnje.

17. Tožnik v tožbi tudi navaja, da omejitev gibanja v Centru za tujce predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je sicer res, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi Up 26/2016 zavzelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje oseb odgovorni državni članici upravičena izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Tudi če bi bili v zakonu predvideni manj prisilni ukrepi, bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za omejitev gibanja v Centru za tujce, saj je tožnik podal prošnjo za azil tako v Bolgariji kot na Hrvaškem in nikjer ni počakal na odločitev. Ker v nobeni od teh držav ni počakal na odločitev, to kaže na znatno nevarnost, da bi lahko zapustil tudi Slovenijo, zato po presoji sodišča tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot da je odredila ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne glede na možne milejše oblike izvajanja ukrepov omejitve gibanja. V konkretnem primeru je imel poseg v osebno svobodo podlago tudi v ZMZ-1, saj drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če prisojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena (tj. obvezno zadrževanje na območje azilnega doma), se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče sicer sprejema tožbene trditve, da so v Centru za tujce določene omejitve, vendar pa je že navedlo, da je tudi v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS dopusten poseg v osebno svobodo pod pogoji, ki jih določa Dublinska uredba. Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru sorazmeren ukrep in je nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je ukrep tudi proporcionalen, z milejšimi ukrepi ga ni mogoče doseči, saj je v sklepu pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja na območje Azilnega doma ni učinkovita. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti. Tožnik omenja tudi zdravstvene težave, vendar pa je sam v tožbi navedel, da so ga v Postojni oskrbeli v zvezi s tem tako, da so mu dali zdravila.

18. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na begunce iz Ukrajine ter njihova primerjava z begunci iz Afganistana pa so za ta upravni spor nerelevantne, saj se v tem postopku ne odloča o razlogih za mednarodno zaščito, ampak o tem, ali obstajajo razlogi za pridržanje tožnika. S tem povezane tožbene ugovore, ki bi lahko nakazovali na obstoj sistemskih pomanjkljivosti bolgarskega azilnega sistema zaradi prenatrpanosti namestitvenih kapacitet, oziroma morebitna odklonitev ponovnega sprejema tožnika v Bolgarijo, pa bo lahko predmet drugega upravnega in sodnega postopka.

19. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.