Jedro

Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi obdolženka namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbami 129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

Izrek

I. Pritožba obdolženke M. M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M. M. spoznalo za krivo, ker je storila kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po drugem odstavku 204. člena KZ-1 izreklo kazen dva meseca in petnajst dni zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovano družbo xy d.o.o. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 50,00 EUR v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je pritožila obdolženka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da ji izreče pogojno obsodbo, pogojno obsodbo z varstvenim nadzorom ali da se kazen zapora izvrši tako, da obdolženka namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogojno obsodbo izreče sodišče le, če je prepričano, da bo pogojna obsodba obdolženega odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Obdolženki so sodišča za storjena kazniva dejanja velikokrat izrekala pogojne obsodbe, ki pa ne obdolženko niso imele nobenega vpliva, na njo niso imele odvračilnega učinka, saj je vedno znova ponavljala kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da ima obdolženka za sabo obsežno predkaznovanost zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, pa tudi drugih kaznivih dejanj, ter da je izvrševanje kaznivih dejanj že postalo način obdolženkinega življenja. Prav ima sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko poudarja, da tudi materinstvo obdolženke ni odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče povsem strinja, je izrečena kazen zapora primerna in pravična in bo na obdolženko dovolj vzgojno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala. Obdolženki zato ni moč izreči pogojne obsodbe, niti pogojne obsodbe z varstvenim nadzorom, kot to predlaga v pritožbi. Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi obdolženka namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbami 129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

5. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

6. Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.