Jedro

Pritožba zoper sklep o predlogu dolžnika za dovolitev drugega sredstva izvršbe ni dovoljena. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da gre za izvršbo na dolžničin dom, saj zakon za tak primer ne predvideva nobene izjeme. Tudi sicer je dolžnik s predlogom lahko uspešen po ugotovitvi vrednosti nepremičnine, kar v danem postopku še ni bilo storjeno. To pa pomeni, da bo dolžnica po ugotovitvi vrednosti lahko ponovno vložila predlog za dovolitev drugega izvršilnega sredstva ter ne bo šlo za prepoved res iudicata, saj bo predlog vložen na podlagi drugega dejanskega stanja oziroma dejstev.

Uveljavljanje načela sorazmernosti, ker gre za izvršbo na dolžnikov dom, ne pomeni ugovornega razloga zoper sklep o izvršbi. To načelo je varovano z možnostjo, ki jo daje ZIZ dolžniku s predlogom za dovolitev drugega izvršilnega sredstva.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrže, zoper 2. točko izreka pa se pritožba zavrne in sklep v tem delu potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnice, da sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe, zavrne (1. točka izreka sklepa) ter da se ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrne (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da mora biti III. točka sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti odpravljena glede na to, da je izvršba I 2589/2018 pravnomočno ustavljena, ker je dolg poravnan. Glede računa, ki je odprt pri Banki d.d., drži, da je po uradnih evidencah bil blokiran do 14. 4. 2020 in ponovno blokiran od 1. 6. 2020, so pa določeni prihodki, iz katerih bi se lahko poplačal dolg, kar ni sporno. Poleg tega ima upnik A. d.d. sklenjeno pogodbo z B. d.o.o. (dve pogodbi in še nekaj naročilnic) in bi se lahko poplačal z rubežem terjatve, a tega ne želi. Sedaj posreduje pogodbe in naročilnice za opravljanje storitev. Bilo je dogovorjeno, da se dolg poravna s kompenzacijo, pa to ni bilo storjeno. Trditev upnika, da se lahko izvršba s prodajo nepremičnine kadarkoli umakne, ne drži, temveč gre za metodo izsiljevanja. Namreč upnik A. d.d. in vodilni tega podjetja, vključno z odvetnico, ki zastopa podjetje, so bili večkrat naprošeni za kompenzacijsko poplačilo dolga pred samo vložitvijo izvršbe, ker bi potrebovala hipotekarni kredit, pa so to dobesedno preslišali. Gluhi so tudi na prošnje za odpoved pritožbi in takojšno pravnomočnost izbrisane plombe v zemljiški knjigi (primer je Dn 226169/2018).

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, ji nasprotoval in zahteval, da dolžnica povrne stroške postopka.

4. Pritožba zoper 1. točko izreka ni dovoljena, zoper 2. točko izreka pa ni utemeljena.

5. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 169. členu določa, da lahko dolžnik v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe, ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini, na kar sodišče opozori dolžnika v sklepu o izvršbi (prvi odstavek 169. člena ZIZ). Sodišče vroči predlog upniku, ki se lahko o njem izjavi v osmih dneh od vročitve (drugi odstavek 169. člena ZIZ). Ko se upnik izjavi ali ko izteče rok za izjavo, izda sodišče sklep o predlogu. Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 169. člena ZIZ).

6. Navedeno pomeni, da pritožba zoper 1. točko izreka ni dovoljena (tako tudi sklep VSL I Ip 1279/2019, 6. točka obrazložitve). Na navedeno ne vpliva dejstvo, da gre za izvršbo na dolžničin dom, saj zakon za tak primer ne predvideva nobene izjeme. Tudi sicer je dolžnik s predlogom lahko uspešen po ugotovitvi vrednosti nepremičnine, kar v danem postopku še ni bilo storjeno. To pa pomeni, da bo dolžnica po ugotovitvi vrednosti lahko ponovno vložila predlog za dovolitev drugega izvršilnega sredstva ter ne bo šlo za prepoved res iudicata, saj bo predlog vložen na podlagi drugega dejanskega stanja oziroma dejstev. Sodišče prve stopnje pa naj v nadaljevanju postopka upnika tudi pozove, ali njegova vloga z dne 13. 2. 2020 predstavlja predlog za nadaljevanje izvršbe na dolžničina sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Po povedanem je višje sodišče na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo v tem delu zavrglo ter se do pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o dolžničinem predlogu zato ni opredeljevalo.

7. Višje sodišče je izpodbijani sklep v 2. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor dolžnice, vendar iz drugih razlogov, kot jih je podalo samo. Uveljavljanje načela sorazmernosti, ker gre za izvršbo na dolžnikov dom, namreč ne pomeni ugovornega razloga zoper sklep o izvršbi. To načelo je varovano z možnostjo, ki jo daje ZIZ dolžniku s predlogom za dovolitev drugega izvršilnega sredstva (in za omejitev že dovoljene izvršbe – 169. člen ZIZ in drugi ter četrti odstavek 34. člena ZIZ). V okviru možnosti, ki jih daje ZIZ dolžniku glede predlaganja omejitve dovoljene izvršbe oziroma na njegov predlog določitve drugega sredstva namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, je torej dolžniku zagotovljeno, da se upre izvršbi, ki bi bila po svojem obsegu nesorazmerna glede na višino uveljavljene terjatve, ali če bi dovoljena izvršilna sredstva (predmeti) prekomerno oziroma v nasprotju z načelom pravičnosti posegla v sfero dolžnika (in njegove družine).

9. Dolžnica je predlog po 169. členu ZIZ podala, vendar z njim ni uspela. Navedeno pa še ne pomeni, da je bilo njene tovrstne navedbe treba oziroma dopustno obravnavati v okviru odločitve o ugovoru. Takšnega ugovornega razloga ZIZ v 55. členu ne predvideva. To izhaja že iz tega, da mora dolžnik pri predlogih iz 169. in 34. člena ZIZ v prodajo zaradi poplačila terjatve ponuditi drugo premoženje, če bi šlo tudi za ugovorni razlog, pa mu tega ne bi bilo treba (dolžnik bi bil prost plačila obveznosti), kar pa je v nasprotju s smislom in namenom izvršilnega postopka, ki je v restituciji upnika in dosegi poplačila njegove izvršljive terjatve.

10. Navedeno pa pomeni, da dolžnica v svoji vlogi, četudi jo je poimenovala ugovor, ni navedla nobenega ugovornega razloga v smislu 55. člena ZIZ, zato njen ugovor ni bil obrazložen, s tem pa ni bil utemeljen (primerjaj 53. člen ZIZ). Da naj bi bilo dogovorjeno, da bo dolg poplačan s kompenzacijo, pa to ni bilo izvedeno, dolžnica v pritožbi navaja šele prvič, kar je skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ prepozno in neupoštevno, tudi s temi navedbami pa z ugovorom ne bi mogla uspeti, saj izrecno navaja, da dolg ni bil poplačan, naknadno pa dolžnica tudi sama zanika, da bi upnik sprejel dogovor o kompenzaciji. Višje sodišče pa še pojasnjuje, da je III. točka izreka sklepa o izvršbi o pristopu dane izvršilne zadeve k vodilni sama po sebi izgubila pravno veljavo z ustavitvijo prej vodilne izvršilne zadeve, da se upnik ni želel odpovedati pravici do pritožbe zoper izbris hipoteke v zemljiški knjigi v zvezi s tisto zadevo, pa na to izvršilno zadevo nima nobenega vpliva.

11. Pritožba v še obravnavanem delu po povedanem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik stroškov odgovora na pritožbo niti ni opredeljeno priglasil, kot to zahteva 163. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato je višje sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.