Jedro

Za začetek teka zastaranja je praviloma odločilna dospelost terjatve, obstajajo pa izjeme. Ena izmed izjem je, ko je dospelost vezana na aktivnost upnika, na primer na njegov opomin, poziv ali tako kot v obravnavanem primeru na odpoklic kredita. V navedenem primeru bi bil namreč zaradi upnikove neaktivnosti izničen pomen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, saj bi bila začetek teka zastaranja in posledično zastaranje negotova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

1. Tožbeni zahtevek se zavrne tudi za znesek 13.336,83 EUR ter za zamudne obresti, ki tečejo po 6 % mesečni obrestni meri od dne 10. 2. 2009 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.331,84 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1199,64 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 133.36,83 EUR ter zamudne obresti, ki tečejo po 6 % mesečni obrestni meri od dne 10.2.2009 do plačila, pod izvršbo (1. točka izreka sodbe), v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.010,53 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (3. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naložil plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila posojilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 1. 7. 2001, sklenjena na odpoklic, kar pomeni, da rok za vrnitev posojila ni bil določen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izhajalo iz 2. odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da je potrebno posojilo vrniti po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od 2. mesecev od posojilodajalčeve zahteve, naj posojilo vrne. Ker je bila tožeča stranka z zahtevkom za vrnitev posojila seznanjena najkasneje s pisnim opominom pred tožbo z dne 9. 12. 2008 (A2), je rok za vrnitev posojila potekel v 2. mesecih od zahteve tožnika, to je 9. 2. 2009. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka šele naslednjega dne prišla v zamudo in je takrat začel tudi teči zastaralni rok, zaradi česar ob vložitvi predloga za izvršbo (28. 1. 2009) terjatev še ni zastarala. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno.

6. Po prvem odstavku 361. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. Za začetek teka zastaranja je torej praviloma res odločilna dospelost terjatve, obstajajo pa izjeme. Ena izmed izjem je, ko je dospelost vezana na aktivnost upnika, na primer na njegov opomin, poziv ali tako kot v obravnavanem primeru na odpoklic kredita. V navedenem primeru bi bil namreč zaradi upnikove neaktivnosti izničen pomen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, saj bi bila začetek teka zastaranja in posledično zastaranje negotova. Glede na navedeno začne v primeru nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti, zastaranje teči po preteku primernega roka, v katerem bi upnik moral oziroma bi lahko opravil potrebno dejanje (odpoklic kredita).

7. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je zastaranje začelo teči šele z odpoklicem kredita s strani tožeče stranke. Tožeča stranka bi lahko zahtevala izpolnitev obveznosti že naslednji dan po sklenitvi posojilne pogodbe oziroma naslednji dan po vsakem nakazanem posojilu s strani tožeče stranke in bi terjatev ob njeni zadostni skrbnosti in ob upoštevanju najmanj dvomesečnega primernega roka iz drugega odstavka 562. člena ZOR, zapadla že pred njenim pisnim opominom oziroma vložitvijo predloga za izvršbo. Tožeča stranka morebitnih trditev, zakaj ni bila aktivna že prej, med pravdo ni navedla. Zastaranje je torej začelo teči najkasneje 23. 10. 2001, ko je tožeča stranka toženi stranki nakazala zadnje posojilo.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki z večkratnimi delnimi plačili posojilo po sporni posojilni pogodbi v pretežnem delu že vrnila. Zadnje delno plačilo je bilo izvedeno 22. 7. 2002. S tem pa je obveznost pripoznala in je prišlo do pretrganja zastaranja (387. člena ZOR). Zastaranje je tako začelo teči znova 23. 7. 2002 (392. člen ZOR) in se je izteklo 23. 7. 2005. 9. Glede na navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava, tožbeni zahtevek upoštevaje nesporen tri letni zastaralni rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR, nedvomno zastaral pred vložitvijo predloga za izvršbo (28. 1. 2009). Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu sodbe zavrnilo (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP).

10. V skladu s spremembo sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo 3.331,84 EUR pravdnih stroškov. Glede na to, da je tožeča stranka v postopku v celoti propadla (154. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti 3.331,84 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Pri tem je njene pravdne stroške odmerilo enako kot sodišče prve stopnje.

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer: 587,20 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210, 20 EUR materialnih izdatkov po tar. št. 6002, 20 % DDV in 471,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj torej 1199,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznost (154. in 2. odstavek 165. člena ZPP).