Jedro

Sredstva za prilagoditev delovnega mesta je prispevala občina. Lokalna skupnost je dolžna zagotavljati sredstva za investicije v osnovne šole, vgraditev dvigala pa nedvomno je taka investicija. Občina je zavezanka za plačilo tovrstnih stroškov, zato tožeča stranka ni upravičena do še enega zneska izplačila do drugega vira, to je od prvostopenjskega organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za priznanje pravice do plačila stroškov prilagoditve delovnega mesta.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka vložila vlogo za priznanje pravice do plačila stroškov prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo za A.A. Nadalje navaja, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da je navedena delavka zaposljiva v podporni obliki zaposlitve in ima izdelan individualni načrt prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo na delovnem mestu "pomoč pri učenju in druga pomoč otrokom", iz katerega izhaja mnenje in predlog strokovnega tima, da delavka zaradi šibke mišične moči v levici ne more odpreti vhodnih vrat, da zaradi arhitektonskih ovir (stopnice) lahko uporablja le en kabinet v pritličju, dostop v višja nadstropja pa za delavko trenutno ni možen. Zato ne more sodelovati z ostalimi učitelji ter se udeleževati sestankov in konferenc, kar jo ovira pri delu. V kabinetu zaradi premajhne kvadrature težko manevrira z vozičkom. Izvajalec zaposlitvene rehabilitacije je v individualnem načrtu prilagoditve delovnega mesta predvidel, da je potrebna prilagoditev vhodnih vrat in prilagoditev z osebnim dvigalom. Pisarna, kjer delavka izvaja knjigovodska dela, je v drugem nadstropju. Lastnica stavbe tožeče stranke je občina, načrt prilagoditve je bil izdelan v času usposabljanja, ker je morala občina zagotoviti sredstva dvigala v proračunu in pridobiti gradbeno dovoljenje. Vlogi tožeče stranke je priložena izjava vlagatelja in Občine B., da ni drugega zavezanca za plačilo stroškov prilagoditve delovnega mesta.

3. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi odločbe sklicuje na določilo četrtega odstavka 72. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), ki določa, da lahko vlogo vloži delodajalec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z brezposelnim invalidom za najmanj dvanajst mesecev ali za že zaposlenega invalida, če ni drugega zavezanca za plačilo stroškov prilagoditve, za kar mora v tem primeru delodajalec predložiti podpisano izjavo o tem. Iz vloge in priložene dokumentacije je razvidno, da je sredstva za prilagoditev delovnega mesta zagotovila Občina B. in ne tožeča stranka. Občina pa nastopa v vlogi soustanoviteljice tožeče stranke ter plačnice prilagoditve delovnega mesta, saj se vsi računi glasijo nanjo. Hkrati Zakon o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) ureja sofinanciranje investicij občin tako, da zagotovi sredstva iz državnega proračuna. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je delodajalec delavke tožeča stranka, ne glede na to, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena kot tristranska. V vlogi za prilagoditev delovnega mesta je kot vlagatelj vloge napisana tožeča stranka, ki je tam navedena kot delodajalec. Tudi naloge, nadzor, pravice in obveznosti določa tožeča stranka, ki je prijavila delavko v obvezno zavarovanje in tako je delodajalec izključno in edino tožeča stranka. Ni pa tožeča stranka plačnica nakupa in vgraditve dvigala. Iz poslanih računov je razvidno, da so dejanski stroški vgraditve dvigala znašali 78.188,65 EUR z DDV, ki jih je zagotovila Občina B.. Tožeča stranka tako ni plačala računov, katerih povrnitev zahteva. ZFO-1 med drugim ureja tudi sofinanciranje investicij, ki jih občine načrtujejo s svojimi načrti razvojnih programov in zanje zagotavljajo sredstva, in sicer s sredstvi državnega proračuna, kar je razvidno tudi iz letnega poročila Občine B. za leto 2017. Investicije so po ZFO-1 definirane kot naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja občine v obliki zemljišč, objektov, opreme in naprav ter drugega opredmetenega in neopredmetenega premoženja, vključno naložbe v izobraževanje in usposabljanje. Prilagoditev, za katero tožeča stranka vlaga vlogo, je vsekakor ena izmed vrst investicij, ki bodo v prihodnosti prinesle korist in izboljšanje kakovosti življenja invalidu. Občina je pridobila sredstva za nakup in vgradnjo dvigala iz državnega proračuna in ponovno plačilo že prejetih sredstev ni dovoljeno, saj bi pomenilo dvojno financiranje, tokrat celo iz istega vira - državnega proračuna. Nedvomno pa se lahko predlagana prilagoditev zagotovi tudi z drugačno razporeditvijo lokacije pisarne. Sredstva za prilagoditev delovnega mesta so bila torej že zagotovljena s strani Občine B. oziroma posredno v državnem proračunu.

4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožeča stranka v tožbi nasprotuje stališču, da je delodajalec delavki izključno in edino osnovna šola, saj je bila sklenjena tristranska pogodba o zaposlitvi. Občina B. namreč izpolnjuje obveznost plačila delavki. Prvi odstavek 72. člena ZZRZI podeljuje pravico do zaprosila za plačilo primerne prilagoditve delodajalcu, pri čemer ne postavlja zahteve, da bi bil hkrati ta tudi neposredni plačnik. Tožeča stranka je zagotovila sredstva za plačilo preko svojega ustanovitelja Občine B.. Ne drži, da bi tožeča stranka denar za plačilo prilagoditev pridobila iz proračuna. S plačilom za prilagoditev je občina le opravljala svojo dolžnost, saj v sklop pogojev za delovanje spada tudi ustrezna prilagoditev delovnega mesta za delavko. Sredstva je tako zagotovila na račun in za tožečo stranko z namenom, da ji zagotovi pogoj za delovanje in ne z namenom investiranja v lastni objekt. Poleg tega alternativne cenejše rešitve kot je vgradnja dvigala ni. Prerazporeditev prostorov ne predstavlja rešitve v zadostnem obsegu. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da delodajalec vloži vlogo za plačilo stroškov prilagoditve delovnega mesta, če ni drugega zavezanca za plačilo stroškov prilagoditve. Delodajalcu, ki je v konkretnem primeru osnovna šola, je stroške prilagoditve že pokrila Občina B., ki je tudi lastnica nepremičnine. Ker je stroške v zvezi s prilagoditvijo delovnega mesta v celoti kril ustanovitelj iz občinskega proračuna, delodajalec ni in ne more biti upravičen do kritja stroškov še iz sredstev Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada. Iz prijave v zavarovanje je nedvoumno razvidno, da je delodajalec imenovane delavke tožeča stranka, kljub temu da se njen osebni dohodek pokriva iz sredstev občine. Občina nikakor ne more prevzeti vloge delodajalca, kot predlaga tožeča stranka. Prilagoditev delovnega mesta pa bi se vsekakor lahko izvedla z bistveno manjšimi stroški, kot je na primer zagotovitev prostorov za pisarno v pritličju stavbe namesto dvigala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Pravna podlaga za plačilo stroškov prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo je 72. člen ZZRZI, ki v prvem odstavku določa, da lahko delodajalec na podlagi izdelanega individualnega načrta prilagoditve, iz katerega je razvidno, da se invalid zaradi invalidnosti lahko zaposli le na zanj prilagojenem delovnem mestu ali da za opravljanje delovnih nalog potrebuje prilagojena sredstva za delo, zaprosi Sklad za plačilo primerne prilagoditve. V četrtem odstavku 72. člena ZZRZI je določeno, da lahko vlogo vloži delodajalec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z brezposelnim invalidom za najmanj 12 mesecev ali za že zaposlenega invalida, če ni drugega zavezanca za plačilo stroškov prilagoditve. V tem primeru mora predložiti podpisano izjavo o tem. V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je občina, ki je nesporno prispevala sredstva za dvigalo, tiste vrste zavezanec, ki se v skladu s četrtim odstavkom 72. člena ZZRZI šteje za zavezanca, ki je zavezan k plačilu stroškov prilagoditve.

9. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tiste dejanske okoliščine, ki so bile razlog za izdajo izpodbijane odločbe, niso sporne, pač pa je sporno izključno pravno vprašanje, ali je občina zavezanec za plačilo stroškov prilagoditve v smislu četrtega odstavka 72. člena ZZRZI. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da ima delavka, ki ji je treba prilagoditi delovno mesto oseba, status invalida, kot tudi ne to, da je bilo treba delovno mesto prilagoditi. Prav tako ni sporno, da je sredstva za prilagoditev delovnega mesta prispevala Občina B.. Sporno torej ostaja izključno pravno vprašanje zavezanosti občine k plačilu stroškov prilagoditve. V obravnavanem primeru je bila potrebna vgraditev dvigala za potrebe delavke. Potreben je bil torej gradbeni poseg v objekt osnovne šole, katere lastnica je nesporno Občina B.. V skladu s šesto alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja se iz sredstev lokalne skupnosti v skladu z normativi in standardi zagotavljajo sredstva za investicije za osnovne šole, glasbene šole in organizacije za izobraževanje odraslih ter del sredstev za investicije v šolstvu narodne skupnosti. Iz navedenega določila izhaja, da je lokalna skupnost dolžna zagotavljati sredstva za investicije v osnovne šole, vgraditev dvigala pa nedvomno je taka investicija. Torej je občina zavezanka za plačilo tovrstnih stroškov in zato tožeča stranka ni upravičena do še enega zneska izplačila od drugega vira, to je od prvostopenjskega organa. Iz navedenega razloga je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, ko je vlogo tožeče stranke zavrnila.

10. Neutemeljene so tožbene navedbe v zvezi s tem, da bi bilo treba v obravnavani zadevi kot delodajalca obravnavati tudi Občino B. zato, ker je sopodpisnica tripartitne pogodbe o zaposlitvi. Med strankama namreč ni sporno dejstvo, da je vlogo za priznanje pravice do izplačila stroškov prilagoditve delovnega mesta vložila Osnova šola C., ki je v tej vlogi tudi samo sebe opredelila kot delodajalca. Vloge torej ni vložila občina. Šlo je za upravni postopek na zahtevo stranke in ta stranka je bila tožeča stranka in ne Občina B., poleg tega sta oba subjekta različni pravni osebi, pri čemer je povsem nerelevantno to, da je občina ustanoviteljica šole. Prvostopenjski organ je v primeru, ko se postopek začne na zahtevo stranke, vezan na to zahtevo, ki pa jo je vložila izključno osnovna šola. Sodišče se ne more strinjati s tem, da naj bi bila osnovna šola tista, ki bi zagotovila sredstva za dvigalo preko Občine B. saj iz upravnega spisa nedvomno izhaja in to dejstvo med strankama niti ni sporno, da je bila naročnik dvigala Občina B. Tudi predračun je bil izdan navedeni občini.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožeča stranka denarja za plačilo ni pridobila iz proračuna, sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka nedvomno dobila sredstva od občine, prvostopenjski organ pa je navedel, da ga je posredno pridobila iz proračuna iz tega razloga, ker del sredstev lokalne skupnosti dobijo tudi iz proračuna.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tožečo stranko o tem, da v primeru vgraditve dvigala ni šlo za investicijo v objekt zato, ker je šlo pri tej investiciji za zagotovitev pogojev za delovanje, in ne z namenom investiranja v lastni objekt. Vgraditev dvigala je gradbeni poseg. Gradbeni poseg pa je po presoji sodišča investiranje v objekt. 13. Tožbene navedbe o tem, da niso utemeljena stališča prvostopenjskega organa, da bi bile možne tudi cenejše rešitve, kot je vgradnja dvigala, pa so po mnenju sodišča nerelevantne za ta spor. Razlog za to, da je bila vloga zavrnjena, je bil namreč v tem, da je tožeča stranka sredstva za dvigalo že dobila od lokalne skupnosti in zato ne more sredstev za isti namen dobiti še enkrat iz drugega vira.

14. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Pri tem je ugotovilo, da dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, ni sporno, kar je sodišče obširno že obrazložilo. Sporno je izključno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, in sicer ali je glede na predpise občina drug zavezanec za plačilo stroškov prilagoditve v smislu četrtega odstavka 72. člena ZZRZI. V takem primeru, ko gre le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pa ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 59. člena določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na navedeno pa nobena stranka v postopku opravo glavne obravnave niti ni predlagala.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.