Jedro

Priposestvovanje idealnega dela nepremičnine bi bilo v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, naj sodišče ugotovi, da je bila pokojna M. B., umrla 20. 12. 2004, lastnica stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G. 22 e, M. (ki obsega kuhinjo v izmeri 13 m2, sobo v izmeri 12,60 m2, sobo v izmeri 9,20 m2, sobo v izmeri 14,70 m2, sobo v izmeri 13,80 m2, sobo v izmeri 8,40 m2, predsobo, kopalnico, WC, kletni prostor v izmeri 13,60 m2, souporabo stopnišča in pripadajoči del zemljiške parcele) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija (glede ugotovitve, da je bila pokojna solastnica do 1/3 nepremičnine parc. št. 819/3 vl. št. ... k. o. ...) zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pokojna M. B. solastnica do 1/3 nepremičnine parc. št. 819/3 vl. št. … k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Medvodah. s souporabo stopnišča in pripadajočim delom zemljiške parcele. Odločilo je še o pravdnih stroških. Zavrnitev je utemeljilo z razlogom, da pokojna ni pridobila lastninske pravice na nobeni pravni podlagi – ne na originaren način z gradnjo, ne na podlagi razdelilne pogodbe, ne s priposestvovanjem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot nosilni razlog je navedlo, da je tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva ugotovitev solastninskega deleža do 1/3, nesklepčen, saj idealnega dela stvari ni mogoče priposestvovati.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica v korist pokojne M. B. uveljavlja solastnino do 1/3 na dveh pravnih podlagah, in sicer na podlagi skupne gradnje in na podlagi priposestvovanja. Tožničina mati je gradila s sinom R. B. in prvo toženko na podlagi skupnega dogovora in formalno lastništvo ni bilo bistveno vprašanje. Sodišče bi zato moralo upoštevati določbe 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kot so to storili tudi graditelji, ki so prav iz tega razloga sklenili razdelilno pogodbo in priznali pokojnici solastnino zaradi skupne gradnje in njenih ugotovljenih vlaganj, kar pomeni pridobitev lastninske pravice po samem zakonu (20. člen ZTLR in prej enako pravilo Občega državljanskega zakonika, ODZ). Sodišče je kar samo, brez tožbenih trditev štelo, da naj bi bila v tožbi zatrjevana gradnja na tujem svetu, česar tožnica ni nikoli trdila. Nasprotno pa je z razdelilno pogodbo z dne 17. 6. 1976 dokazala, da je bila med pogodbeniki skupna gradnja dogovorjena in realizirana. S to pogodbo so formalno uredili medsebojna lastninska razmerja, potem ko se je med njimi nesporno ugotovil dejanski prispevek ob koncu skupne gradnje. Ker sodišče ni upoštevalo pravne narave razdelilne pogodbe, je bistveno kršilo pravila postopka. M. B. je bila vseskozi od gradnje dalje v dobri veri, da je solastnica sporne nepremičnine. Nedvomno so v konkretnem sporu izpolnjeni pogoji tudi za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – zakonita in dobroverna posest in potek priposestvovalne dobe. Upravna odločba o spremembi gradbenega dovoljenja ni razlastitvena odločba. Sodišče je s preprosto in formalistično obrazložitvijo, da pokojna od 19. 7. 1979 ni bila več v dobri veri glede solastnine, kršilo materialnopravne določbe. Sklep sodišča druge stopnje o nesklepčnosti tožbenega zahtevka nima pravne podlage.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da tožeča stranka pravno posledico, ki jo uveljavlja – pridobitev lastninske pravice pokojne M. B. – utemeljuje z dvema sklopoma dejstev: 1) na razdelilni pogodbi z dne 17. 6. 1976, s katero sta R. in Đ. B. M. B. priznala lastninsko pravico na stanovanjskih prostorih v prvem nadstropju družinske stanovanjske hiše v Medvodah, in dovolila vknjižbo v njeno korist; in 2) na podlagi priposestvovanja. Prav ima zato revidentka, ki očita sodišču prve stopnje, da se je mimo njene trditvene podlage ukvarjalo z originarno pridobitvijo lastninske pravice z graditvijo na tujem zemljišču (24. - 26. člen ZTLR).

O pridobitvi lastninske pravice pok. M. B. na podlagi razdelilne pogodbe z dne 17. 6. 1976

7. V skladu z 20. členom ZTLR je bilo mogoče lastninsko pravico pridobiti po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in z odločbo državnega organa. Sistem pravnih temeljev za pridobitev lastninske pravice je zaprt sistem po načelu numerus clausus, zato dogovor o skupni gradnji z nastankom solastnine ne more biti poseben pravni temelj za pridobitev lastninske pravice.

8. Sodna praksa odklanja gledanje, da je dogovorjena skupna gradnja z nastankom solastnine originarni pridobitni način lastninske pravice na nepremičnini, bodisi na podlagi 22. in 23. člena ZTLR bodisi na podlagi določb o gradnji na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR), saj taka pravna kvalifikacija zanemarja bistveno, to je pogodbeno komponento dogovora med strankami. Ustaljeno stališče sodne prakse(1) je zato, da gre pri dogovoru o skupni gradnji z nastankom solastnine za pravnoposlovni prenos lastninske pravice.(2) Za prenos lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom je bil po ZTLR poleg sklenitve pravnega posla potreben še pridobitni način, in sicer vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR). Glede na uveljavljeno načelo konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo, ki je pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, sta sodišči prve in druge stopnje, ob dejstvu, da do vpisa v zemljiško knjigo na podlagi razdelilne pogodbe ni prišlo, pravilno odločili, da tožbeni zahtevek na tej podlagi ni utemeljen.

O priposestvovanju idealnega deleža nepremičnine

9. ZTLR je sprejel objektivno koncepcijo posesti, katere bistvo je v tem, da se za posest ne zahteva volja imeti stvar za svojo. Posest stvari ima tako vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest; prvi odstavek 70. člena ZTLR), pri čemer drži stvar v posesti v lastnem interesu, ne pa za koga drugega (primerjaj 71. člen ZTLR). Posest stvari ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega (posredna posest; drugi odstavek 70. člena ZTRL). Posest je lahko omejena le na določen del stvari. Čeprav takšen del stvari ne more biti predmet lastninske pravice, ker ni samostojna stvar, je lahko predmet (delne) posesti. Načelo specialnosti v stvarnem pravu torej za posestne položaje ne velja. V skladu z ZTLR je bila pomembna pravna posledica posesti na nepremičnini pridobitev lastninske pravice, če so bile izpolnjene predpostavke iz drugega oziroma četrtega odstavka 28. člena ZTLR. Načelo specialnosti na nepremičninskem področju je sicer onemogočalo pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na delu nepremičnine, ki ni samostojen predmet stvarnih pravic,(3) ZTRL pa je dopuščal izjemo od načela specialnosti, kar zadeva priposestvovanje dela nepremičnine.

10. Čeprav je mogoče priposestvovanje dela nepremičnine, če se posest izvršuje le na tem delu, pa ni mogoče priposestvovanje idealnega dela. To bi bilo v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvar.(4) O sklepčnosti tožbenega zahtevka

11. Kljub pravilnemu materialnopravnemu stališču sodišča druge stopnje, da ni mogoča posest idealnega dela nepremičnine, pa ni mogoče pritrditi zaključku o nesklepčnosti celotnega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ni zahtevala le ugotovitve, da je bila pokojna M. B. solastnica do 1/3 nepremičnine parc. št. 819/3 k. o. P., ampak tožbeni predlog obsega tudi navedbo, da ta idealni delež v naravi predstavlja stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Medvodah, z opisom tega stanovanja, souporabo stopnišča in pripadajoči del zemljiške parcele. Na podlagi analize tako postavljenega tožbenega zahtevka je mogoče skleniti, da tožnica uveljavlja lastninsko pravico pokojne M. B. na delu nepremičnine, nato pa zahtevano lastninsko pravico na realnem delu stvari pretvori v idealni delež v sorazmerju s celoto. Nobene ovire ni, da sodišče tožeči stranki ne bi moglo prisoditi manj od tistega, kar je zahtevala s tožbo (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Ugotovitev, da je pokojna lastnica spornega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše, je manj (ne pa nekaj drugega) od ugotovitve, da je pokojna solastnica do 1/3 stanovanjske hiše, kar v naravi prestavlja sporno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše. V nadaljevanju se je moralo revizijsko sodišče opredeliti še do vprašanja sklepčnosti ugotovitvenega zahtevka, ki se nanaša na sporno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše. 13. Od uveljavitve Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZPDS) poznamo v Sloveniji tako imenovani dualistični koncept etažne lastnine, pri katerem gre za dvoje pravnih razmerij, to je za izključno lastninsko pravico na posameznem delu stavbe in za solastnino (po Stvarnopravnem zakoniku) oziroma skupno lastnino (po ZPDS) na nedeljivih skupnih delih stavbe, ki sta med seboj neločljivo povezani.(5) Ker lastnina posameznega dela brez povezanosti s skupnimi deli zgradbe in zemljiščem ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje, tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu ni izvedljiv v zemljiški knjigi. To bi na prvi pogled narekovalo njegovo zavrnitev, vendar pa celovitejša presoja okoliščin konkretnega primera napotuje na drugačen sklep.

14. V času, ko je pravna prednica tožeče stranke pridobila posest na spornem stanovanju, je etažno lastnino urejal ZPDS, pri čemer so bili pogosti položaji, ko je bila etažna lastnina dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno (predvsem zaradi neobstoja pravne podlage, ki bi omogočila vpis v zemljiško knjigo in ker deleži niso bili določeni). To je razlog, da SPZ v 270. členu izrecno zapoveduje, da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih razmerij etažne lastnine. Za uskladitev pravnega stanja z dejanskim je pomembna predvsem določitev pravnega posla iz 108. člena SPZ (sporazuma o delitvi). Pogoj za sklenitev sporazuma o delitvi je določitev solastninskih deležev na skupnih delih; če ti niso določeni, jih je treba določiti v pogodbi iz prvega odstavka 270. člena SPZ (drugi odstavek 270. člena SPZ). Če ni soglasja med etažnimi lastniki, je ureditev medsebojnih razmerij mogoče v nepravdnem postopku. Vzpostavitev etažne lastnine s sodno odločbo pod posebnimi, olajšanimi pogoji, pa omogoča Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi.

15. Če bo sodišče ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je pokojna lastnica spornega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše, bo to za tožnico po povedanem pomenilo prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v skladu z določbami SPZ (105. - 127. člen SPZ), zato ga je treba meritorno obravnavati. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, zlasti glede dobre vere tožnice oziroma njene pravne prednice. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pokojna M. B. lastnica spornega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše, souporabe stopnišča in pripadajočega dela zemljiške parcele, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo v preostalem delu (glede ugotovitve pokojničine solastninske pravice do 1/3) zavrnilo (378. člena ZPP).

16. Stroškovni izrek temelji na določbi tretjega v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zdaj tudi uzakonjeno v drugem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Op. št. (2): Glej sodbo II Ips 249/2009 z dne 16. 7. 2009 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (3): Samostojen predmet stvarnih pravic na nepremičninskem področju je parcela.

Op. št. (4): V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZTLR ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je del vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni del).

Op. št. (5): Rijavec v Juhart in dr.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 518.