Jedro

Glede na to, da tožnik z objektivno medicinsko dokumentacijo ni podkrepil svoje razlage glede etiologije prisotne brazgotine, izvedenka upravičeno pri izdelavi izvedenskega mnenja te brazgotine ni štela kot posledico utrpele poškodbe. Glede na zdravstveno dokumentacijo je izvedenka tudi ugotovila, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno temu sledilo, da zatrjevane poškodbe oziroma spremembe na tožnikovem kazalcu in sredincu desnice niso medicinsko opredeljene in da tožnik v škodnem dogodku ni mogel utrpeti teh poškodb oziroma okvare desnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških delno spremeni, tako da je tožena stranka Z. dolžna tožeči stranki plačati poleg že prisojenega zneska odškodnine in pravdnih stroškov še odškodnino v znesku 360,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 do dneva plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, in ji v roku 15 dni povrniti še 1.011,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti 84,14 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 17. 6. 2016 s sklepom in sodbo odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe za plačilo zneska 1.290,30 EUR s pripadki pravdni postopek v tem delu ustavi (I. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.701,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 do dneva plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 898,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje do plačila (III. točka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 1.387,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila (IV. točka).

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper III. in IV. točko izreka sodbe. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožniku prizna višjo odškodnino ter višje pravdne stroške, oziroma podrejeno da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse pa s stroškovno posledico. Tožeča stranka je prepričana, da je upravičena do celotne odškodnine iz tega naslova. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo pisnega in ustnega mnenja izvedenke, prav tako ni upoštevalo izpovedbe tožnika. Tožnik je namreč zaradi dogodka trpel bolečine različne intenzitete, ki so trajale kar nekaj časa, kar ni sporno. Utrpel pa je tudi številne nevšečnosti med samim zdravljenjem, kar je ugotovila izvedenka in povzelo sodišče. Sodišče bi moralo pri določanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti prehodno zmanjšane za obdobje dveh do treh tednov po poškodbi, dokler se rana ni zacelila, za fizična dela, omejen je bil pri kopelih, plavanju. Sodišče bi moralo upoštevati ne le navedbe izvedenke, pač pa tudi navedbe in izpovedbo tožnika, kakšne so bile dejanske nevšečnosti med zdravljenjem, česa ni mogel početi oziroma je počel s težavo (zaradi same poškodbe trebuha ga je zabolelo ob vsakem gibu, ni mogel spati na trebuhu, težave je imel pri osebni higieni, ni mogel iti na planiran dopust, bil je nervozen, ni mogel opravljati dela, biti aktiven v času zdravljenja). Ne glede na stališče izvedenke, da ni medicinsko dokazano oziroma, da bi bilo malo verjetno, da bi tožnikova brazgotina na trebuhu nastala kot posledica poškodbe zaradi ugriza psa oziroma izreza kraste in zašitja, ko se sicer tožnik s stališčem, ki ga povzema tudi sodišče, ne more strinjati, pa ni jasno, kako sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je zaradi ugriza psa tožnik utrpel rano v trebuhu, v zvezi s katero ne samo, da jo je zdravil dlje časa, ampak je imel tudi številne nevšečnosti. Ni jasno, zakaj bi tožnik trdil in izjavil, da je vse to in zdajšnje posledice v zvezi z brazgotino bilo zaradi ugriza psa, če ne bi bilo, sploh ker je to preverljivo v zdravstveni ustanovi, kjer so mu to napravili, in tožnik torej ne bi navajal nekaj, kar ni res, če pa je vse to preverljivo. Sodišče je sicer sledilo izvedenki, da poškodba prsta ni nastala v predmetnem škodnem dogodku, s čimer se tožnik sicer ne strinja. Ni jasno, zakaj bi kaj takega zatrjeval, če se ne bi zgodilo. Res je, da gre pri tožniku že za starostno spremenjenost prstov in morda niso več tako oblikovani kot poprej, vendar pa je dejstvo, da si je takrat poškodoval tudi prst. Izvedenka je sicer navedla, da vzrok poškodbe prsta ne more biti udarec z roko v gobec živali, vendar je potrebno upoštevati, da je šlo za velikega psa. Udarec je bil močan, ker se je tožnik branil pred napadom psa, samo zdravljenje in v zvezi s tem obdobje nevšečnosti pa je trajalo nekako kot glede trebuha, pri čemer že samo rana in ugriz trebuha in vse, kar je bilo povezano s tem zdravljenjem, prav gotovo glede na sodno prakso utemeljuje višino zahtevanega zneska odškodnine. Tožnik tudi meni, da je upravičen do višje odškodnine za prestani strah, kajti napadel ga je velik pes (50 do 60 kg), kavkaški ovčar, ki se ga ustrašiš, kot je izpovedal sam lastnik psa, že ko ga vidiš. Strah, ko takšen pes teče proti tebi in se vate zaleti ter te napade, je prav gotovo neopisljiv in gre za praktično zelo intenziven smrtni strah in tako se je tudi tožnik močno ustrašil psa in bil v smrtnem strahu, da bo nadaljeval z grizenjem, napadanjem, ko je pes tudi renčal, ob tem, ko je sodišče z izpovedbo priče B. ugotovilo, da ga pes ni takoj ubogal in torej psa ni obvladoval, kar je vse skupaj strah še povečalo. Primarni strah je bil torej zelo intenzivne narave in trajal kar nekaj časa, nedvomno do takrat, ko je bil pes obvladan in ni bilo več nevarnosti, da ga bo nadalje napadel, vendar pa se je moral tožnik pomiriti in gre torej za prestopno prehajanje iz primarnega v sekundarni strah, ki pa je tudi trajal kar nekaj časa. Tožnik je bil v velikem strahu, kaj se bo z njim dogajalo, ali je imel pes steklino, ali se bo rana zacelila in ali bo imel kakšne posledice, se bo kaj gnojilo, kar je glede na samo vrsto poškodbe povsem normalno, saj je splošno znano, da je v gobcu psov veliko bakterij, ugriz pa je bil v mehki del telesa. Tožnika je še vedno zelo strah psov, kar je po takšni izkušnji nekaj normalnega. Sodišče pa tega ne le da ni ustrezno upoštevalo, v tej zvezi se tudi ni opredelilo do trditev in izpovedbe tožnika. Glede na sodno prakso meni, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine, ki predstavlja praktično le 2,5 povprečne slovenske plače, kar je prej prenizko kot previsoko za to, kar je utrpel in še trpi. Napačna in nesprejemljiva je tudi stroškovna odločitev sodišča. Sodišče ni pravilno ugotovilo deleža uspeha v pravdi, ker ni upoštevalo, da je tožnik s temeljem uspel 100 %. Sodišče je priznalo nagrado po tar. št. 2200 v znesku 238,50 EUR, kjer je upoštevalo kot osnovo 159,00 EUR in količnik 1,5, kot je bilo priglašeno. Tožena stranka je šele na naroku 3. 7. 2015 prvič navajala, da naj bi bila največ dolžna plačati 2.600,00 EUR (20 % od zneska izračunanega za dajatve za zavarovance) in tega ni navajala ne v predpravdnem postopku ne v odgovoru na tožbo, zaradi česar je tožnik prepričan, da bi sodišče moralo za nagrado za postopek in za nagrado za narok upoštevati prvotno vtoževan znesek ter osnovo 159,00 EUR, kot je bilo priglašeno, saj gre za stroške, ki jih je povzročila tožena stranka, ker ni navajala tega podatka, tožnik pa ga poprej tudi ni mogel vedeti, saj ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe; takoj ko je pa za ta podatek izvedel, je ustrezno skrčil tožbeni zahtevek. Sodišče je tudi nagrado za postopek po tar. št. 3100 priznalo glede na znižan zahtevek (le 40,65 EUR), saj je del nagrade za predpravdni postopek vštelo v nagrado za postopek, in sicer ½ oziroma 119,25 EUR, vendar pa glede na to, da pripada tožniku višji znesek nagrade po tar. št. 3100 in da je tudi vštevanje polovice nagrade previsoko, tožniku pripada višji znesek nagrade za postopek. Prenizko so priznani tudi stroški kilometrine za prihod tožnika na naroka 3. 7. 2015 in 2. 10. 2015. Sodišče je priznalo le 285,94 EUR, namesto pravilno 772,80 EUR (pri upoštevanju kilometrine 0,092 EUR na kilometer). Sicer pa tožnik meni, da mu gre višji znesek kilometrine, in sicer tak, kot je bil priglašen. Sodišče tudi ni priznalo stroškov za trajekt v znesku 233,51 EUR, ker naj datum 24. 9. 2015 ne bi bil v zvezi s prihodom na obravnavo, s čimer se tožnik nikakor ne more strinjati, saj je namensko v zvezi z narokom prišel s Š., zaradi morebitnih neugodnih vremenskih razmer, zaradi katerih trajekti ne vozijo, pa je potrebno v tem času iti prej na pot. Nenazadnje pa sodišču očita, da je tudi napačno seštelo stroške, saj bi pravilen seštevek znašal 2.166,75 EUR in ne le 2.151,90 EUR. Prav tako pa meni, da je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo za administrativne stroške 30,00 EUR, saj je podala le odgovor na tožbo, stroška, ki je previsoko priznan in z ničemer utemeljen, pa tudi sicer ni izkazala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede obsega poškodb in vseh okoliščin v zvezi z vtoževano odškodnino za negmotno škodo utemeljeno sledilo izvedenki travmatološke stroke, saj ni našlo razlogov za dvom o strokovnosti in argumentiranosti izvedeniškega mnenja. Izvedenka je dopustila možnost, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti prehodno zmanjšane dva do tri tedne po škodnem dogodku v lažjem obsegu, dokler se rana ni zacelila, predvsem za težja fizična dela, npr. pri hiši na posestvu, ter da je v tem času bil tožnik omejen pri kopelih in plavanju. S tem je potrdila v tožbi zatrjevane in v pritožbi ponovljene navedbe o dejanskih nevšečnostih, ki jih je imel tožnik med zdravljenjem. Pritožbena trditev, da sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni utemeljena. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je tožnik pri ugrizu psa utrpel le rano na trebuhu. Poudarila je, da navedeno zaključuje na podlagi skromne medicinske dokumentacije - potrdila zdravnika v Z. K. z dne 7. 10. 2013. Glede na to, da je bila narejena samo toaleta in preveza rane in da ni bilo potrebno kirurškega posega za primarno oskrbo rane, je objektivno in torej utemeljeno sklepala, sodišču pa temu sledilo, da je bila rana majhna in plitka; lahko je bila tudi samo globlja odrgnina. Izvedenka je prepričljivo tudi pojasnila, da je pri pregledu tožnika ugotovila tik nad popkom v sredinski liniji 7 cm dolgo vzdolžno potekajočo nežno brazgotino in še tri drobne brazgotine na mestu šivov. Navedla je, da je zelo malo verjetno oziroma neverjetno, da bi ta brazgotina bila posledica rane, ki jo je tožnik zadobil v predmetnem škodnem dogodku oziroma posledica kasnejšega izreza kraste na Š. in zašitja rane, kot je to razložil tožnik pri zdravniškem pregledu za izdelavo izvedenskega mnenja. Brazgotina, kakršna je pri tožniku, se po mnenju izvedenke običajno vidi po trebušnih operacijah, kot je npr. kila, lahko pa je tudi druge etiologije. Glede na to, da tožnik z objektivno medicinsko dokumentacijo ni podkrepil svoje razlage glede etiologije prisotne brazgotine, izvedenka upravičeno pri izdelavi izvedenskega mnenja te brazgotine ni štela kot posledico utrpele poškodbe. Tožnik pa zgolj z navedbo, da se ne more strinjati s stališčem izvedenke, ki ga povzema tudi sodišče, in zgoraj navedenimi pritožbenimi navedbami v zvezi z brazgotino ni uspel izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje o nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem.

6. Glede na zdravstveno dokumentacijo je izvedenka tudi ugotovila, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno temu sledilo, da zatrjevane poškodbe oziroma spremembe na tožnikovem kazalcu in sredincu desnice niso medicinsko opredeljene in da tožnik v škodnem dogodku ni mogel utrpeti teh poškodb oziroma okvare desnice. Izvedenka je tudi v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja poudarila, da pri tožniku poškodba prsta (deformiran noht ter rana na sredincu ter odlomljen zgornji del oziroma členek na kazalcu desnice) v tem škodnem dogodku ni mogla nastati, saj vzrok za takšne poškodbe ne more biti udarec v gobec živali. Tožeča stranka se neutemeljeno v pritožbi takšnemu stališču še vedno upira. Izvedenka je izvedensko mnenje izdelala ob upoštevanju podatkov v spisu, tako torej tudi podatka o vrsti, velikosti in teži psa, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je potrebno upoštevati, da je šlo za velikega psa, da je bil udarec močan, ker se je tožnik branil pred napadom psa. Dokazna ocena sodišča v tem delu je prepričljiva. Sodišče je upravičeno sledilo izvedenki, da bi, v kolikor bi tožnik poškodbo prstov utrpel v predmetnem škodnem dogodku, bila zelo boleča in bi jo nedvomno omenil že pri pregledu 29. 6. 2013 v Z. K. Takšna poškodba je namreč hujša oziroma težja kot tista na trebuhu. Navedeno in tožnikova izpovedba, da si je poškodoval kazalec na desni roki, kjer je ukrivljen zadnji členek, pri čemer poškodbe sredinca ni niti omenil, v tožbi pa je zatrjeval poškodbo prsta leve roke (tudi v odškodninskem zahtevku je navedena poškodba kazalca leve roke), je sodišču nudilo dovolj osnove za ugotovitev, da bi bilo priznanje odškodnine iz naslova poškodbe prstov v nasprotju s trditveno podlago in medicinsko dokumentacijo. Zato je pravilno zaključilo, da tožnik v obravnavanem škodnem dogodku poškodb prstov ni utrpel. 7. Odmerjeni znesek odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja pa je glede na ugotovljen obseg tovrstne škode, merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in glede na obstoječo sodno prakso nekoliko prenizek. Primerna in pravična odškodnina znaša 1.400,00 EUR in ne zgolj 1.000,00 EUR, kolikor jo je odmerilo sodišče prve stopnje1, zato je sodišče druge stopnje v tem delu delno ugodilo pritožbi. Primerno in pravično odškodnino pa je sodišče odmerilo tožniku za strah (600,00 EUR od zahtevanih 1.200,00 EUR). Pravilno je upoštevalo, da je tožnik utrpel kratkotrajen intenziven primarni strah. Ta strah je minil takoj, ko je bil pes privezan. Objektivno pa je tožnik lahko trpel tudi zmeren do lažji sekundarni strah, vse dokler se mu rana ni zacelila, predvidoma največ tri tedne po škodnem dogodku. Lastno dokazno oceno, ki ni potrjena z ugotovitvami izvedenke, predstavlja pritožbena navedba, da je bil strah, ki ga je tožnik začutil ob škodnem dogodku, smrtni strah. Tožnik tudi sicer niti v tožbi ni zatrjeval, da je utrpel smrtni strah. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo v okviru odmere odškodnine tudi zaskrbljenost tožnika, kaj se bo z njim dogajalo, ali je imel pes steklino, ali se bo rana zacelila oziroma kakšne bodo posledice, kar je izvedenka objektivizirala z ugotovitvijo, da je zmeren do lažji sekundarni strah trpel do zacelitve rane 3 tedne po poškodbi. Tudi ob upoštevanju tožnikove izpovedbe, da ga je sedaj psov strah, je znesek odmerjene odškodnine za strah primeren in pravičen.

8. Odškodnina za negmotno škodo, ki jo je utrpel tožnik v škodnem dogodku, tako po spremembi odškodnine znaša 2.000,00 EUR, kar je upoštevaje tudi tožnikovo starost ob škodnem dogodku (72 let) in v zvezi s tem obseg škode, primerno in pravično denarno zadoščenje za ugotovljeni obseg škode.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče, ko je odločalo o uspehu tožnika v pravdi upoštevati ločeno uspeh po temelju in uspeh po višini, saj za takšno ločevanje ni upravičenih razlogov. V postopku so bili namreč opravljeni trije naroki, na katerih se je obravnavalo tako temelj kot višino tožbenega zahtevka.

10. Utemeljeno pa tožeča stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine nagrade za postopek in nagrade za narok po ZOdvT upoštevati vrednost prvotno vtoževanega zahtevka (3.890,30 EUR) in tako upoštevati, da višina nagrade s količnikom 1,0 pri vrednosti predmeta odvetniške storitve do 4.000,00 EUR znaša 159,00 EUR, saj je za odmero stroškov odločilna vrednost predmeta ob vložitvi tožbe. Posledično je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da pripada tožniku višji znesek nagrade za postopek po opravljenem vštevanju nagrade za predpravdni postopek. Tožnik je tako upravičen do 87,45 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ob vštetju polovice nagrade za predpravdni postopek (206,7 EUR - 119,25 EUR) in do 190,8 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102. Prvostopenjsko sodišče je nadalje napačno izračunalo znesek kilometrine za prihod tožnika na naroka 3. 7. 2015 in 2. 10. 2015. Pravilno se je sklicevalo na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, zmotno pa je pri izračunu upoštevalo, da znaša kilometrina 0,092 EUR, saj je po zadnjih uradno objavljenih zneskih povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi pred opravo zadnjega naroka znašala kilometrina 0,09744 EUR (cena neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov od 24. 5. 2016 do 6. 6. 2016: 1,218 EUR, 8 %: 0,09744 EUR) in ne 0,092 EUR, kot je upoštevalo sodišče. Do višjega zahtevanega zneska kilometrine, to je 0,37 EUR, pa tožnik glede na navedene predpise ni upravičen. Ob upoštevanju prevoženih 8.400 km je tožnik upravičen do povrnitve 818,50 EUR kilometrine (8400 km x 0,09744 EUR). Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov za trajekt v znesku 233,51 EUR. Argument sodišča, da datum koriščenja te storitve 24. 9. 2015 ne daje zaključka, da je bila storitev koriščena neposredno v zvezi s prihodom na obravnavo, ni sprejemljiv, glede na to, da je sodišče priznalo stroške za vinjete, tunelnino oziroma predornino in cestnine, nastale 26. 9. 2015 v zvezi s prihodom na obravnavo 2. 10. 2015. Tudi argument, da je tožeča stranka predložila listino v tujem jeziku, ne vzdrži, ker je sodišče priznalo tudi stroške za tunelnino, cestnino in vinjete na podlagi listin v tujem jeziku. Sodišče, ki je iz listine razbralo datum koriščenja 24. 9. 2015 (pravilno: začetek koriščenja, saj je označen tudi konec: 25. 9. 2015 ob 6.15), bi lahko razbralo tudi označeno relacijo: T. - R., trajektno povezavo med Š. in N. Zato je pravilen zaključek, da je tožniku nastal tudi strošek za trajekt v navedenem znesku in da je upravičen tudi do povrnitve tega stroška. Glede na to, da je tožena stranka zgolj odgovorila na tožbo in imela s tem administrativne stroške, stroške fotokopij in poštnine, je toženi stranki priznati zgolj 20,00 EUR za te stroške, kolikor je sodišče priznalo tudi tožniku, zato je tudi v tem delu utemeljen očitek tožeče stranke. Po obrazloženem je pravilen zaključek, da znašajo skupni stroški tožnika, nastali v postopku na prvi stopnji, 3.042,62 EUR in da je tožnik glede na njegov sedaj spremenjen uspeh v postopku na prvi stopnji (sedaj znaša 79 %) upravičen do povrnitve 2.403,67 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka, katere priznani pravdni stroški znašajo 22,20 EUR, pa je glede na njen uspeh v pravdi (21 %) upravičena do povrnitve 4,66 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju stroškovnih zahtevkov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.399,01 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo v tem delu pritožbi in sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo, tako da mora tožena stranka poleg že prisojenih pravdnih stroškov tožeči stranki plačati še razliko v znesku 1.011,54 EUR (2.399,01 EUR - 1.387,47 EUR).

11. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo, tako da je tožena stranka poleg že prisojenega zneska odškodnine in pravdnih stroškov dolžna tožeči stranki plačati še odškodnino 360,00 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 do dneva plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, in ji v roku 15 dni povrniti še 1.011,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v zvezi z vloženim pravnim sredstvom priznalo priglašene stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 68,8 EUR glede na vrednost predmeta izpodbijanega dela odločitve o glavni stvari, to je zneska 898,73 EUR, 20,00 EUR stroškov v pavšalu, 22 % DDV in stroške sodne takse 102,00 EUR, skupaj 210,34 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do povrnitve priznanih pritožbenih stroškov v višini, sorazmerni njenemu pritožbenemu uspehu, ki znaša 40 %. Tožena stranka je tako dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti 84,14 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena in prvega odstavka 299. člena OZ z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka do plačila.