Jedro

Odvzem prostosti, do katerega lahko pride, če dolžnik ne plača izrečene denarne kazni in izterjava le-te po uradni dolžnosti ni možna, ni kaznovalna sankcija, temveč je njen namen vplivati na voljo dolžnika, da razkrije svoje premoženje. Izvršilno sodišče pa s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža, če poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se s sklepom I 15/2017 z dne 6. 6. 2018 izrečena denarna kazen v znesku 500,00 EUR izvrši tako, da se za dolžnico določi 5 (pet) dni zapora.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je sodišče 33. člen ZIZ napačno razlagalo oziroma je določba nejasna in v nasprotju z 22. členom Ustave. Sklicuje se na 2., 14., 34., 35., 67. in 74. člen Ustave ter predlaga razveljavitev sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)).

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep na podlagi petega odstavka 33. člena ZIZ, v skladu s katerim se, če dolžnik, ki je fizična oseba, ne plača izrečene kazni v roku, ki ga določi sodišče, in izterjava kazni ni možna, le-ta izvrši tako, da se za vsakih začetih 100,00 EUR denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od 30 dni.

6. V obravnavanem primeru je bila dolžnici, ki ni predložila pisnega seznama premoženja, k predložitvi katerega je bila pravilno pozvana, in ki tudi ni prišla na narok za zaslišanje o seznamu dolžnikovega premoženja, na katerega je bila pravilno vabljena (narok je bil razpisan na dan 25. 5. 2018), ter svojega izostanka ni opravičila, s sklepom z dne 6. 6. 2018 na podlagi sedmega odstavka 31. člena ZIZ izrečena denarna kazen v višini 500,00 EUR. V tem sklepu je bila dolžnica tudi poučena o posledicah nepravočasnega plačila denarne kazni (izvršitev denarne kazni z zaporom). Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, izterjava denarne kazni zaradi prenizke vrednosti dolžničinega premoženja ni možna in zato iz tega naslova ni mogoče pričakovati poplačila denarne kazni ter prisilna izterjava denarne kazni ne bi bila uspešna.

7. Glede na navedeno so bili v obravnavanem primeru v času izdaje izpodbijanega sklepa podani zakonski pogoji za odločitev o izvršitvi denarne kazni z določitvijo zapora. Prvostopenjsko sodišče je pravilno za vsakih začetih 100,00 EUR denarne kazni dolžnici določilo en dan zapora.

8. S sklicevanjem na določila Ustave v obravnavanem primeru dolžnica ne more uspeti. Določila 33. člena ZIZ so jasna in ne nasprotujejo načelu pravne države iz 2. člena Ustave. Sodišče prve stopnje ni ustvarilo novega pravila, temveč je sledilo zakonu. Nerazumljivo je, na kakšen način naj bi ta določila nasprotovala pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Določba 33. člena ZIZ ni notranje nekonsistentna, pravna pravila v njej so dovolj določna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno argumentiralo in pojasnilo, pri čemer ne gre za zapleteno dejansko stanje ali pravno vprašanje. Prav tako dolžnica ne pojasni, kakšno povezavo naj bi z izpodbijanim sklepom imela pravica do svobodne gospodarske pobude in do svobode opravljanja dejavnosti, vse to v zvezi še z ostalimi določbami Ustave, na katere se sklicuje. Z izpodbijanim sklepom kot takim v svobodno gospodarsko pobudo ni poseženo. Dolžnica ne pojasni, kakšne pozitivne obveznosti naj država ne bi izpolnila (v zvezi z razmerji, kjer se finančna sredstva stekajo v državni proračun), zato pritožba tudi v tem delu ni razumljiva. O ustavnosti tedaj četrtega, sedaj petega,1 odstavka 33. člena ZIZ pa se je Ustavno sodišče že izreklo v odločbi U-I-344/06. V tej odločbi Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladja z nobenim členom Ustave. Tudi višje sodišče neskladja z Ustavo ni ugotovilo.

9. Odvzem prostosti, do katerega lahko pride po petem odstavku 33. člena ZIZ, ni kaznovalna sankcija, temveč je v konkretnem postopku njen namen vplivati na voljo dolžnice, da razkrije svoje premoženje. ZIZ v enajstem odstavku 33. člena določa, da izvršilno sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža, če poravna obveznost ali posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe.

10. Ob pregledu spisa je višje sodišče ugotovilo, da je dne 18. 9. 2019, torej po izdaji izpodbijanega sklepa, dolžnica pristopila na narok zaradi ugotovitve njenega premoženja ter bila na tem naroku zaslišana. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo glede na dejansko stanje, kot je bilo podano v času odločitve, se na te objektivne in časovne meje nanaša tudi pritožbeni preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve. Ta je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa glede na že povedano pravilna.

11. V nadaljevanju postopka pa naj glede na dejstvo, da je dolžnica pristopila na narok zaradi ugotovitve njenega premoženja, sodišče prve stopnje izda sklep, v katerem naj odloči, ali so podani pogoji za nekaznovanje ali znižanje kazni.

12. Ker pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Odstavek je postal peti odstavek od novele ZIZ-H dalje.