Jedro

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbenega ugovora zoper tretjo točko (in ne drugo točko) sklepa, je bila po ugotovitvi, da tožeča stranka ni ugovarjala obstoju terjatev, tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori, enaki pritožbenim ugovorom, namreč pojasnjujejo, da so bile zarubljene terjatve že odstopljene v zavarovanje, torej v bistvu vsebinsko merijo na ugovore, ki jih tretjemu omogoča določba 158. člena ZDavP-2. Slednja določa, da kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Ugovor se lahko vloži do konca davčne izvršbe (prvi odstavek). Postopanje davčnega organa v zvezi z ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi ima po določbi drugega odstavka 158. člena ZDavP-2 za posledico zadržanje davčne izvršbe do odločitve o ugovoru. Če davčni organ oceni, da pravica osebe iz prejšnjega odstavka, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa iz četrtega odstavka tega člena pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Če oseba ne predloži dokaza o vložitvi tožbe, se davčna izvršba nadaljuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije, prvostopenjski organ, je s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika v prvi točki izreka odločil, da se za dolžnika A., d.o.o. iz Maribora opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 22. 8. 2016 znaša skupaj z glavnico, zamudnimi obresti in stroški sklepa 154.328,06 EUR (prva točka izreka). V drugi točki izreka je davčni organ odločil, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do družbe B., d.o.o., na podlagi seznama (v izreku sklepa navedenih) računov. V tretji točki izreka je bilo odločeno, da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku B., d.o.o., pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 150.211,47 EUR na predhodni podračun MF FURS. V četrti točki izreka je prvostopenjski organ obveznosti dolžnika navedel z izvršilnimi naslovi, v peti točki izreka odločil, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik, v šesti tički izreka odločil, da pritožba dolžnika ne zadrži zateče davčne izvršbe in v sedmi točki izreka, da ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, drugostopenjski organ, je v prvi točki izreka sklepa in odločbe odločil o združitvi ugovora družbe B., d.o.o. in s pritožbe A., d.o.o. V drugi točki izreka je odločil, da se pritožba zoper sklep Finančne uprave z dne 22. 8. 2016 zavrne in v tretji točki, da se ugovoru ugodi, Sklep finančne uprave Republike Slovenije z dne 22. 8. 2016 odpravi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje.

3. Drugostopenjski organ je odločil, da pritožba ni utemeljena, ugovor pa je utemeljen. Skliceval se je na določbo prvega odstavka 143. Zakona davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, kdaj davčni organ začne izvršbo, določbo 172. člena istega zakona, ki določa način vročitve odločbe oziroma sklepa dolžniku in dolžnikovemu dolžniku ter določbo 173. člena ZDavP-2, ki določa način rubljenja terjatve, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika. Sklicuje se tudi na določbo 174. člena ZDavP-2, ki dolžnikovemu dolžniku omogoča vložitev ugovora v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je sklep izdal in dopustno vsebino ugovorov.

4. Tožeča stranka, A., d.o.o., vlaga tožbo zaradi odprave sklepa DT z dne 22. 8. 2015 in sklepa z dne 29. 5. 2017. Navaja, da tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. V zvezi z navedbo, da lahko terjatvam ugovarja samo dolžnikov dolžnik, ne pa tudi davčni dolžnik, navaja, da ne ugovarja terjatvam, ampak prepovedi razpolaganja s terjatvami. Gre za terjatve s katerimi je tožeča stranka že razpolagala in jih kot zavarovanje že zastavila s sporazumom o odstopu v zavarovanje z dne 30. 9. 2015, kar pomeni, da prepoved razpolaganja več ne more učinkovati, ker so bile terjatve že zastavljene, toženi stranki pa je predlagala druga rubljiva sredstva, iz katerih bi se bilo mogoče poplačati. Meni, da tožena stranka ne more omejiti ali onemogočiti razpolaganja s terjatvami s katerimi je razpolaganje že tako omejeno. V tožbi pojasnjuje, da njena pritožba ni temeljila na določbi 174. člena ZDavP-2, ampak je izrecno ugovarjala samo 2. točki sklepa, zato meni, da je tožena stranka nepravilno pravno kvalificirala naravo pritožbenih navedb in posledično nepravilno zavrnila pritožbo. Drugostopenjski organ sicer pojasnjuje, da sme davčni dolžnik ugovarjati sredstvu izvršbe, kolikor je to v nasprotju z načeli izvršilnega postopka. Tožeča stranka je že v pritožbi pojasnila, da je prepoved razpolaganja v konkretnem primeru v nasprotju z načelom materialne resnice in v nasprotju z načelom sorazmernosti, tudi zato ker bo morala tožeča stranka odpovedati predvideno financiranje, kar bi ji povzročilo večjo gospodarsko škodo. Sodišču predlaga, da dopusti in izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. Sodišču predlaga, da zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izpodbijani sklep z aktom drugostopenjskega organa odpravljen, tožbo zavrže oziroma tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

8. Sodišče ugotavlja, da je davčna izvršba na druge denarne terjatve dolžnika v ZDavP-2 urejena v samostojnem četrtem podpoglavju zakona. Tako določba 172. člena določa, da davčni organ sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnemu organu, ki je izdal sklep. V svojem ugovoru lahko dolžnikov dolžnik ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da je ugovor utemeljen, z novim sklepom nadomesti sklep, ki se z ugovorom izpodbija. Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2).

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je dolžnikov dolžnik na navedeni pravni podlagi vložil ugovor, ki mu je tožena stranka ugodila in izpodbijani sklep odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek, sporna v tem upravnem sporu pa je odločitev prvostopenjskega organa, ki je v tretji točki izreka izpodbijanega sklepa dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku B., d.o.o., pa se je naložilo, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 150.211,47 EUR na predhodni podračun MF FURS oziroma je sporna zakonitost odločitve drugostopenjskega organa, ki je pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep zavrnila kot neutemeljeno.

10. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je bila odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbenega ugovora zoper tretjo točko (in ne drugo točko) sklepa, po ugotovitvi, da tožeča stranka ni ugovarjala obstoju terjatev, tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori, enaki pritožbenim ugovorom, namreč pojasnjujejo, da so bile zarubljene terjatve že odstopljene v zavarovanje, torej v bistvu vsebinsko merijo na ugovore, ki jih tretjemu omogoča določba 158. člena ZDavP-2. Slednja določa, da kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Ugovor se lahko vloži do konca davčne izvršbe (prvi odstavek). Postopanje davčnega organa v zvezi z ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi ima po določbi drugega odstavka 158. člena ZDavP-2 za posledico zadržanje davčne izvršbe do odločitve o ugovoru. Če davčni organ oceni, da pravica osebe iz prejšnjega odstavka, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa iz četrtega odstavka tega člena pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Če oseba ne predloži dokaza o vložitvi tožbe, se davčna izvršba nadaljuje.

11. Ker je torej postopek v zvezi z ugovorom tretjega v postopku davčne izvršbe v ZDavP-2 urejen samostojno, sodišče tožbeni očitek, da tožena stranka zatrjevanega dejstva o že odstopljenih terjatvah v zavarovanje ni upoštevala in s tem kršila temeljna načela izvršilnega postopka (načelo sorazmernosti), zavrača kot neutemeljen. Iz enakih razlogov (samostojna ureditev ugovora tretjega) v ZDavP-2, pa sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker bo zatrjevane okoliščine, če bo vložil pravno sredstvo iz 158.člena ZDavP-2, imel tretji in ne davčni dolžnik.

12. Sodišče ni sledilo smiselnemu (in nesubstanciranemu) predlogu za izvedbo glavne obravnave, ker njena izvedba glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1). Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.