Jedro

V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 27. 1. 2015 (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156724/2012 z dne 19. 10. 2012 je razveljavilo še v 1. in 3. odstavku izreka in v celoti zavrnilo (tudi po spremembi tožbe zvišan) tožbeni zahtevek (II. in III. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti 190,30 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II., III. in IV. točko izreka odločbe) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka (kot upravnik poslovne stavbe) od tožene stranke (ki je etažni lastnik poslovnega prostora v tej poslovni stavbi) zahtevala plačilo stroškov upravljanja, povrnitev založenih stroškov obratovanja, ter kapitaliziran znesek zakonskih zamudnih obresti.

6. Sodišče prve stopnje je po preizkusu tožničinih navedb in v ta namen predloženih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka višine obračunanih stroškov ni izkazala. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se skupna površina stavbe v okviru istega obračuna pri posameznih stroških razlikuje, skupna površina se razlikuje tudi pri istem strošku pri obračunih za različne mesece. Prav tako se razlikuje površina, ki pripada toženi stranki. Ker iz podanih navedb tožeče stranke ni bilo mogoče razbrati uporabljenega ključa delitve stroškov oziroma iz njih izhaja, da se v vtoževanih obračunih uporabljeni ključ delitve razlikuje od ključa delitve, ki je bil dogovorjen s Pogodbo o delitvi stroškov, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Tožeča stranka v pritožbi protispisno trdi, da je v svojih vlogah pojasnila katere površine je pri obračunu uporabila, od kod izhajajo in kje v Pogodbi o delitvi stroškov so navedene. Niti iz dopolnitve tožbe, niti iz naslednje pripravljalne vloge namreč ne izhaja, kaj konkretno naj bi predstavljale površine, ki jih je uporabila pri delitvi stroškov (v naslednji vlogi z naslovom "Sprememba tožbe" je sicer navedla, da znaša skupna površina vseh posameznih delov stavbe 2.890,29 m2, vendar se ta podatek ne ujema z nobeno od kvadratur, ki jih je tožeča stranka dejansko upoštevala pri izračunu), prav tako se te površine evidentno razlikujejo od površin, ki so navedene v Pogodbi o delitvi stroškov (v zvezi s tem primerjaj tudi razloge v 15. - 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, katerih pritožnica, z izjemo spodaj navedenih ugovorov, niti ne izpodbija).

8. Nadalje pritožnica trdi, da tožena stranka v prvih dveh pripravljalnih vlogah ni podala nobenih relevantnih ugovorov zoper uporabljeni ključ delitve stroškov oziroma da je tožena stranka različne kvadrature pri obračunavanju izpostavile šele v četrti pripravljalni vlogi, katere pa sodišče prve stopnje v skladu s pravili postopka v sporu majhne vrednosti ne bi smelo upoštevati.

9. Višje sodišče v zvezi s temi navedbami pojasnjuje, da je v postopku v sporu majhne vrednosti, kot je obravnavani (prim. prvi odstavek 495. člena ZPP), po izrecni volji zakonodajalca dopustno uveljavljati le bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (prim. prvi odstavek 458. člen ZPP). Smiselno sklicevanje pritožnice, da sodišče prve stopnje nepravilno ni uporabilo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP (skladno s katerim bi sodišče uporabljeni ključ delitve oziroma površine, ki jih je pri izračunu uporabila tožeča stranka, moralo šteti za med strankama nesporne oziroma s strani tožene stranke priznane) glede na predhodno pojasnjeno pomeni nedovoljen pritožbeni razlog, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Enako velja za navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke iz četrte pripravljalne vloge. Z njimi namreč tožeča stranka uveljavlja kršitev 453. člena ZPP, kar v sporih majhne vrednosti prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog.

10. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki v pretežnem delu niso dovoljeni, v preostalem delu pa so neutemeljeni oziroma protispisni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).