Jedro

Če ima tožena stranka prebivališče v tujini (ES), je v primeru, da je toženih več oseb, slovensko sodišče pristojno, če so tožbeni zahtevki med seboj povezani. Določbe ZPP o sosporništvu se lahko uporabljajo samo v sporih med domačimi osebami. V sporih, ko je tožen nekdo iz države Evropske skupnosti, so za odločitev o pristojnosti uporabljajo določbe Uredbe.

Izrek

1. Pritožbi šestotožene stranke se ugodi in se sklep z dne 14.1.2009, s katerim se je sodišče prve stopnje izreklo za krajevno pristojno za odločanje o zahtevku zoper njo razveljavi in tožba zoper šestotoženo stranko zavrže. 2. Tožnica je dolžna povrniti šestotoženi stranki 1.739,00 EUR stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje in 456,90 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo potrebna izvršba.

3. Pritožbi tožnice glede umika tožbe zoper četrtotoženo stranko se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

: S sklepom z dne 13.1.2009 je sodišče prve stopnje odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi. S sklepom z dne 23.4.2009 pa je zaradi umika tožbe ustavilo postopek proti četrtotoženi stranki I. A..

Zoper sklep, s katerim je odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi, se pritožuje šestotožena stranka, ki v pritožbi navaja, da slovensko sodišče ni pristojno, saj med šestotoženo in tretjetoženo stranko ne obstaja nobena pravna skupnost. Prav tako iz tožbe ni razbrati, katere obveznosti naj bi se opirale na isto dejansko in pravno podlago, tožnica ne navede, v čem naj bi bila obveznost šestotožene stranke. Tožnica glede šestotoženke navaja le, da je šlo za ignorantski odnos do tožnice. V konkretnem primeru tudi ne gre za materialno sosporništvo, saj šestotoženka z ničnostjo poravnave nima nič. Edini zahtevek, ki se nanaša na šestotoženko, je denarni zahtevek. Šestotoženka se sklicuje tudi na kršitev 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer pravice do poštenega sojenja.

Tožnica v pritožbi zoper sklep v delu, ko je ustavilo postopek zoper četrtotoženca predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v nadaljnje odločanje. V pritožbi toženca navaja, da odločitev sodišča prve stopnje predstavlja presenečenje in pomeni zlorabo procesnih pravic, sklep je brez podlage in razlogov. Sodišče je prezrlo vsebino vloge tožnice z dne 3.2.2009, v kateri je predlagala spremembo sklepa. Slovenski jezik je evropski jezik in enakopraven ostalim jezikom. Četrtotoženec slovenski jezik razume in s tožnico, s katero je bratranec, komunicira v slovenskem jeziku. Četrtotoženca je zastopal odvetnik R., tako kot peto in šestotoženo stranko, poleg tega je bil četrtotoženec skrbnik za poseben primer v denacionalizacijskih postopkih. Nikakršne potrebe in podlage ni bilo za prevod v nemški jezik.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi šestotožene stranke: Šestotožena stranka je tuja državljanka s stalnim prebivališčem v ZR Nemčiji. V takem primeru se za pristojnost slovenskega sodišča ne uporabljajo določbe ZPP o pristojnosti, temveč določbe Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti ter priznanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah. Navedena Uredba določa, da je oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v državi članici lahko tožena, če je ena od več toženih strank tudi pred sodiščem po kraju, kjer ima ena od njih stalno prebivališče oziroma sedež, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je koristno obravnavati in odločati o njih skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivih sodb, ki bi bile posledica ločenih postopkov (1. odst., točka 1, člen 6 Uredbe). Tožnica kot denacionalizacijska upravičenka zoper prve tri toženke uveljavlja več zahtevkov, od ničnosti poravnave do izstavitve zemljiškoknjižne listine, zoper šestotoženo stranko pa le denarne zahtevke, ker naj bi s prvotoženo stranko domnevno sklenila izvensodno poravnavo, ki je ne opredeli, niti ne obrazloži. Zahtevek tožnice zoper šestotoženo stranko ni v ničemer povezan z zahtevkom tožnice zoper prve tri tožene stranke, prav tako ne gre za stvarnopravni zahtevek tožnice v smislu člena 22 Uredbe kot navaja sodišče prve stopnje. Tožene stranke tudi niso v nikakršni pravni skupnosti in se tudi zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago (člen 191 ZPP). Določbe ZPP o sosporništvu se lahko uporabljajo samo v sporih med domačimi osebami. V sporih, ko je tožen nekdo iz države Evropske skupnosti, so za odločitev o pristojnosti uporabljajo določbe Uredbe. Tožbeni zahtevek, ki ga tožnica uveljavlja zoper šestotoženo stranko, ni povezan z zahtevkom, ki ga uveljavlja tožnica zoper prve tri tožene stranke in za sojenje zoper šestotoženko ni pristojno sodišče v RS in je bilo zaradi tega potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti in tožbo zoper šestotoženko zavreči (člen 365 točka 3 ZPP v zvezi s členom 18/3 ZPP).

O pritožbi tožnice zoper sklep o umiku glede četrtotožnika Ob tem, ko je tožnica z vlogo z dne 3.2.2009 obvestila sodišča prve stopnje, da prevod tožbe in prilog glede četrtotoženca ni potreben, saj četrtotoženec razume slovenski jezik, bi bilo sodišče prve stopnje dolžno preveriti to trditev in v zvezi s tem predložene dokaze. V primeru, da so trditve tožnice resnične, prevod v nemški jezik ni potreben (glej Uredbo sveta (ES) 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (1. odst. točka b člen 8). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice in v tej smeri ocenilo predlaganih dokazov, je bilo pritožbi tožnice potrebno ugoditi in glede umika tožbe glede četrtotoženca pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 365, točka 3 ZPP).

Ker je bila tožba zoper šestotoženo stranko zavržena, ji mora tožnica povrniti nastale stroške pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. Le-ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.