Jedro

Kot je razvidno iz podatkov v listinah upravnega spisa in ki jih tožena stranka povzema v svoji obrazložitvi, zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh upoštevaje 1. odstavek 179. člena OZ. Tožnik v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, ne ugovarja in ga ne izpodbija. Prav tako tožnik tudi pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ni navedel, temveč je v tožbi izrecno uveljavljal tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tudi ni prepričljivo utemeljil, saj ni navedel pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila o prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev odškodninske tožbe zoper A.A., uradno osebo, direktorja Uprave RS za civilno letalstvo, in zoper B.B., okrožnega državnega tožilca, oziroma Okrožno državno tožilstvo Krško, zaradi naklepnega protipravnega dejanja, s katerim sta prekršila ali ogrozila prosilčevo osebno ali premoženjsko pravico na podlagi 1. in 2. odstavka 168. člena ZPP. Prošnjo tožnika je zavrnila kot neutemeljeno. Pri tem se je oprla na 3. odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Zaradi razjasnitve zadeve je 27. 3. 2012 tožena stranka povabila prosilca na zaslišanje, na katerem je izpovedal, da želi vložiti odškodninsko tožbo zoper uradno osebo, A.A., to je zoper direktorja Urada za civilno letalstvo na Ministrstvu za promet. Temelj za odškodninsko odgovornost je zloraba uradnega položaja oziroma naklepna odločitev, da se z letališko infrastrukturo protipravno posega v javno dobro ceste ali poti, katere uporaba je pod enakimi pogoji dovoljena vsakomur, tudi prosilcu, sedaj tožniku. V zvezi te uporabe javne ceste je bil tožnik s strani Okrajnega sodišča v Krškem pravnomočno obsojen, kljub temu, da je javno cesto uporabljal skladno z zakonom, Ustavo in določbami zemljiške knjige o tej nepremičnini, kar je uradna oseba vedela ali bi morala in mogla vedeti, saj ima neposreden dostop do javnih listin. Prav tako pa je pri izdajanju upravnih odločb vezana na materialno in procesno zakonitost, kar pomeni, da je A.A. protipravno posegal v pravice, pravno korist in prosilčeve interese, za kar je prosilec, sedaj tožnik, moral trpeti vzročno posledične prepovedane posledice, krivo ali nezakonito obsodbo, saj je splošno znano, da nihče ni pravnomočno obsojen le zato, ker je vozil po javni cesti. Glede obsodilne kazenske sodbe je tožnik že vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Navedel je še, da je iz listin razvidno, da je A.A. pisno komuniciral s tožilstvom, lažno prikazoval dejansko stanje in na podlagi spoznanj, ki mu jih je posredovalo tožilstvo, spremenil zadnje obratovalno dovoljenje tako, da v njem omenja tudi pot, kljub temu, da je vedel, da C.C. nikoli ni zaprosil, da lahko javno cesto uporablja za letališče in da konkretna javna cesta nikoli ni bila predmet upravnega postopka, kar dokazuje listinsko gradivo. Opisano ravnanje A.A. je imelo vpliv na to, da tožnik še ni uspel izvesti obnove kazenskega postopka, saj A.A. ignorira sodelovanje, da bi po resnici in zakonito pristojnim organom prikazal konkreten historični dogodek, zato je bila obnova kazenskega postopka zavržena. Tožena stranka glede na navedene okoliščine in ob upoštevanju 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je po oceni tožene stranke njegova prošnja nerazumna, ker želi vložiti odškodninsko tožbo za nepremoženjsko škodo v obliki zlorabe uradnega položaja oziroma zaradi naklepne odločitve, da se z letališko infrastrukturo protipravno posega v javno dobro ceste ali poti, in sicer zaradi tega, ker je bil prosilec zaradi uporabe konkretno te javne poti pravnomočno obsojen. Po oceni tožene stranke je namreč pričakovanje prosilca, da bo v civilnem postopku dokazal, da mu je zaradi nedopustnega ravnanja A.A., to je izdaje upravne odločbe – obratovalnega dovoljenja, v katerem omenja konkretno javno pot, prosilcu – sedaj tožniku, nastala pravno priznana nematerialna škoda (179. člen OZ) in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Iz navedenih razlogov je tožena stranka prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi uvodoma navaja, da je brezposeln in brez sredstev za preživljanje ter zagotavljanje pravne varnosti. Zato meni, da mu je z izpodbijano odločbo onemogočeno varstvo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, zaradi česar mora tožnik še vedno trpeti nezakonito sodbo, zgolj zato, ker je uporabljal javno dobro – cesto, konkretno kategorizirano javno pot, JP..., katastrska številka 1243/4 k.o. ... . Meni, da se s tem protipravno posega v njegovo dostojanstvo. Nadalje navaja, da sta Vrhovno državno tožilstvo RS in Državno pravobranilstvo RS zavrnila njegov predlog za sporazumno reševanje spora in sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, oziroma podrejeno, da izpodbijani upravni akt odpravi in samo odloči meritorno o stvari, saj meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo ter nezakonito odločila, bodisi namenoma bodisi malomarno brez upoštevanja objektivnih razlogov o celoviti zadevi. Zato izpodbijano odločbo tožnik označuje za protipravno. Prav tako se ne strinja z odločitvami sodišč v navedeni kazenski zadevi, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. K 130/2003 in v tej zadevi izdano sodbo z dne 30. 11. 2006, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Po mnenju tožnika relevantna dejstva o historičnem dogodku v obravnavani kazenski zadevi niso bila pravilno ugotovljena s strani policije in Ministrstva za promet, kakor tudi Inšpekcije za okolje in prostor. Iz razlogov, ki jih navaja v tožbi, je po mnenju tožnika neutemeljena odločitev tožene stranke, da „je predmetna prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem ali kazenskem postopku, ki niti ne izkazuje, kako in na kakšen način je tožena stranka preučila približno 300 dokaznih listin“. Dodatno še navaja, da namreč tožnik kot oškodovanec uveljavlja škodo neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS, po katerem tožniku kot oškodovancu ne bo težko dokazati pravno priznane škode, čeprav je problem le v izkazovanju pravnega znanja in uskladitvi tožbe tako, da je sodišče ne bo zavrnilo.

Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči „odškodnina – civilna tožba“. Nadalje iz spisa izhaja, da je tožena stranka zaradi ugotavljanja dejstev, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe oziroma za odločitev o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožnika z vabilom z dne 1. 2. 2012 povabila na zaslišanje dne 14. 2. 2012, ponovno pa z vabilom z dne 8. 3. 2012, ki se mu je tožnik odzval, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju vabljene stranke z dne 27. 3. 2012. Nadalje iz navedenega zapisnika izhaja, da je predmet zaslišanja ugotavljanje dejstev v zvezi s tožnikovo vlogo za BPP, in sicer, da poda izjavo, na osnovi katere se bo po podatkih v spisu ugotavljalo pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tedaj je tožnik izpovedal, da želi vložiti odškodninsko tožbo zoper uradno osebo A.A., to je direktorja Urada za civilno letalstvo na Ministrstvu za promet. Temelj za odškodninsko odgovornost pa je zloraba uradnega položaja oziroma naklepna odločitev imenovanega, da se z letališko infrastrukturo protipravno posega v javno dobro ceste ali poti, katere uporaba je pod enakimi pogoji dovoljena vsakomur, tudi tožniku, ki pa je bil v zvezi te uporabe s strani Okrajnega sodišča v Krškem pravnomočno obsojen, kljub temu, da je javno cesto uporabljal skladno z zakonom, Ustavo in določbami zemljiške knjige o tej nepremičnini. Imenovana uradna oseba je to vedela ali bi morala in mogla vedeti, saj ima neposredni dostop do javnih listin, poleg tega pa je pri izdajanju upravnih odločb vezana na materialno in procesno zakonitost, kar po mnenju tožnika pomeni, da je protipravno posegla v pravice, pravne koristi in interese tožnika, zaradi česar je slednji moral trpeti vzročno posledične prepovedane posledice (krivo ali nezakonito obsodbo), ob splošno znanem dejstvu, da nihče ni pravnomočno obsojen le zato, ker je vozil po javni cesti. Imenovana uradna oseba, A.A. pa je lažno prikazoval dejansko stanje in na podlagi spoznanj, ki mu jih je pisno posredovalo tožilstvo, spremenil zadnje obratovalno dovoljenje tako, da v njem omenja tudi zadevno javno pot, ki nikoli ni bila predmet upravnega postopka. Navedeno ravnanje imenovanega pa je po mnenju tožnika odločilno vplivalo na to, da tožniku ni uspelo doseči obnove kazenskega postopka, saj je bil njegov predlog zavržen.

Glede na tako opredeljene razloge za odobritev brezplačne pravne pomoči je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki temelji na 3. odstavku 24. člena ZBPP, pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih je skladno s podatki v listinah v svoji obrazložitvi navedla tožena stranka in se je po oceni sodišča pravilno pri svoji odločitvi oprla na 3. odstavek 24. člena ZBPP.

Po 3. odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Kot je razvidno iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, ki jih tožena stranka sumarno povzema v svoji obrazložitvi, jih tožnik v tožbi konkretno in določno ne izpodbija, temveč zgolj posplošeno nasprotuje zaključku tožene stranke, da zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh upoštevaje 1. odstavek 179. člena OZ. Tožnik v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, ne ugovarja in ga ne izpodbija. Prav tako tožnik tudi pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ni navedel, temveč je v tožbi izrecno uveljavljal tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tudi ni prepričljivo utemeljil, saj ni navedel pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je zadeva očitno nerazumna v smislu 3. odstavka 24. člena ZBPP, navedeni zaključek pa zadostuje za ugotovitev, da ni izpolnjen eden izmed taksativno določenih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP izpolnjeni kumulativno, in sicer, da ni podan vsebinski pogoj za dodelitev BPP v predmetni zadevi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka po mnenju sodišča v zadostni meri obrazložila svojo odločitev in se je pri tem dotaknila tudi konkretnih relevantnih dejstev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa povzela v svoji obrazložitvi in jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Iz opisanih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter utemeljena z zadostnimi razlogi, ki omogočajo njen preizkus in so skladni s podatki spisa. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jo toženi stranki implicitno očita v tožbi s posplošeno navedbo, da ni v odločbi izkazano, kako in na kakšen način je preučila približno 300 dokaznih listin, vplivala na pravilnost odločitve.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker je bila v tem upravnem sporu sporna le uporaba materialnega prava (3. odstavek 24. člena ZBPP). Sodišče ni posebej odločalo o tožnikovem predlogu za taksno oprostitev v upravnem sporu, saj je oproščen plačila sodnih taks že na podlagi zakona (4. odstavek 10. člena ZST-1), o odobritvi brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom, za kar je prav tako zaprosil tožnik hkrati z vložitvijo tožbe pa je odločil pristojni organ, predsednica Upravnega sodišča RS, z odločbo št. Bpp 80/2012 z dne 7. 6. 2012.