Jedro

Ko sodišče odloča o višini odškodnine za zemljišče, mora kot predhodno vprašanje ugotoviti točen obseg lastninske pravice, ki jo je tožena stranka z gradnjo na tujem svetu pridobila na originaren način na delu parcele, ki je v zemljiški knjigi vpisana na tožečo stranko. Šele z ugotovitvijo točnega obsega dela parcele, na katerem je tožena stranka pridobila lastninsko pravico, bo namreč mogoče določiti tudi odškodnino za to zemljišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici 1.004.944,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2002 dalje do plačila, v 15 dneh. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo in toženi stranki naložilo še, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 187.100,00 SIT v 15 dneh. Ugotovilo je, da je tožeča stranka odstopila toženi del zemljišča, ki ga je tožena stranka priključila svoji parceli, na kateri je zgrajena stavba. To zemljišče ni bilo odstopljeno brezplačno. Izvedenec je ugotovil, da gre za nezazidano stavbno zemljišče. Po opravljenih geodetskih meritvah je sodišče ugotovilo, da gre za 98 mý in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati vrednost tega zemljišča, ki znaša 1.004.944,00 SIT. Sodišče je nasprotno tožbo, po kateri je tožena stranka zahtevala geodetsko odmero tega zemljišča in izstavitev zemljiškoknjižne listine, izločilo in se bo ta zadeva obravnavala samostojno, čeprav gre za prepletena zahtevka, je pa tožena stranka v postopku povsem neaktivna in zavlačuje s postopkom in ker podlaga denarnemu zahtevku, ki je naložen v plačilo toženi stranki ni sklenjena kupoprodajna pogodba, ampak gradnja na tujem zemljišču, zahtevka nista tako povezana kot če bi šlo za kupoprodajno pogodbo, zato je odločanje po mnenju sodišča prve stopnje lahko ločeno. Tožeči stranki je uspelo dokazati površino 98 mý, upravičena je do plačila za to površino. Toženca sta vložila pritožbo proti sodbi. V pritožbi menita, da je sodišče predvsem o tožbenem zahtevku odločilo preuranjeno, saj površina zemljišča, ki naj bi jima pripadala, sploh še ni poznana. Tožnica želi odstopiti 98 mý, toženca ne potrebujeta takšne površine, dejansko tudi ni bila površina nikoli ugotovljena, v pravdi uveljavljata pravico na 75 mý. Sicer pa je po stališču višjega sodišča, ki je že odločilo v tej zadevi, potrebno predmetno zadevo reševati skupno z zadevo po nasprotni tožbi toženih strank na ugotovitev lastninske pravice, saj je plačilna obveznost tožencev lahko le posledica pridobitve lastninske pravice po zakonu. Navodilo pritožbenega sodišča ne more nadomestiti izjava tožnice, da toženima strankama priznava lastninsko pravico na 98 mý zemljišča, ker ta izjava nima učinka pravnomočne in izvršljive odločbe. Zato ni bilo nobenega utemeljenega razloga za razdruževanje obeh postopkov. 25. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki ga je sodišče uporabilo, ureja gradnjo brez privolitve. V konkretnem primeru pa je šlo za gradnjo na tujem zemljišču s privolitvijo lastnika. Sodišče je zato tožbeni zahtevek prekoračilo, saj tožeča stranka ni uveljavljala odškodnine po 25. členu ZTLR, ampak je zahtevala kupnino po pogodbi, ki ni bila veljavna. 25. člen ZTLR tudi ne določa 10-letnega roka, ampak le 3-letni rok za uveljavljanje prometne vrednosti, ki prične teči z dnevom dokončanja gradnje. Ta pa je bila že zdavnaj dokončana. Prav tako ni pravilno odločeno, ko je sodišče odškodnino določilo kot za stavbno zemljišče, saj namembnost parcele sploh ni znana. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženi stranki odstopila del stavbnega zemljišča. Ne drži, da bi sodni cenilec sporno zemljišče opredelil kot nezazidano stavbno zemljišče. Tako je sodišče postavilo nalogo cenilcu, ko je imenovalo cenilca gradbene stroke in ne cenilca kmetijske stroke in s tem začrtalo cenitev, za kar pa ni imelo podlage v podatkih spisa. Da je cenilec zgolj postopal tako kot mu je sugeriralo sodišče, je razvidno iz dejstva, da je na zadnjem naroku tožeča stranka predložila novo cenitev istega izvedenca, v kateri je na izrecno prošnjo tožeče stranke upošteval, da sporni del parcel predstavlja kmetijsko zemljišče, tožeča stranka pa je podrejeno uveljavljala plačil odškodnine za kmetijsko zemljišče. Naloga sodišča bi zato bila, da bi pravilno ugotovilo, za kakšno zemljišče gre in po kakšni vrednosti je treba ceniti zemljišče. Dokazno breme, da je to bila stavbna parcela, je na strani tožeče stranke in ne toženih strank. Napačna je ugotovitev, da je tožena stranka zavajala tožnico, da ji bo plačala odškodnino, saj je prvotožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da je bilo dogovorjeno pobotanje kupnine z vrednostjo dela tožencev v vinogradu prvotnega tožnika. Da sta toženca delo dejansko opravila, pa potrjuje tudi izpoved same tožnice. Tudi odločitev o neutemeljenosti pobotnega ugovora je napačna. Tožnica je sama potrdila, da je drugotoženec obdeloval vinograd prvotnega tožnika okoli 3 leta. Toženca sta v svojih vlogah obširno opisala kakšno delo sta opravljala. O obsegu in vsebini dela tožencev v vinogradu, last tožnice in njenega pokojnega moža, pa tako ali tako tožnica ni nikoli ugovarjala in zato ta dejstva niso bila sporna. Očitek, da sta toženca zgolj pavšalno podala pobotni ugovor, je zato neutemljen. Pobotni ugovor, ki sta ga uveljavljala, ni bil vezan samo na tožbeni zahtevek za plačilo kupnine, ampak tudi v povezavi s tožbenim zahtevkom nasprotne tožbe. Sicer pa sta toženca po zaključku obravnave tudi uspela pridobiti naslove prič, ki bodo lahko potrdile, da sta toženca delo v vinogradu dejansko opravljala. Predlagata razveljavitev sodbe in obravnavanje pred drugim sodnikom. V dopolnitvi pritožbe pa še opozarjata, da je tožeča stranka tožbeno podlago spremenila šele na zadnjem naroku in še to le za primer, če bi sodišče ugotovilo, da gre za kmetijsko zemljišče oziroma da gre za gradnjo na tujem zemljišču. V tem primeru uveljavlja tožbeni zahtevk na plačilo 121.833,60 SIT s pripadki. Tudi zato tožeča stranka meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Do spremembe zahtevka po temelju na zadnjem naroku in po višini pa tudi ni zavzelo nobenega stališča, prav tako ne do ugovora zastaranja po tako spremenjenem tožbenem zahtevku, ki ga je tožena stranka uveljavljala na istem naroku. Pritožba je utemeljena. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev o izplačilu odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki z izpodbijano sodbo, preuranjena, saj bi takšno plačilo odškodnine lahko sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki le, če bi predhodno ugotovilo točen obseg zemljišča, ki je na podlagi gradnje na tujem svetu postal last tožene stranke. Plačilna obveznost tožencev je, tako kot je bilo že v prejšnji razveljavitveni odločbi Višjega sodišča v Kopru povedano, lahko le posledica pridobitve lastninske pravice po zakonu, kar pomeni, da bi bilo edino smotrno oba zahtevka, to je iz tožbe in nasprotne tožbe obravnavati skupaj in z isto sodbo odločati tudi o zahtevku tožencev iz nasprotne tožbe. Takšno obravnavanje sicer ni nujno, saj je nasprotna tožba samostojna tožba. Vendar če se sodišče odloči zahtevka obravnavati ločeno, mora v tej zadevi, ko odloča o višini odškodnine za zemljišče kot predhodno vprašanje ugotoviti točen obseg lastninske pravice, ki jo je z gradnjo prridobila na originaren način na delu parcele, ki je vpisana v zemljiški knjigi na tožečo stranko, tožena stranka. Stališče prvostopenjskega sodišča, da zahtevka iz nasprotne tožbe in tožbe nista povezana, ker podlaga zahtevku tožene stranke ni kupoprodajna pogodba, je namreč povsem zmotno. Če bi bila podlaga zahtevka kupoprodajna pogodba, bi sodišče moralo o teh zahtevkih odločati istočasno le, če bi šlo za sočasno dogovorjeno izpolnitev (122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Če pa je podlaga in po mnenju pritožbenega sodišča je ta podlaga utemeljeno ugotovljena - gradnja na tujem svetu, je istočasno odločanje o lastništvu spornega dela zemljišča pogojeno že zato, ker bo šele potem, ko bo sodišče ugotovilo, na katerem delu parcele tožeče stranke je tožena stranka pridobila z gradnjo na tujem svetu lastninsko pravico, mogoče določiti odškodnino za to zemljišče. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ali v tem postopku, če se je odločilo že ločeno obravnavati oba zahtevka, povsem jasno ugotoviti, kateri del sporne tožničine parcele je postal last tožene stranke na podlagi gradnje, ali pa oba zahtevka, kar je tudi edino racionalno, obravnavati istočasno in hkrati. Ugotovitev sodišča, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da meri odstopljeni del 98 mý, zato ne vzdrži preizkusa, saj lahko sodišče naloži toženi stranki plačilo prometne cene samo za tisti del zemljišča, ki je na podlagi gradnje na tujem svetu, torej na originaren način postal last tožene stranke. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov moralo utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo, ali ponovno združiti obe zadevi ali pa v tem postopku kot predhodno vprašanje povsem jasno ugotoviti, na katerem delu parcele tožeče stranke je tožena stranka originarno pridobila lastninsko pravico, za katero terja tožeča stranka plačilo prometne vrednosti. Pri odločanju o višini plačila pa bo moralo upoštevati utemeljene pritožbene navedbe o tem, da v dosedanjem posstopku ni bilo sploh raziskano za kakšno zemljišče, nezazidano stavbno ali kmetijsko, mora tožena stranka plačati odškodnino. Sodišče prve stopnje se s tem spornim vprašanjem sploh ni ukvarjalo, saj ima pritožba prav, da je s sklepom o postavitvi izvedenca izvedencu začrtalo nalogo, čeprav je bilo med strankama v postopku sporno tudi to dejstvo. Tudi glede zavrnitve pobotnega ugovora so razlogi sodbe neprepričljivi, saj tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ta ugovor konkretizirala. Glede ugovora zastaranja pa pritožba določbo 5. odst. 25. člena zmotno prikazuje, saj ima po tej določbi lastnik zemljišča zgolj pravico izbire med zahtevkom, da mu pripade objekt in zahtevkom, da mu graditelj izplača prometno vrednost zemljišča. Po preteku tega triletnega roka lahko zahteva samo izplačilo prometne cene za zemljišče. Iz te določbe se da razbrati, da je rok za izplačilo daljši in je po mnenju pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi utemeljen zaključek, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni nobenega razloga, da bi se zadeva morala dodeliti drugemu sodniku, zato temu pritožbenemu predlogu ni sledilo.