Jedro

V skladu z namenom ZDen (12. točka 3. člena) se šteje, da je bil denacionalizacijski upravičenec, ki je za odvzeto premoženje dobil nadomestno nepremičnino, ustrezno odškodovan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2098/97-9 z dne 27.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Upravne enote L., Izpostava L.-C. z dne 12.2.1997, s katerim je bila zavržena zahteva tožečih strank za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 98, hiša v L., E. 14 in parc. št. 36/1, vrt, vpisane pri vl. št. 125 k.o. G.p. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da v obravnavanem primeru po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni pogojev za uvedbo postopka, ker je bila za razlaščeno nepremičnino kot odškodnina dana nadomestna nepremičnina (12. točka 3. člena ZDen).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da med strankama v obravnavanem primeru ni sporno, da je bil objekt na E. 14 v L. pravni prednici tožečih strank B.H. razlaščen na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), in sicer z odločbo Mestne razlastitvene komisije z dne 5.8.1949. Nepremičnine so bile v tem primeru torej razlaščene na podlagi predpisa, ki je po 12. točki 3. člena ZDen podlaga za denacionalizacijo, toda le ob pogoju, da upravičenec ni dobil kot odškodnine druge nadomestne nepremičnine. Iz izpodbijane odločbe po mnenju prvostopnega sodišča izhaja, kar pa potrjujejo tudi podatki iz posredovanih upravnih spisov, da je prejšnja lastnica v zameno za razlaščene nepremičnine dobila drugo stanovanjsko hišo, s pripadajočimi zemljišči, in sicer v T. ulici 4, L., vse vpisano pri vl. št. 549 k.o. V. Vrednost razlaščenih nepremičnin je po tedanjih cenitvah skupno znašala 480.850,00 DIN in v zameno danih nepremičnin 275.250,00 DIN. Po mnenju prvostopnega sodišča navedeno torej pomeni, da je razlaščenka v zameno za razlaščene nepremičnine dobila druge nadomestne nepremičnine, ki so presegle več kot polovico vrednosti razlaščene nepremičnine, poleg tega pa del v gotovini (50.000,00 DIN) in 155.600,00 DIN v državnih obveznicah oziroma je za razliko po odločbi šla še odškodnina v višini 205.600,00 tedanjih DIN. Iz navedenega je prvostopno sodišče torej sklepalo, da je bila prejšnja lastnica za razlaščene nepremičnine v celoti odškodovana oziroma je dobila odškodnino, ki je bila ekvivalentna vrednosti razlaščene nepremičnine. Glede na tako dejansko stanje in ob dejstvu, da so bile nepremičnine podržavljene na podlagi predpisa iz 12. točke 3. člena ZDen, tudi po oceni prvostopnega sodišča v tem konkretnem primeru ni podlage za denacionalizacijo razlaščenih nepremičnin. Zato je po mnenju prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala prav, ko je zavrnila pritožbo tožečih strank zoper prvostopni sklep, s katerim je bila zavržena zahteva za denacionalizacijo. Po mnenju prvostopnega sodišča na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na vrednost nepremičnine in na plačilo razlike do polne vrednosti razlaščenih nepremičnin. Ugovor o nerealni oceni razlaščenih nepremičnin prvostopno sodišče zavrača. Meni, da oceni, ki jo je izdelala izvedenka M.P. v juniju 1997, ni mogoče slediti, saj je že iz odločbe o razlastitvi z dne 5.8.1949 razvidno, da so bile vse nepremičnine, tako razlaščene in tiste dane v zameno, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 2.3.1949, ponovno ovrednotene in ocenjene. Že to dejstvo po mnenju prvostopnega sodišča kaže, da ni podlage za oceno tožečih strank, da so bile cenitve nepremičnin izdelane na način, ki je tedaj najbolj ustrezal državi. Prvostopno sodišče pa tudi meni, da sicer ni podlage v ZDen za revizijo postopkov, končanih s pravnomočno odločbo, kot je obravnavani. Hkrati pa bi tako ravnanje pomenilo neenako obravnavanje upravičencev v postopkih denacionalizacije, saj se stvari, ki so bile ob podržavljenju ocenjene, ponovno ne ocenjujejo, pač pa se vrednosti le valorizirajo na način, kot to določa ZDen, če podržavljenih stvari ni mogoče vračati v naravi. Po mnenju prvostopnega sodišča prav tako tožeči stranki ne moreta uspeti s tožbenim ugovorom, da razlike do polne vrednosti razlaščene nepremičnine v znesku 205.600,00 DIN razlaščenka sploh ni prejela, ne v gotovini in ne v državnih obveznicah, ker dejstev, relevantnih za upravni postopek ni mogoče uveljavljati šele v upravnem sporu (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS). Ne glede na navedeno pa prvostopno sodišče meni, da je bilo mogoče tudi v času, ko je bila izvedena razlastitev, odločbe prisilno izvršiti, če zavezanec ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo.

Tožeči stranki v pritožbi ponavljata tožbene navedbe. Menita, da je bila vsekakor nepremičnina, ki jo je prejela razlaščenka v zamenjavo za razlaščeno nepremičnino, bistveno manjše vrednosti kot nepremičnina, ki ji je bila odvzeta. Nepremičnino manjše vrednosti pa je bila prisiljena sprejeti. Zaradi tega menita, da bi prvostopno sodišče moralo pri odločanju upoštevati tudi določbo 5. člena ZDen, kar sta predlagala tudi v tožbi. Prvostopno sodišče pa se do te njune navedbe, da je v spornem primeru šlo za izsiljeno zamenjavo in nerealno vrednost, sploh ni opredelilo. Poleg bistveno manjše vrednosti nadomestne nepremičnine, za razlaščeno nepremičnino nista dobili ničesar, čeprav je bila v razlastitveni odločbi določena tudi še odškodnina v gotovini in v državnih obveznicah, ni pa bilo v odločbi določeno, kdaj bo odškodnina v gotovini izplačana. Tega dejstva, da razlaščenka odškodnine v gotovini in državnih obveznicah ni dobila, nista posebej uveljavljali v upravnem postopku, ker menita, da bi izplačilo ali neizplačilo odškodnine moral upravni organ ugotavljati po uradni dolžnosti. Ker pa upravni organ tega ni storil, sta v tožbi na to dejstvo posebej opozorili. Prvostopno sodišče je svoje stališče, da je razlaščenka dobila odškodnino v ekvivalentni vrednosti razlaščene nepremičnine, utemeljilo na nedokazanem dejstvu, saj iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da bi ji bila odškodnina izplačana. Če je prvostopno sodišče že sprejelo tako odločitev, pa bi moralo imeti zanjo tudi materialne dokaze in bi moralo razpisati glavno obravnavo, da bi lahko zaslišalo stranke, ki bi o tem dejstvu lahko podale svoje stališče. Tega prvostopno sodišče ni storilo, zato je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka o upravnem sporu. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno odločilo. Njegova odločitev temelji na materialnem zakonu in izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, ki temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih, ki izhajajo iz upravnih spisov, da tožeči stranki nimata položaja upravičenca v postopku denacionalizacije, je utemeljena. Po 12. točki 3. člena ZDen ni denacionalizacijski upravičenec oseba, ki je za razlaščeno nepremičnino kot odškodnino prejela nadomestno nepremičnino, kot je to v konkretnem primeru. V skladu z namenom ZDen se namreč šteje, da je denacionalizacijski upravičenec, ki je za odvzeto premoženje dobil nadomestno nepremičnino, bil ustrezno odškodovan. Zato so odločitve prvostopnega upravnega organa, tožene stranke in prvostopnega sodišča, po mnenju pritožbenega sodišča, pravilne in temeljijo na določbah ZDen (12. točka 3. člena). Zato v tem primeru ne drži pritožbeni ugovor tožečih strank, da bi moralo prvostopno sodišče upoštevati tudi določbo 5. člena ZDen. Ta določba v tem primeru sploh ne pride v poštev, saj je denacionalizacijska upravičenka kot odškodnino dobila nadomestne nepremičnine in ni šlo za prehod nepremičnine v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Na odločitev tudi ne more vplivati pritožbena navedba, da pravna prednica tožečih strank ni dobila nadomestne odškodnine, ki bi ji šla, v denarju in državnih obveznicah (205.600,00 DIN). Odškodnino, odmerjeno z dokončno oziroma pravnomočno odločbo, je bilo mogoče tudi prisilno izterjati. Če te pravne možnosti takratna upravičenka ni izkoristila, se tožeči stranki ne moreta uspešno sklicevati, da odškodnine ni dobila.

Pritožbeni ugovor, da bi moralo prvostopno sodišče razpisati glavno obravnavo, da bi lahko zaslišalo stranke, ki bi o tem, ali je razlaščenka dobila odškodnino v ekvivalentni vrednosti razlaščene nepremičnine, podale svoje stališče, pritožbeno sodišče zavrača, ker meni, da je neupošteven. Vsi dokazi so namreč že bili izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, pa tudi dejansko stanje o tem, da je razlaščenka prejela nadomestno nepremičnino, v upravnem postopku in v postopku pred prvostopnim sodiščem, med strankama ni bilo sporno (2. odstavek 51. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.