Jedro

Dolžnost vrnitve premoženja po ZDen se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno potencialnemu upravičencu za denacionalizacijo na enega od načinov, navedenih v členih 1 do 8 ZDen. Zato je za oceno, ali je z določenim premoženjem prepovedano razpolaganje po 88. členu ZDen, potrebno ugotoviti, ali obstaja potencialni upravičenec do denacionalizacije in način podržavljenega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.970.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 100.000,00 SIT od 7.7.1992 do plačila, od zneska 1.450.640,00 SIT od 8.8.1992 dalje do plačila, od zneska 1.020.000,00 SIT od 10.8.1992 dalje do plačila in od zneska 400.000,00 SIT od 2.9.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 258.320,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili tožnik in pravna prednica tožene stranke 27.7.1992 za parc. št. ... k.o. B., nična, ker je bila predmet te kupoprodajne pogodbe parcela, ki je zapadla pod režim Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in glede katere je po 88. členu ZDen veljala v času sklenitve te pogodbe prepoved razpolaganja. Zaradi ugotovljene ničnosti pogodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna vrniti tožniku vse zneske, ki jih je v izpolnjevanju te pogodbe plačal toženi stranki.

Zoper to sodbo je vložila tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Najprej v pritožbi zatrjuje, da je primarni tožbeni zahtevek tožena stranka priznala, sodišče prve stopnje pa je kljub temu ugodilo drugemu zahtevku, ne da bi obrazložilo zakaj. Sodišče ni odločalo o subjektivni spremembi tožbe. Kljub temu, da se je tožena stranka protivila tej spremembi, je z izpodbijano sodbo obsodilo njo. Vse to predstavlja po mnenju tožene stranke bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno pa je tudi ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Parcela št. ... v izmeri 5538 m2 k.o. B. je z delitvijo nastala iz parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k.o. B. ki je bila last Občine Trst in je na podlagi Mirovne pogodbe, sklenjene leta 1947 med Republiko Italijo in bivšo SFRJ po vzpostavitvi državne meje prešla v družbeno lastnino in v uporabo Občine S.. Na tej parceli ni bilo nikoli lastninske pravice državljanov, tudi ne pod Italijo in zato glede te parcele ni mogel veljati Zakon o denacionalizaciji. Na tej parceli so bila služnostna upravičenja agrarnih upravičencev, ki niso identična z agrarnimi upravičenci po Zakonu o denacionalizaciji. V času sklenitve pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča 22.7.1992 je bil zato promet s temi zemljišči popolnoma prost. Režim bivših italijanskih agrarnih upravičencev je uredil Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitve njihovega premoženja z dne 4.2.1994 in šele z Zakonom o spremembah tega zakona z dne 30.6.1994 je tudi za te nepremičnine bila uveljavljena določba 88. člena ZDen. Zato tožena stranka vztraja, da izpodbijani pravni posel ni ničen, ampak pravnoveljaven. V času sklenitve pogodbe se je s parcelo lahko razpolagalo in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Predlog agrarnih upravičencev je bil v upravnem postopku zavrnjen, ker ne izpolnjujejo pogojev za ponovno vzpostavitev in o tem prilaga tožena stranka pritožbi odločbo upravne enote z dne 10.2.1999. V dopolnitvi pritožbe, ki je tudi poslana še v pritožbenem roku, tožena stranka ponovno opozarja, da sporna parcela ni bila nikoli nacionalizirana in zato tudi ni mogla biti predmet denacionalizacije in je bil poskus izvedbe pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v zemljiški knjigi nezakonito zavrnjen. V pravdni zadevi, ki teče pod opr. št. P 324/96 je tožena stranka predložila historični izpisek iz zemljiške knjige o gibanju te parcele, zato predlaga, da se tudi v tem spisu vpogleda ta izpisek. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, osporaval pritožbenim navedbam, saj je po njegovem sodišče prve stopnje že v zadostni meri pojasnilo vsa odločilna dejstva. Meni, da je povsem nepotreben dokazni predlog, naj se vpogleda historiat spornega zemljišča, saj tožnika status spornega zemljišča ne zanima. Prepričan je, da je toženka ves čas vedela, da sklepa nično oziroma izpodbojno pogodbo in zato mu je tudi odgovorna za škodo, ki jo je utrpel. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče sicer zatrjevanih bistvenih kršitev postopka ni našlo, saj so protispisne trditve, da je sodišče z izpodbijano sodbo ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, čeprav je toženec primarni tožbeni zahtevek pripoznal. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 1.2.1999 primarni zahtevek, ki se je glasil na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, umaknil in je vztrajal le še pri podrejenem zahtevku kot glavnem zahtevku, to je zahtevku na plačilo oziroma vračilo plačanih zneskov kupnine. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo, ki pa ga je vložila šele 2.6.1999, to je po umiku primarnega tožbenega zahtevka, res izjavila, da priznava tožbeni zahtevek na izstavitev listine, vendar v tem času ta zahtevek ni bil več predmet obravnavanja. Po umiku tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka, pa pripoznava ni bila več mogoča. Zmotne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, ker tožena stranka v spremembo ni privolila. Tožnik v tej pravdni zadevi ni subjektivno spremenil tožbe, kot zatrjuje tožena stranka, saj ni namesto prvotnega toženca tožil koga drugega (192. člen ZPP), ampak je potem, ko je med pravdo Sklad stavbnih zemljišč občine Sežana prenehal, nadaljevalo postopek s pravnim naslednikom sklada, to je toženo stranko. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. O pravnem režimu parc. št. ... k.o. B. je sklepalo zgolj iz dejstva, da je bila pogodba o oddaji stavbnega zemljišča sklenjena leta 1992, ko Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic še ni bil sprejet. Zemljiškoknjižnih podatkov, predvsem historičnega izpiska za sporno parcelo, pa ni pribavilo, čeprav je že tekom postopka tožena stranka zatrjevala, da glede sporne parcele ni obstajala dolžnost vrnitve po Zakonu o denacionalizaciji, ampak kvečjemu po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic. Ta zakon pa je prepoved prometa s takšnimi nepremičninami uveljavil kasneje, to je po sklenitvi sporne pogodbe. V pritožbi tožena stranka ponavlja, da sporni pravni posel ni ničen, ker je v času sklenitve pogodbe s sporno parcelo tožena stranka lahko razpolagala. Glede teh trditev ponuja dokaz, to je vpogled v historičen izpisek zemljiške knjige za sporno parcelo, iz katerega bo viden pravni promet s to nepremičnino.

Tem pritožbenim trditvam ni mogoče ne pritrditi, ne jih zavrniti, saj, kot je že spredaj pojasnjeno, sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede te odločilne okoliščine ni raziskalo, čeprav je bila že na prvi stopnji sporna. Poleg dejstva, da je bila parcela št. ...

podržavljena po Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti iz leta 1965, bi moralo še ugotoviti, ali je obstajal kakšen potencialni denacionalizacijski upravičenec. Če parcela ni bila nacionalizirana fizičnim osebam, namreč ni obstajala dolžnost vrnitve po določbah Zden. Pritožba v tem delu zato utemeljeno opozarja na nepopolno ugotovitev pravno odločilnih dejstev za konkretno pravdo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo po 1. odst. 370. člena ZPP razveljaviti ter vrniti zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo preizkusiti trditve tožene stranke o zemljiškoknjižnih podatkih. Tožena stranka trdi, da je historični izpisek za sporno zemljišče v spisu, ki se vodi pod opr.št. P 324/96 istega sodišča. Zato naj sodišče prve stopnje pribavi ta spis, po potrebi pa pridobi podatke iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Sežani o historičnem pregledu lastništva sporne parcele. Če bo ugotovilo, da se prepoved iz 88. člena ZDen v letu 1992, ko se je sklepala pogodba med tožnikom in pravnim prednikom tožene stranke, na sporno parcelo ni mogla nanašati, ker parcela ni bila nacionalizirana določeni fizični osebi, bo moralo v nadaljevanju postopka presoditi tožbeni zahtevek po drugi podlagi, ki se zatrjuje v tožbi in ki je v izpodbijani sodbi ni ocenjevalo.

Tožnik je namreč v tožbenih navedbah trdil tudi, da pogodbe iz leta 1992 ni podpisala pooblaščena oseba Sklada stavbnih zemljišč občine Sežana in da tudi iz tega razloga v zemljiški knjigi v Sežani ni uspel realizirati vknjižbe. Smiselno je torej zatrjeval, da je pogodbo sklenila neupravičena oseba in da zato pogodba ni bila sklenjena (88. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato bodo pomembne tudi določbe pogodbe, ki jo je pripravila tožena stranka 29.6.1994, je pa tožnik ni podpisal in bo tožbeni zahtevek v primeru, da se izkaže, da pogodba iz leta 1992 ni nična zaradi kršitve 88. člena ZDen, moralo sodišče presoditi tudi na tej pravni podlagi. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka glede vseh zgoraj navedenih pomembnih dejstev bo sodišče lahko o tožbenem zahtevku pravilno odločilo.

Odločba o stroških postopka temelji na določilu člena 166 ZPP.

Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS 26/99) je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi uporabilo še določila ZPP z leta 1977.