Jedro

Pritožnik s ponavljanjem trditev o podlagi tožbenega zahtevka, obsegu in ugotovitvah nadzora nad toženo stranko, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti, saj s tem ne napada izpodbijane odločitve. Ponavljanje navedb, danih v prvostopenjskem postopku, namreč ne vsebuje razlogov, saj prezre odločitev sodišča, sprejeto v prvostopenjski sodbi. Zato pritožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more doseči preizkusa pravilnosti prvostopenjske sodbe, ki ga glede večine kršitev procesnega prava in glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja višje sodišče opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Če torej pritožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, mora navesti vse tisto, kar po njegovem mnenju podpira očitek, da je bila v okviru prvostopenjskega sojenja napravljena napaka. Ker pritožnik konkretno ni navedel, katera dejstva so zmotno ugotovljena, kateri razlogi glede odločilnih dejstev so izostali, kateri razlogi so v nasprotju s predloženimi dokazi, je pritožba v preostalem delu brez razlogov, višje sodišče pa se je omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te odločbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3. 11. 2022 zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.078,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2020 do plačila in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 16. 5. 2018 sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2018 – 2022, na podlagi katere je tožena stranka za zavarovane osebe tožeče stranke izvajala program zdravstvenih storitev, tožeča stranka pa ji je opravljene storitve plačevala, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, Splošnim dogovorom za leto 2019 in njegovimi aneksi, drugimi akti tožeče stranke in zakoni. Tožbeni zahtevek za plačilo 4.078,95 EUR s pripadki je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka nepravilno obračunala storitvi s šifro 96800 „Psihoterapevtski ukrep, analitski“ in s šifro 19210 „Začetna psihološka evalvacija“. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi naslednjih ugotovitev: - da ima dr. A. A. dovoljenje Ministrstva za zdravje št. 000 z dne 29. 3. 2013 za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti na podlagi dosežene izobrazbe in dovoljenje za opravljanje internistične in psihoterapevtske dejavnosti (med drugim tudi za storitvi s šifro 96800 in 19210); - da ima mag. B. B. dovoljenje za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti z obsegom dela psihološka diagnostika in vedenjsko kognitivna psihoterapija (med drugim tudi za storitev s šifro 19210); - da iz predložene pogodbe in njene priloge – Seznam storitev izhaja, da lahko tožena stranka v okviru svojega programa med drugim izvaja in tožeči stranki obračunava tudi storitve psihologa – vedenjsko kognitivnega terapevta in psihoterapevta, pri čemer sta v okviru te storitve (med drugim) navedeni šifri 96800 in 19210; - da iz predložene pogodbe in njenih prilog ne izhaja, da lahko tožena stranka storitve s šifro 96800 obračuna tožeči stranki le, če jih izvede zdravnik specialist s področja psihiatrije ali diplomirani psiholog, storitve s šifro 19210 pa le, če jih izvede diplomirani psiholog.

6. Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so v obravnavani zadevi pravno odločilne za sprejeto odločitev, v pritožbi ne izpodbija.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati pričo C. C., ki je opravila nadzor nad toženo stranko. Ker je odločitev sprejelo na podlagi dejstev, ki med pravdnima strankama niso bila sporna, in na podlagi dejstev, ki izhajajo iz listin v spisu, pri čemer vsebina in verodostojnost teh listin med strankama ni bila sporna (drugi odstavek 287. člena ZPP), je sodišče prve stopnje zaslišanje navedene priče pravilno zavrnilo kot nepotrebno. Dejstvo, da bi predlagana priča lahko izpovedala o tem, kdo je storitve izvedel in podpisal, ki ga kot edinega konkretno izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi predloženih listin in pritožba sprejetih zaključkov ne izpodbija. Predvsem pa zaslišanje predlagane priče ne bi moglo spremeniti ravno tako pritožbeno neizpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje, da pogodba in njene priloge ne določajo, da lahko sporni storitvi v breme tožeče stranke izvajata le psiholog ali psihiater. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C. C. 8. Nadalje so nedopustne pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka v pritožbi pojasni, zakaj so psihoterapevtske storitve samoplačniške. Gre namreč za nedopustne pritožbene novote, ki jih višje sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožeča stranka namreč ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Upoštevajoč navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe, da lahko na napotnico delajo samo psihiatri in klinični psihologi, ker psihoterapija v Sloveniji še ni urejena, zaradi česar je v javnem zdravstvenem sistemu priznana v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja le, če jo izvede specialist psihiater ali psiholog.

9. V preostalem delu pritožba konkretnih kršitev sodišču prve stopnje ne očita, čeprav je na pritožniku breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Pritožnik s ponavljanjem trditev o podlagi tožbenega zahtevka, obsegu in ugotovitvah nadzora nad toženo stranko, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti, saj s tem ne napada izpodbijane odločitve. Ponavljanje navedb, danih v prvostopenjskem postopku, namreč ne vsebuje razlogov, saj prezre odločitev sodišča, sprejeto v prvostopenjski sodbi. Zato pritožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more doseči preizkusa pravilnosti prvostopenjske sodbe, ki ga glede večine kršitev procesnega prava in glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja višje sodišče opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Če torej pritožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, mora navesti vse tisto, kar po njegovem mnenju podpira očitek, da je bila v okviru prvostopenjskega sojenja napravljena napaka. Ker pritožnik konkretno ni navedel, katera dejstva so zmotno ugotovljena, kateri razlogi glede odločilnih dejstev so izostali, kateri razlogi so v nasprotju s predloženimi dokazi, je pritožba v preostalem delu brez razlogov, višje sodišče pa se je omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi teh kršitev ni bilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške.

11. Višje sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in ji priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).