Jedro

Sodišča so morala pri uporabi pravil ODZ ugotavljati in presojati, ali so in v kakšni meri, v skladu s tedanjo socialistično družbeno ureditvijo in njenim pravnim redom. Pri presoji pravnih posledic takrat nastalih pravnih razmerij je zato treba navedena pravila uporabljati v kontekstu takratnih družbenih razmer in takratne sodne prakse, ki je od pravnih pravil odstopala, če niso bila v skladu s tedanjim družbenim in pravnim sistemom.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: v točki 5 izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka R. K., N., EMŠO, je lastnik parcele št. 813/4, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 1723 k.o. x., v obsegu idealnih deležev tožencev, in sicer idealnega deleža tretje toženke N. D. do 1/9, idealnega deleža četrtega toženca J. M. do 1/27, idealnega deleža pete toženke V. M. do 1/27, idealnega deleža šestega toženca A. M. do 1/27, idealnega deleža sedme toženke M. M. do 1/27, idealnega deleža osme toženke M. M. do 1/27, idealnega deleža desetega toženca J. J. do 1/18, idealnega deleža enajste toženke M. M. do 1/18 in idealnega deleža dvanajste toženke M. Ž. do 1/9. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“; v točki 15 izreka sodbe pa tako, da se glasi: „Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka“.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom izločilo obravnavanje tožbenega zahtevka zoper deveto toženko, zavrglo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in drugo toženko za ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele 813/4 vl. št. 1723 k.o. x., ter da sta mu omenjena toženca dolžna izstaviti listino, primerno za vknjižbo njegove lastninske parcele na navedeni nepremičnini, vsak do 1/18, s sodbo pa razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko, četrtega toženca, peto toženko, šestega toženca, sedmo toženko, osmo toženko, desetega toženca, enajsto toženko in dvanajsto toženko za ugotovitev, da je tožnik lastnik parc. št. 813/4 vl. št. 1723 k.o. x. in za izstavitev listine, primerne za vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini za ustrezen idealen delež nepremičnine vsakega od navedenih tožencev. Sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencem povrniti pravdne stroške.

2. Tožeča stranka je proti sodbi in sklepu vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni več podan pravni interes tožnika glede tožbenega zahtevka zoper prvega toženca in drugo toženko. Meni, da sta za vpis v zemljiško knjigo potrebna oba dela zahtevka, tako ugotovitev, da je tožnik lastnik oziroma solastnik predmetne nepremičnine, kot tudi zahteva po izstavitvi zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo. Zoper oba navedena toženca je na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave postal pravnomočen samo tisti del zahtevka, s katerim je tožencema naložena izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice na tožnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je tožnik ves čas od sklenitve prodajne pogodbe 15.12.1967 dalje, ves čas gradnje na parceli 813/4 k.o. x. in ves čas teka priposestvovalne dobe zavedal, da se ne more vpisati v zemljiško knjigo, da se je zavedal pomena te in razlogov za takšno stanje. Sodišče svoj zaključek temelji na interpretaciji tožnikove izpovedi ter na izpovedi četrtotožene stranke, J. M., ki mu je sodišče popolnoma verjelo. Ne drži, da je bil tožnik vse od sklenitve prodajne pogodbe dalje nedobroveren. Sodišče je pri tem nekatere dokaze ocenilo napačno, nekatere bistvene pa povsem spregledalo. Tožnik je bil vse do leta 2000 v dobri veri, da je parcelo kupil od pravih in izključnih lastnikov. To njegovo prepričanje so utrjevala številna dejstva, in sicer zazidalni načrt iz leta 1966, overitev dogovora s strani prodajalcev 5.2.1969 na podlagi prepisa sklepa o dedovanju O 913/63, ki ga je sodišče očitno izdalo prav za potrebe overitve, pa pri tem organ, pristojen za overitev, ni podvomil v njegovo verodostojnost, okoliščina, da se je zanesel na izjave ter zagotovilo prodajalcev in na dokazila, ki sta jih predložila, izpisek iz zemljiške knjige, v katerem je bila kot lastnica parcele vpisana pokojna K. V. ter omenjeni sklep o dedovanju, po katerem sta bila prodajalca dediča celotnega premoženja, vsak do ½, ter na ravnanja pristojnih upravnih organov (parcelacija ter izdaja gradbene dokumentacije, …), da v izključno lastništvo prodajalcev nepremičnine parc. št. 813 ni dvomil niti drugi kupec dela te parcele, da je tožnik prodajalcema zaupal, saj je bil z M. F. dolga leta sodelavec in niti pomislil ni, da on in sestra F. B. nepremičnine nista podedovala po pokojni materi K. V., pri tem pa mu tudi nista dala slutiti, da vprašanje dediščine še ni razrešeno. Sprašuje se, od kje naj bi vedel, da je bil ob času sklepanja pogodbe že sklenjen dedni dogovor, saj mu tega prodajalca nista omenila, to pa tudi ne izhaja iz sklepa o dedovanju. Če je tako, bi nedobrovernost lahko pripisovali tudi sodišču, saj ga ni upoštevalo ob dveh svojih odločitvah. Upoštevalo ga je šele pri izdaji sklepa o dedovanju z dne 12.7.1974 ter popravnega sklepa z dne 4.2.1975, ki sta postala pravnomočna 19.3.1975. Tožnik je za sklep zvedel šele v tem postopku. Ne drži tudi ugotovitev, da naj bi tožnika na sporen nakup ter nadaljnjo uporabo nepremičnine opozarjala četrti toženec in njegov oče J. M. starejši. Sodišče je nekritično sledilo njegovi izpovedi in pri tem zanemarilo nekatere listinske dokaze: pritožbi J. M. starejšega z dne 30.6.1967 in 7.8.1974 v zapuščinski zadevi O 913/63. Te listine je v spis vložila sama tožena stranka, tožeča pa je na njihovo vsebino opozorila v svojih vlogah. Iz obeh pritožb, ki jih povzema, izhaja, da je J. M. starejši kot zakonita dediča premoženja pokojne K. V. štel svojega polbrata in polsestro M.F. in B. F.. Hkrati iz njiju izhaja, da sta mu oba priznala lastninsko pravico do parcele oziroma dela parcel št. 812 k.o. x. in parc. št. 813, iste k.o., v kolikor bo po zazidalnem načrtu zemljišče predvideno za gradnjo stanovanjskih hiš. Iz pritožbe tudi izhaja, da je J. M. starejši zadovoljil s priznanjem lastninske pravice le glede parcele 812 in njegova izrecna izjava, da ne uveljavlja dedne pravice za parc. št. 813 k.o. x.. Če je tako, zakaj bi na spornost nakupa opozarjal tožnika. Okoliščina, da sta bila M. F. in J.M. starejši sorodnika – polbrata, ter da sta bila tako onadva, kot tudi hči M. J. starejšega petotoženka V. M. ter tožnik sodelavci, ki so se v službi dnevno srečevali in skupaj delali, je tožniku zagotavljala, da je z nakupom vse v redu. Odločitev za nakup je utrdilo prav dejstvo, da je tožniku J. M. starejši potrdil, da je M. F. zakoniti dedič. Navedeno dokazuje ravno nasprotno od tega, kar zatrjuje J. M. mlajši oziroma, da naj bi njegov oče J. M. starejši oba kupca opozarjal, da naj pazita, da zapuščina še ni urejena in da bo nakup sporen. Zakaj bi opozarjal, če pa je iz njegove pritožbe jasno razvidno, da je odstopil od zahteve do dediščine na parceli 813 k.o. x.. Četrtotoženec je tudi na izrecno vprašanje sodišča, na podlagi česa naj bi tožnik vedel, da je dedičev več, odgovoril, da je to vedel, če prej ne, od takrat, ko je dal zemljiškoknjižni predlog za vpis, tega pa je dal leta 1997. Navaja, da je bil prepričan, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil s sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine. V tem ni bil nič drugačen od večine državljanov, ki se ne zavedajo, da se lastništvo na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Da se ne more vpisati kot lastnik nepremičnine, je zvedel šele v letu 2000, ko je to poskušal urediti z odvetnikom M. K.. Ob tako ozkem in skopem pojmovanju dobrovernosti, na kakršno se je postavilo sodišče ob razsojanju predmetne zadeve, ni nikoli in nihče v nobenem primeru dobroveren. Opozarja še na nerazumljivost odstavka na 16 strani sodbe.

3. Tretjetoženka, šestotoženec, sedmotoženka, osmotoženka, desetotoženec, enajstotoženka in dvanajstotoženka so vložili odgovor na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z delno sodbo na podlagi pripoznave že pravnomočno odločilo, da je tožnik lastnik parcele 813/4 vl. št. 1723 k.o x. v obsegu idealnega deleža A. D. do 1/36, M. K. do 1/36 in J. A. V. do 1/9 ter da so mu navedeni solastniki dolžni izstaviti listino, na podlagi katere se bo vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik njihovih deležev, takšno listino pa sta mu dolžna izstaviti tudi prvi toženec in druga toženka glede njunega idealnega deleža vsakega do 1/18. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da po tej odločitvi ni (več) podan tožnikov pravni interes glede tožbenega zahtevka zoper prvega toženca in drugo toženko, ki se nanaša na ugotovitev njegove solastninske pravice na njunem solastnem deležu parcele št. 813/4 k.o. x.. Oba toženca sta pripoznala tožbeni zahtevek, s katerim jima je naložena obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo lahko tožnik na njunem solastnem delu nepremičnine vpisal v zemljiško knjigo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da morebitna ugoditev tožnikovemu ugotovitvenemu zahtevku zanj ne bi pomenila nobene pravne koristi, ki je brez takšnega zahtevka ne bi mogel doseči. Tožnik je v času pripoznave svoj tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila temeljil na dejanskih trditvah o steku pogojev za priposestvovanje obravnavane nepremičnine. V primerih priposestvovanja se vpis priposestvovanja nepremičnine v zemljiško knjigo lahko opravi tudi na podlagi t.i. posadne listine, ki jo dosedanji lastnik izstavi priposestvovalcu. Gre za zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim zemljiškoknjižni lastnik priznava pravna dejstva, ki so podlaga za priposestvovanje. S pripoznanjem tožbenega zahtevka za izstavitev takšnega zemljiškoknjižnega dovolila je tožnik izpolnil svoj pravni interes v tej pravdi glede obeh omenjenih tožencev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo še tožnikov hkratni zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice, uperjen zoper oba navedena toženca. V tem delu je pritožba tožnika neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča v točki 3. in 4. izreka izpodbijane odločbe (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Dejansko podlago izpodbijane zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje predstavljajo naslednje ugotovitve: - da sta bila prodajalca F. B. in F. M. zakonita dediča zapuščine po pokojni K. V., prav tako pa tudi njuna sestra B. M., ki pa se je odpovedala dedovanju, - da sta na zapuščinski obravnavi dne 22.4.1963 s toženci oziroma njihovimi pravnimi predniki, ki so bili v zapuščinskem postopku udeleženci, sklenila dogovor, ki ima vsebino poravnave in s katerim so se dediča in udeleženci dogovorili, da vsakemu pripade 1/9 zapuščine, - da je zapuščinsko sodišče 13.6.1963 izdalo sklep (O 359/63), s katerim je kot edina dediča zapuščine (v katero je sodila tudi obravnavana nepremičnina), proglasilo oba prodajalca, vsakega do ½ zapuščine, - da je po pritožbi tožencev in njihovih pravnih prednikov dne 31.1.1967 ponovno izdalo sklep o dedovanju z enako vsebino (O 913/63), torej da sta edina dediča po pokojni K.V. oba prodajalca, vsak do ½ zapuščine, - da je bila med tožnikom in F. B. ter F. M. dne 15.12.1967 sklenjena prodajna pogodba, katere predmet je bil del parcele 813 k.o. x., ki je po izvedeni parcelaciji pridobila parc. št. 813/4 k.o. x., - da je toženec v letu 1969 izpolnil svojo obveznost plačila po navedeni prodajni pogodbi, pridobil posest na nepremičnini, izdano mu je bilo lokacijsko in gradbeno dovoljenje, pričel je z gradnjo stanovanjske hiše in jo končal v letu 1973, ko mu je bilo tudi izdano uporabno dovoljenje, - da ima tožnik parcelo v posesti od leta 1969 do danes, nikoli pa se ni vpisal v zemljiško knjigo, - da se je omenjeni zapuščinski postopek pravnomočno zaključil s sklepom Občinskega sodišča II v Ljubljani O 150/68 z dne 12.7.1974 v zvezi s popravnim sklepom Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 4.2.1975, s katerim sta bila za dediča proglašena oba prodajalca, hkrati pa je bil upoštevan dedni dogovor med njima in drugimi udeleženci zapuščinskega postopka z zgoraj navedeno vsebino, - da sta bila po izdaji navedenih sklepov v letu 1975 prodajalca ter toženci in njihovi pravni predniki v zemljiško knjigo vpisani kot lastniki zapuščinskega nepremičnega premoženja in s tem tudi obravnavane nepremičnine po dogovorjenih solastnih deležih.

7. Iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je do spornega pravnega razmerja med pravdnimi strankami prišlo zaradi dvakratnega razpolaganja obeh dedičev oziroma prodajalcev z nepremičnino, ki je predmet tega postopka. Prvič sta z nepremičnino razpolagala že v letu 1963 s sklenitvijo dogovora oziroma poravnave s toženci oziroma njihovimi pravnimi predniki, ki ima pravnoposlovno naravo oziroma jo je mogoče izenačiti z dvostransko pogodbo, kar pomeni, da je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičninah, na katere se je poravnava nanašala, z vpisom v zemljiško knjigo (1). Drugič sta z nepremičnino razpolagala, ko sta 15.12.1967 s tožnikom sklenila prodajno pogodbo.

8. Tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na obravnavani nepremičnini po dveh pravnih podlagah, in sicer z gradnjo na tujem zemljišču in s priposestvovanjem. Po prvi podlagi naj bi mu nepremičnina pripadla v last z izgradnjo objekta, po drugi s potekom dvajsetletne poštene oziroma dobroverne posesti. Ker je bila stavba zgrajena že leta 1973, je bilo treba najprej presoditi, ali so se izpolnili pogoji za pridobitev lastninske pravice z gradnjo.

9. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje med pravdnimi strankami pravilno presojalo na podlagi pravnih pravil, ki so veljala v času njegovega nastanka. Na podlagi Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. l. FLRJ št. 86/46), so se uporabljala pravila ODZ do sprejema novih predpisov civilnega prava za urejanje civilnopravnih razmerij in kolikor niso bila v nasprotju s tedanjo ustavno ureditvijo. Sodišča so torej morala pri uporabi teh pravil ugotavljati in presojati, ali so in v kakšni meri, v skladu s tedanjo socialistično družbeno ureditvijo in njenim pravnim redom. Pri presoji pravnih posledic takrat nastalih pravnih razmerij je zato treba navedena pravila uporabljati v kontekstu takratnih družbenih razmer in takratne sodne prakse, ki je od pravnih pravil odstopala, če niso bila v skladu s tedanjim družbenim in pravnim sistemom. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravnega učinka tožnikove izgradnje stavbe na obravnavanem zemljišču izhajalo iz jezikovne razlage paragrafa 418. ODZ, ki ureja gradnjo na tujem zemljišču. V navedenem paragrafu je določeno, da če je nekdo zidal z lastnim gradivom, brez lastnikove vednosti in volje na tujem svetu, pripada zgradba zemljiškemu lastniku. Pošten graditelj sme zahtevati povračilo potrebnih in koristnih stroškov; z nepoštenim se ravna kakor s poslovodjem brez naloga. Gre za pravilo, ki uveljavlja načelo superficies solo cedit, ki torej preferira lastnika zemljišča. Omiljeno je z zadnjim stavkom navedenega paragrafa v toliko, da ne velja tudi za primer, ko je lastnik zemljišča nepošten oziroma, ko je vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal, graditelj pa pošten. Po navedenem pravilu je bil torej kriterij za presojo pravnih posledic gradnje poštenost ali nepoštenost graditelja in lastnika zemljišča. Po določbi paragrafa 326. ODZ je pošteni posestnik (za poimenovanje iste vsebine je bil po drugi svetovni vojni izraz pošteni posestnik in pošteni graditelj v sodni praksi in kasneje v zakonodaji nadomeščen z izrazom dobroverni posestnik in dobroverni graditelj(2)) tisti, kdor ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, nepošteni posestnik pa je tisti, kdor ve, ali mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada nekomu drugemu. Pri tem je navedenemu določilu dodano, da je lahko zaradi zmote v dejstvih ali zaradi nepoznavanja zakonitih predpisov kdo nepravičen(3) in vendar pošten posestnik.

10. Pri presoji tožnikove poštenosti pri gradnji je treba izhajati iz razmerja med tožnikom in prodajalcema. Prodajalca F. M. in F. B. sta bila edina dediča po pokojni K. V.. To izhaja tudi iz omenjenih sklepov o dedovanju. Nanju je prešlo zapustničino premoženje ex lege z njeno smrtjo. Ker sta bila edina dediča, je njuno upravičenje za (skupno) razpolaganje z nepremičnino izhajalo tudi iz podatkov zemljiške knjige, kjer je bila kot lastnica vpisana zapustnica - njuna mati (toženci oziroma njihovi pravni predniki so pridobili lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile predmet dogovora oziroma poravnave šele z vknjižbo v letu 1975). Nepravnomočnost sklepa o dedovanju glede na navedene okoliščine ni mogla že sama po sebi pogojevati njegove nepoštenosti. Tožnik je izpovedal, da je bil prepričan, da sta prodajalca lastnika nepremičnine, ker sta bila edina dediča pokojne K. V., ki je bila vpisana v zemljiško knjigo kot njena lastnica. Ker sta imela nepremičnino v neposredni posesti in mu jo tudi izročila v posest, sta izkazovala nedvomen videz lastnikov, na takšno prepričanje pa je navajalo že omenjeno zemljiškoknjižno stanje kot tudi dejansko (posestno) stanje. Tožnikova trditev, da je bilo nekaj narobe z zapuščino in da je bilo narobe to, da se ni mogel vpisati v zemljiško knjigo, da pa mu je dedič F. M. zagotavljal, da bo to rešil, ne indicira njegove nepoštenosti. Prodajna pogodba, ki so jo 15.12.1967 sklenili dediča in tožnik, je predstavljala podlago za prenos lastninske pravice in za izročitev nepremičnine v posest. Z njeno sklenitvijo je nastalo obligacijsko pravno razmerje, v katerem sta dediča prevzela obveznost prenosa lastninske pravice na nepremičnini na tožnika. Z izpolnitvijo te obveznosti bi tožnik na njej pridobil lastninsko pravico. Dediča oziroma prodajalca, ki sta s pogodbo tožniku prenos lastninske pravice dovolila, te svoje obveznosti nista izpolnila. Tožnik zato svoje lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo. Vendar pa vknjižbi lastninske pravice v zemljiški knjigi pri pravnem prometu z nepremičninami ni moč pripisati absolutnega pomena(4). Nanj sta prenesla posest nepremičnine. Z izgubo posesti sta dediča oziroma prodajalca izgubila možnost uporabe in možnost dejanskega razpolaganja z nepremičnino. Če bi takrat od tožnika zahtevala vrnitev nepremičnine oziroma, če bi zoper njega vložila lastninsko tožbo, bi se jima lahko uprl z ugovorom prodane in izročene stvari oziroma ugovorom aktivne legitimacije. V notranjem razmerju med dedičema in tožnikom zato njegova poštenost ne more biti ovržena že s samim dejstvom zemljiškoknjižnega stanja. Dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, da je tožnik vedel za pomen vpisa v zemljiško knjigo oziroma se je zavedal pomena zemljiškoknjižnega vpisa, v navedenem razmerju z dedičema – prodajalcema in glede na navedene okoliščine vse do vknjižbe tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov v zemljiško knjigo v letu 1975, ne indicira na njegovo nepoštenost. Nedvomno pa bi bila ta okoliščina odločilna za ugotovitev tožnikove nepoštenosti v razmerju do tožencev kot tretjih za čas po njihovi vknjižbi v zemljiško knjigo oziroma pridobitvi lastninske pravice, kar pa za odločitev v tej zadevi, kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov, ni relevantno.

11. Pri presoji tožnikove poštenosti pa je treba upoštevati še en vidik, na katerega je pritožbeno sodišče opozorilo že v 9. točki te odločbe. V času gradnje veljavna pravila ODZ je treba pri presoji pravno relevantnih okoliščin in njihovih pravnih posledic presojati v kontekstu družbenih razmer, v katerih so nastala oziroma tako, kot bi jih „takrat“ presojala sodišča. V kontekstu družbenih razmer v času, ko je tožnik z obema dedičema sklenil prodajno pogodbo, zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo takega pomena, kot ga ima od leta 1995(5). V spornem obdobju so se sodišča pri presoji dobre vere pogosto opirala samo na dejanske okoliščine, le redko na stanje vpisa v zemljiški knjigi(6).

12. Glede na navedeno in ugotovitev, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe z dedičema pridobil vso dokumentacijo, potrebno za gradnjo in zgradil hišo, domneva njegove poštenosti, ki jo določa paragraf 328 ODZ, ni bila izpodbita. Izpodbila bi jo dokazanost trditve tožencev, da je tožnik vedel, da so z dedičema 22.4.1963 sklenili poravnavo oziroma, da je vedel, da dediča ob sklepanju prodajne pogodbe z njim nista imela več razpolagalne sposobnosti. Sodišče prve stopnje je sledilo takšnim trditvam tožencev, vendar pa je treba pritrditi tožnikovemu pritožbenemu očitku, da je tak zaključek brez dejanske podlage. Toženci niso navajali nobenih okoliščin, ki bi izkazovale tožnikovo vedenje o očitani spornosti razpolagalne sposobnosti prodajalcev. Pri tem je tudi utemeljeno pritožbeno opozorilo, da niti zapuščinsko sodišče samo ob izdaji sklepa o dedovanju z dne 13.6.1963 niti tistega z dne 31.1.1967 dogovora ni navedlo oziroma upoštevalo. Vedenje, da z „zapuščino nekaj ni v redu“ glede na druge okoliščine niso „okolnosti“ iz paragrafa 326 ODZ, iz katerih bi torej moral domnevati, da prodajalca nista imela več razpolagalne sposobnosti. Na drugačen zaključek ne vpliva niti izpoved četrtotoženca. Ta je med drugim res izpovedal, da je njegov oče, J. M. starejši, tožniku rekel, da z gradnjo ni v redu, ker zapuščina ni urejena. Iz tega se na da sklepati na tožnikovo vedenje za dogovor med dedičema in toženci. Četrti toženec pa je tudi izpovedal, da oče sami gradnji ni nasprotoval, češ, da je imel tožnik gradbeno dovoljenje, ko pa sta njegovi sestri – peto in deveto toženka, začeli z gradnjo, je oče dejal, da bodo nasproti dobili tožnika (tožnik je izpovedal, da so z J. M. in V. M., ki sta soseda, skupaj gradili in si pomagali). Iz pritožb J. M. starejšega z dne 30.6.1967 zoper sklep O 913/63 in zoper sklep O 150/68 z dne 12.7.1974, ki so jih predložili toženci pa še izhaja, da je tudi on pridobil nepremičnino (parcelo 812) na podlagi dogovora z dedičema (priznaval ju je za zakonita dediča), ki je bil sklenjen leta 1966 (po dogovoru dedičev s toženci) in ki je bila razdeljena na tri dele, na katerih so on in sestri četrtega toženca gradili hiše istočano kot tožnik. Ob upoštevanju vseh okoliščin zgolj izpoved četrtega toženca ne izpodbije omenjene domneve poštenosti tožnika.

13. Glede na navedeno tožnik vsaj do vpisa tožencev v zemljiško knjigo ni imel razloga za domnevo, da parcele, ki jo poseduje, nima za svojo oziroma da je bil nepošten. Tožnik je sklenil prodajno pogodbo z obema dedičema, gradil stavbo na podlagi dokumentacije, pridobljene na podlagi prodajne pogodbe in jo zgradil v času, ko je nepremičnina še pripadala obema dedičema. Ob takšnem zaključku ne more biti izpodbita domneva poštenosti tožnika (paragraf 328 ODZ). Ker sta tudi dediča vedela za gradnjo, sta bila izpolnjena oba pogoja za pridobitev lastninske pravice z gradnjo po paragrafu 418 ODZ. S tem, ko je tožnik postal originaren lastnik tako zgradbe kot zemljišča, je pridobil upravičenje zahtevati ugotovitev svojega lastništva. Gre za stvarnopravni – lastninski zahtevek, ki ne zastara. Toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so (so)lastninsko pravico pridobili v letu 1975 z vpisom v zemljiško knjigo (in ne že s sklenitvijo dogovora oziroma poravnave), bi se mu lahko uprli s sklicevanjem na paragraf 1500 ODZ, po katerem na originaren način pridobljena pravica (7) ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila na originaren način pridobljena pravica vpisana. Vendar pa toženci takšnega ugovora v pravdi niso postavili. Poleg tega je tožnik tekom pravde zatrjeval, da so toženci vedeli za gradnjo, ti pa te dejanske trditve niso prerekali, kar glede na določilo 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vzpostavlja domnevo priznanja tega dejstva.

14. Končno pritožbeno sodišče dodaja, da bi tožnik postal originaren lastnik tako zgradbe kot zemljišča tudi v primeru ugotovitve, da je bil v času gradnje nepošten. Kot je bilo že navedeno, je treba pri uporabi pravnega pravila paragrafa 418 ODZ upoštevati omenjeno časovno dimenzijo oziroma, kako se je navedeno določilo uporabljalo v času tožnikove izgradnje stavbe. Tako je presoja skladnosti navedenega pravila v skladu s tedanjim pravnim redom in na podlagi omenjenega Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941, vodila k vedno večjemu ožanju načela superficies solo cedit (pravila, po katerem je vse, kar je trajno spojeno z nepremičnino, njena sestavina). Tako je sodna praksa preferirala graditelja, ne pa tistega, na katerega zemljišču je zgradil stavbo(8). Tako je tudi 1.9.1980 uveljavljeni Zakon o temeljnih lastninskopravnih (ZTLR) uzakonil dotedanjo sodno prakso in sprejel tako rekoč obrnjeno načelo, po katerem je pravna usoda zemljišča vezana na pravno usodo zgrajene stavbe. Tako je bolj kot lastnika zemljišča favoriziral graditelja(9). Glede na navedeno ne drži povsem stališče sodišča prve stopnje, ki temelji zgolj na jezikovni razlagi pravila paragrafa 418 ODZ, da nedobroverni graditelj z gradnjo na tujem svetu ne glede na vednost in ravnanje lastnika zemljišča v nobenem primeru ni mogel originarno pridobiti lastninske pravice v času pred uveljavitvijo ZTLR(10). Po določilih ZTLR je lastnik v primeru nepoštenega oziroma nedobrovernega graditelja postal tudi lastnik zgradbe, vendar pa je moral v treh letih po končani gradnji uveljavljati enega od treh zahtevkov, in sicer, da naj mu pripade lastninska pravica na gradbi, da naj graditelj poruši objekt, da naj mu izplača vrednost zemljišča(11). Če lastnik v treh letih ni izbral nobene od navedenih modifikacij lastninskega zahtevka, je njegova pravica prenehala in je lahko zahteval le še izplačilo prometne cene za zemljišče(12), graditelj pa je pridobil lastninsko pravico na zemljišču. To pomeni, da bi morali toženci, glede na to, da je tožnik zgradil stavbo pred uveljavitvijo ZTLR, najkasneje do 1.9.1983 uveljavljati enega od navedenih zahtevkov. Ker niso, bi tožnik, tudi če je bil nedobroveren, najkasneje takrat po sili zakona pridobil lastninsko pravico na zemljišču(13).

15. Glede na ugotovitev, da je tožnik na originaren način z gradnjo postal lastnik zemljišča, je odveč razpravljanje o njegovi pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnik je utemeljeno zahteval ugotovitev, da je lastnik parcele 813/4 k.o. x., vendar le solastnih deležev tretje toženke, četrtega toženca, pete toženke, šestega toženca, sedme toženke, osme toženke, desetega toženca, enajste toženke in dvanajste toženke. V tem obsegu bi bilo treba njegovi tožbi ugoditi. V enakem obsegu je utemeljena njegova pritožba, ki ji je bilo treba ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, kot to izhaja iz izreka te odločbe (peta alinea 358. člena ZPP). Neutemeljeno pa je tožnik zahteval, da naj mu toženci izstavijo listino, na podlagi katere se bo vpisal v zemljiško knjigo. Do tega bi bil upravičen le v primeru zavezovalnega pravnega posla, ki bi tožencem nalagal takšno ravnanje. Tudi v tem delu je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev. Uspeh vsake od pravdnih strank v tem postopku je delen, zato v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP vsaka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka, enako in iz istih razlogov pa je bilo treba odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka.

(1) Prim. tudi paragraf 436 takrat veljavnega ODZ

(2) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 216/2005

(3) Nepravičen posestnik je tisti, čigar posest se ne opira na veljaven naslov (paragraf 316 ODZ).

(4) Pravno mnenje VS RS, občna seja 29. in 30.6.1987, Poročilo VSS 1/87, str.16

(5) sodba VS RS II Ips 796/2008

(6) Iz avstrijske sodne prakse, ki temelji na pravilih ODZ, izhaja, da vedenje posestnika o pomanjkljivosti vpisa ni indic za njegovo nedobrovernost (Ana Vlahek, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, ZZR, l.2006, stran 320 in Analiza sodne prakse glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, l. 2001, stran 14,17.)

(7) Pragraf 1500 ODZ govori zgolj o priposestvovanju, vendar pa je sodna praksa podprta s pravno teorijo uporabljala navedeno pravilo tudi v drugih primerih originarne pridobitve lastninske pravice, prim. Petar Simoneti, Prodaja tuje nepremičnine, Informator, 4027/1992. (8) Tone Frantar, Gradnja na tujem zemljišču, Podjetje in delo, 1998/6, str. 1224, Karmen Iglič Stroligo, Načelo superficies solo cedit v praksi, Pravosodni bilten 1/2004, str. 71, Nikola Gavela, Pridobitev lastništva z gradnjo na tujem svetu, PIP 2/1981, str. 30, Alojzij Finžgar, Stvarno pravo – lastnina, Ljubljana 1972, str. 200

(9) Karmen Iglič Stroligo, ibidem, str. 71

(10) V obeh primerih oz. zadevah Vrhovnega sodišča RS, na kateri se pri tem sklicuje prvostopenjsko sodišče (II Ips 216/2005 in II Ips 584/2006) je bilo dano dovoljenje lastnika zemljišča za gradnjo, kar kaže na izvedeno pridobitev lastninske pravice ne pa originarn.

(11) 25. člen ZTLR; prim. tudi VSH, Gž-4375/76 z dne 14.12.1997, Pregled NZ, 13/78, št. 61

(12) 5. odstavek 25. člena ZTLR

(13) prim. sodba VS RS II Ips 7/1993