Jedro

Z ugotovitvijo tožnikove izključne lastninske pravice na sporni nepremičnini sta sodišči ugotovili obstoj (že pridobljene) pravice tožnika oziroma obstoj pravnega razmerja med pravdnimi strankami glede lastništva sporne nepremičnine. S tem je izpolnjena prva predpostavka za ugotovitveno tožbo oziroma sodbo (1. odstavek 181. člena ZPP), prav tako pa je za tako sodbo izkazana tožnikova pravna korist (2. odstavek 181. člena ZPP). Od odločitve o ugotovitvenem delu tožbe je odvisna odločitev o dajatvenem zahtevku (3. odstavek 181. člena ZPP). Odločitev iz ugotovitvenega dela sodbe pa tudi presega obseg odločitve o dajatvenem zahtevku in predstavlja v razmerju med pravdnimi strankami pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o lastnini sporne nepremičnine tudi pri morebitnih drugih zahtevkih iz tega naslova.

Tožnik je kot dobroverni in zakoniti posestnik sporno nepremičnino priposestvoval na podlagi pravnih pravil paragrafov 1460 in naslednjih Občnega državljanskega zakonika ter 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in naslednji).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se ugotovi in da so toženci dolžni priznati izključno lastninsko pravico tožniku na celotni nepremičnini vpisani v vl. št. 3537 k.o. ... in mu izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo na tožnika vknjižila lastninska pravica namesto F. F. do deleža 1/8 (zdaj dediča F. S. do 1/8), K. J. do 3/16 in K. G. do 1/16 (zdaj D. K. in S. K., vsakega do 1/32), tako da bo tožnik izključni zemljiškoknjižni lastnik celotne nepremičnine, vse v 15 dneh, ker sicer sodba nadomesti takšne zemljiškoknjižne listine, ter da so mu toženci dolžni povrniti pravdne stroške s pripadki. S popravnim sklepom z dne 22.4.2003 je prvostopenjsko sodišče v izrek pred besedo "tako" dodalo besede "in F. S. do 2/16".

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo prvotoženke in drugotoženca zavrnilo, izpodbijano sodbo potrdilo ter odločilo, da pritožnika in tožnik sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo prvotoženka. Navaja, da je že v pritožbi izrecno navedla, da sta tožnika poleg kupoprodajne pogodbe, ki sicer nima datuma, podpisi na njej pa so bili overjeni 6.3.1969, predložila še kupoprodajni pogodbi iz leta 1968 in 1969, ki se nanašata na isto nepremičnino. Sodišče pa ni ocenilo vseh treh pogodb in ni zavzelo stališča, katero od prodajnih pogodb sprejema kot verodostojno. Sodbe prvostopenjskega sodišča se zato ne da preizkusiti. Meni, da ni nepomembno, ali in koliko je tožnik plačal kupnine za nepremičnino. Tožnik ne bi predložil kupne pogodbe s popravljeno ceno, v kolikor ne bi želel dokazati, da je kupnino plačal v celoti. Popravek kupnine na pogodbi sovpada z njeno trditvijo, da sta tožnika kupila le polovico nepremičnine, ker nista imela denarja za nakup celotne nepremičnine, kupna pogodba za drugo polovico nepremičnine pa nikoli ni bila sklenjena. Revizija trdi, da je sodišče tudi bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih je ugodilo ugotovitvenemu delu zahtevka in ker pri odločanju ni uporabilo 181. člena ZPP. Tožnik je zahtevek oprl na prodajno pogodbo, takšna pridobitev lastninske pravice pa ni pravna podlaga za ugotovitveno tožbo. Sodišče tudi ni zavzelo stališča glede dejstva, da je tožnik predlagal vpis lastninske pravice na tej nepremičnini na njegovo ime le do 1/2. Tako ravnanje tožnika dokazuje, da se je zavedal, da je kupil le 1/2 nepremičnine in torej ni bil v dobri veri. Da trditve tožnika niso utemeljene, dokazuje tudi stanje zemljiške knjige, kjer je tožnik pri vl. št. 3537 k.o. .. . parc. št. 832/24 vpisan le do 1/2. Revizija nadalje pravi, da tloris v zemljiški knjigi vpisane stanovanjske pravice meri 50 m2, iz fotografij pa je razvidno, da ima objekt pritličje in mansardo, kar pomeni, da celotna nepremičnina meri bistveno več, kot je opredeljeno v prodajni pogodbi, na katero se sklicuje tožnik. Tožnik trdi, da je kupil 43 m2, kar je 7 m2 več, kot je tloris in celo nadstropje več kot je navedeno v kupni pogodbi. Tudi glede teh dejstev, ki izhajajo iz zemljiškoknjižnega izpiska in fotografij v spisu, sodišče ni zavzelo stališča in ni obrazložilo neskladja med svojimi zaključki in zemljiškoknjižnim izpiskom. Sodišče tudi ni obrazložilo pravne podlage - materialnega predpisa, na katerega je svojo odločitev oprlo. Moralo bi uporabiti določbe ZOR, ki urejajo kupno pogodbo, pa tega ni storilo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, o revizijskih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča izhaja: - da je tožnik na podlagi kupne pogodbe z dne 6.3.1969 od pravnih prednikov tožencev F. in M. K. kupil polovico hiše stoječe na parc. št. 758, tedaj vpisane v vl. št. 2796 k.o. ..., in sicer vzhodni del hiše, ki obsega sobo 18 m2, kuhinjo 12 m2, predsobo, hodnik, WC, shrambo, drvarnico, kopalnico ter ustrezen del podstrešja, - da je parc. št. 758 vpisana v vl. št. 2796 k.o. ... kasneje prešla v parc. št. 1694, med drugim s hišo 42 m2, ki ni nov objekt ter v parc. št. 758, med drugim s hišo 43 m2 in da je parc. št. 758 po prenumeracijah sedaj vpisana kot parc. št. 832/124, stavbišče 50 m2 in dvorišče 169 m2, - da polovico prvotne stavbe, ki jo je kupil tožnik, predstavlja kasnejša parc. št. 758 s hišo 43 m2, - da je tožnik od nakupa v letu 1969 do vložitve tožbe v letu 2002 nepremičnino, ki je predmet tega postopka, nemoteno užival že več kot 30 let v prepričanju, da je njegova in da jo je v tem obsegu z navedeno pogodbo tudi kupil ter da pri tožniku v tem času ni bil vzbujen dvom, da nepremičnine ni kupil v takšnem obsegu.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/2004 in 52/2007), je revizijsko sodišče na navedeno dejansko podlago vezano. Zato so revizijske trditve, s katerimi poskuša prvotoženka izpodbiti te dejanske ugotovitve, neupoštevne (da je bila dogovorjena in plačana le polovica kupnine, pogodba pa zato sklenjena le za polovico sporne nepremičnine, da tožnik ni bil v dobri veri, ker je predlagal vpis lastninske pravice na njegovo ime le do 1/2, da iz zemljiškoknjižnih podatkov in iz fotografij v spisu izhaja, da je kupil manjšo površino, da celotna nepremičnina meri bistveno več, kot je opredeljeno v prodajni pogodbi in da ima sporni objekt pritličje in mansardo).

Ugotovitve o odločilnih dejstvih so v izpodbijanih sodbah ustrezno obrazložene, tako da ni podana v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeni so revizijski očitki, da sodišči nista ocenili pogodb iz leta 1968 in 1969, saj sta določno ugotovili in obrazložili, kdaj in kaj so se s temi pogodbami dogovorili tožnik ter F. in Marija K. Ugotovili sta tudi, da je stanovanjska hiša, katere del je leta 1969 kupil tožnik, tedaj stala le na eni parceli, in sicer na parc. št. 758. Kasneje pa je parc. št. 758 prešla v dve parceli - v parc. št. 1694, ki po zemljiškoknjižnih podatkih obsega tudi 42 m2 stavbišča ter v parc. št. 758, ki po zemljiškoknjižnih podatkih obsega 43 m2 stavbišča. Tudi stavbišče zgradbe, katere polovico je kupil tožnik, je bilo tako razdeljeno na dve parceli, lastninsko stanje na parc. št. 758 pa tedaj ni bilo spremenjeno. Tožnik je ostal njen solastnik le do 1/2, pri parc. št. 1694 pa je bil njegov solastni delež izpuščen. Revizijsko sodišče ne najde neskladja med navedenimi zaključki sodišč ter zemljiškoknjižnimi podatki, ki jih povzemata izpodbijani sodbi in revizija. Iz njih ne izhaja , da stavbišče sporne nepremičnine meri bistveno več, kot je tožnik kupil. Bistveno več (50 m2 + 42 m2) meri stavbišče celotne zgradbe, ki sedaj stoji na dveh parcelah.

Sodišči sta ustrezno uporabili tudi določbo 181. člena ZPP. Ne držijo revizijske navedbe, da tožnik svojo lastninsko pravico utemeljuje na pravnoposlovni pridobitvi. Sodišči sta iz tožnikovih navedb razbrali, da zatrjuje priposestvovanje sporne nepremičnine, to pa je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo tudi izrecno potrdil. Lastninska pravica se s priposestvovanjem pridobi na originaren način brez vpisa v zemljiško knjigo. Z ugotovitvijo tožnikove izključne lastninske pravice na sporni nepremičnini sta sodišči ugotovili obstoj (že pridobljene) pravice tožnika oziroma obstoj pravnega razmerja med pravdnimi strankami glede lastništva sporne nepremičnine. S tem je izpolnjena prva predpostavka za ugotovitveno tožbo oziroma sodbo (prvi odstavek 181. člena ZPP), prav tako pa je za tako sodbo izkazana tožnikova pravna korist (drugi odstavek 181. člena ZPP). Od odločitve o ugotovitvenem delu tožbe je odvisna odločitev o dajatvenem zahtevku (tretji odstavek 181. člena ZPP). Odločitev iz ugotovitvenega dela sodbe pa tudi presega obseg odločitve o dajatvenem zahtevku in predstavlja v razmerju med pravdnimi strankami pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o lastnini sporne nepremičnine tudi pri morebitnih drugih zahtevkih iz tega naslova.

Ugotovitveni del in posledično dajatveni del izpodbijanih sodb sta glede na ugotovljena dejstva tudi materialnopravno pravilna. Ker gre v tej zadevi za lastninskopravni spor in ne za spor iz obligacijskega razmerja, so neutemeljene revizijske trditve, da bi morali sodišči uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ki urejajo kupno pogodbo. Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da sodišče ni obrazložilo pravne podlage - materialnega predpisa, na katerega je svojo odločitev oprlo. Pritožbeno sodišče je izrecno navedlo, da je tožnik kot dobroverni in zakoniti posestnik sporno nepremičnino priposestvoval na podlagi pravnih pravil paragrafov 1460 in naslednjih Občnega državljanskega zakonika ter 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in naslednji), navedeno materialno pravo pa je bilo tudi pravilno uporabljeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen ZPP).