Jedro

Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 sme sodišče po izrečeni kazni do pet let zapora odrediti, da jo obsojenec prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Kljub ohlapnosti takšne določbe brez navedbe dejanskih podlag, se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnico, da bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe navesti razloge za odredbo o obdolženčevem prestajanju kazni zapora v odprtem zavodu.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega A. A. 31. 8. 2021 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po uporabi 2. alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov, to je 2.500,00 EUR in na podlagi 48. člena KZ-1 še izgon tujca iz države za čas dveh let. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 100,00 EUR denarne kazni določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obdolženemu vštet čas, ki ga je prestal v priporu od 24. 4. 2021 od 17.08 ure, po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 pa je bilo odrejeno, da bo obdolženi izrečeno kazen dve leti zapora prestal v odprtem zavodu. Na koncu je bil obdolženi po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in plačila sodne takse ter potrebnih izdatkov in nagrade postavljenega zagovornika. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi XI K 47064/2021. 2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne obdolženčev predlog za prestajanje kazni zapora v odprtem zavodu in da obdolžencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 izreče varnostni ukrep odvzema predmetov, konkretno mobilnega telefona Iphone ali sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanim izpodbojnim razlogom in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje.

5. Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 sme sodišče po izrečeni kazni do pet let zapora odrediti, da jo obsojenec prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Kljub ohlapnosti takšne določbe (gl. Plesničar Mihel M., Ambrož M., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, ur. Šepec M., Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, stran 1031), ki navaja k diskrecijskemu odločanju brez navedbe dejanskih podlag, se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnico, da bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe navesti razloge za odredbo o obdolženčevem prestajanju kazni zapora v odprtem zavodu. Ta v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ni niti omenjena, čeprav je bil način prestajanja kazni zapora odrejen po predlogu obdolženčevega zagovornika in hkrati ob predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker dejanske podlage iz obeh predlogov po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi niso takšne, da ne bi mogle vplivati na odločitev o posameznem predlogu, bi v napadeni sodbi moralo biti obrazloženo najmanj, zakaj pri ugotovljeni obdolženčevi begosumnosti izvršitev kazni v odprtem zavodu ni ogrožena in nato še, ali bodo tudi na takšen način doseženi nameni kaznovanja iz 45.a člena KZ-1, obdolženčeva kazenska odgovornost iz prvega in drugega odstavka 1. člena KZ-1 pa učinkovito uveljavljena. Gre za pomembne razloge, od katerih je odvisna presoja pravilnosti odredbe za obdolženčevo prestajanje v odprtem zavodu in ki bo v obravnavanem primeru mogoča šele, ko bo ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka v novem sojenju odpravljena.

6. Glede uveljavljanega izpodbojnega razloga iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije okoliščin v zvezi z varnostnim ukrepom odvzema predmetov ni ugotavljalo, da varnostnega ukrepa, kljub pritožničinemu predlogu ni izreklo in da se o tem niti v obrazložitvi sodbe ni izjavilo. V takšnem položaju dejansko stanje v odločbi o kazenskih sankcijah ni bilo popolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje po pregledanih in prebranih vseh podatkih na naroku za izrek kazenske sankcije (list. št. 10) ni preizkusilo, ali je bil navedeni telefonski aparat Iphone uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi obsojen in ne, ali ni hkrati podana še nevarnost, da bi ta aparat utegnil uporabiti pri morebitni storitvi drugega ali novega kaznivega dejanja. Pomeni, da bo sodišče prve stopnje v novem sojenju dokazovanje obeh odločilnih dejstev ustrezno dopolnilo in varnostni ukrep odvzema predmetov obdolženemu bodisi izreklo ali v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj oziroma zaradi katerih pravnih ali dejanskih okoliščin tega ni storilo.

7. Zgoraj obrazložena odločba sodišča druge stopnje temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.