Jedro

Odločba o preiskavi stanovanja oziroma drugih prostorov ni pogoj za zakonitost zasega predmetov po prvem odstavku 164. člena ZKP (nevarnost odlašanja).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 32496/2010 z 28. 3. 2014 spoznalo obsojenega V. P. za krivega, in sicer pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen šest mesecev zapora in pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora, na kar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja od 6. 2. 2009 od 22.58 ure do 7. 2. 2009 do 23.07 ure in od 29. 8. 2011 od 14.30 ure do 29. 8. 2011 do 17.00 ure. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 in po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo 100 g trotilski naboj - 100 g stiskanega razstreliva TNT, eksplozivni naboj iz 200 g stiskanega razstreliva TNT, 164,4 g konoplje, 7,53 g kokaina in tehtnico v obliki žlice. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostila plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 32496/2010 z 11. 6. 2015 pritožbi obsojenega V. P. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik, odvetnik S. D. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje, da sodba temelji na dokazu, ki je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic, saj ob najdbi ključnega dokaza za dejanje opisano pod točko 2. izreka prvostopenjske sodbe, nista bili prisotni dve priči. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da zahteva očitek, da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati, utemeljuje z navedbo, da hišna preiskava (sicer odrejena z odredbo sodišča), v kateri je bila najdena vrečka z mamili in drugimi z mamili povezanimi predmeti, ni potekala v skladu s postopkom, kot je ta določen v ZKP. Očitek in njegova utemeljitev sta netočna in v nasprotju s podatki spisa. Iz zapisnika o najdeni stvari (l. št. 41 spisa) je razvidno, da je bila PVC vrečka z napisom J. trgovina, najdena na dvorišču L. v Mariboru v zabojniku za smeti, postavljenem v odprto lopo. Pri tem sta bila navzoča najemnika hiše na L., D. Č. in M. K. Policista B. P. in D. K. sta ogled opravila v okviru ukrepanja - poklicana v intervencijo na dom obsojenega na L., s skupnim dvoriščem z L. Dejavnost obeh policistov pri ogledu je bila usmerjena predvsem v iskanje in zavarovanje dokazov, ki se nahajajo na kraju in omogočajo preverjanje hipoteze o kaznivem dejanju in storilcu. Glede na navedeno se ji v tem delu v obravnavani zadevi ne zastavlja vprašanje ali so bili predmeti najdeni v smetnjaku, najdeni v okviru preiskovalnega dejanja - hišne preiskave, ki je potekala sočasno na podlagi odredbe sodišča v stanovanju obsojenega.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenec V. P., ki stališču vrhovne državne tožilke nasprotuje in vztrajna pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Vložnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da se torej sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic, ko navaja, da policija za preiskavo zabojnika za smeti na naslovu L. v Mariboru ni imela ustreznega dovoljenja. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navajanji, da sta bila zapisnik o najdenih stvareh s podrobnim opisom v zabojniku najdenih stvari ter potrdilo ob vstopu v stanovanje ali druge prostore, ki je bilo izdano najemniku D. Č. (ta naj bi policiste povabil na dvorišče stanovanjske hiše na L.) izdana istočasno dne 6. 2. 2009 ob 23.20 uri; nadalje, da pri preiskavi zabojnika ni bil navzoč obsojenec (prostost mu je bila odvzeta že ob 22.58 uri 6. 2. 2009); da pri obravnavanem procesnem dejanju nista sodelovali priči (zapisnik o ogledu je podpisal le policist B. P.) ter da vsebina zasežene vrečke ni bila zavarovana med 23.20 uro 6. 2. 2009 ter 00.05 uro naslednjega dne oziroma je bila v tem času na voljo policistom.

7. Uveljavljana kršitev ni podana. Razlogom, ki jih je navedlo že višje sodišče v izpodbijani sodbi in na katere se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, dodaja še, da iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da se na naslovu L. v Mariboru ni opravljala preiskava stanovanja oziroma drugih prostorov v smislu 218. člena ZKP (ta se je na podlagi odredbe sodišča opravljala na naslovu L. v Mariboru v stanovanju obsojenega), temveč je policija v skladu z določilom prvega odstavka 164. člena ZKP na navedenem naslovu opravila zaseg predmetov, ker je bilo nevarno odlašati ter v skladu z drugim odstavkom 164. člena ZKP tudi ogled kraja kaznivega dejanja, ker je bil glede na prijavo A. B., da se v zabojniku za smeti nahaja vrečka z mamili, ogled kot nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku potreben, da se na podlagi neposrednega opazovanja odkrijejo in zavarujejo predmeti kaznivega dejanja oziroma ugotovijo druga za kazenski postopek pomembna dejstva.

8. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja izhaja, da sta bila o ogledu kot nujnem preiskovalnem dejanju v predkazenskem postopku obveščena dežurni preiskovalni sodnik in okrožna državna tožilka, ki na kraj ogleda nista prišla ter, da sta bili pri ogledu navzoči priči M. K. in D. Č. (najemnika stanovanjske hiše), da je slednji policiste povabil na dvorišče ter da mu je bilo izdano potrdilo o vstopu v stanovanje in druge prostore na podlagi prvega in drugega odstavka 218. člena ZKP. Iz zapisnika o ogledu kraja nadalje še izhaja, da je bila v zabojniku za smeti najdena PVC vrečka skupaj z vso vsebino zavarovana v papir ter zatem še v papirnato vrečko za zavarovani material ter poslana v nadaljnjo obdelavo. Ker so bili v obravnavani zadevi v zabojniku za smeti na naslovu L. Maribor najdeni predmeti na podlagi ogleda in zasega, ne pa v okviru preiskovalnega dejanja hišne preiskave kot napačno meni vložnik, je pritrditi pravilni presoji višjega sodišča, da so bili predmeti zaseženi in pridobljeni v skladu z določili ZKP in je zato sodišče prve stopnje na njih lahko oprlo razloge izpodbijane sodbe.

9. V nadaljevanju vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljuje zatrjevano absolutno bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še z nadaljnjimi navajanji in sicer, da v zapisniku o zasegu predmetov na L. Maribor (stanovanje obsojenega) ni navedeno, da bi zasežene predmete policistom izročila A. B. sama, kot se to navaja v izpodbijani sodbi; da potrdila o vstopu v stanovanje ni podpisala A. B., kar pomeni, da so policisti v stanovanje na naslovu L. vstopili nezakonito; da so v odločbi o odvzemu prostosti s 7. 3. 2009 izbrisane določene vrstice ter v spis vložena kopija z manjkajočim delom besedila zaradi česar je bila obsojencu onemogočena obramba; da podpis policista B. P. na sodišču ni enak njegovemu podpisu na zapisniku o najdenih stvareh ter zapisniku o ogledu; da je v poročilu o preiskavi najdenih zaseženih snovi naveden datum 5. 3. 2008, čeprav je v zapisniku o zasegu predmetov naveden datum 6. 2. 2009 ter da oseba D. Č., ki je podala dovoljenje za preiskavo na naslovu L. Maribor nikoli ni stanovala na tem naslovu. Zatrjevane procesne kršitve, ki se nanašajo na dejanja policije v predkazenskem postopku na naslovu L. Maribor v pritožbi niso bile uveljavljane, zato jih Vrhovno sodišče zaradi neizpolnjevanja pogoja materialnega izčrpanja ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

11. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.