Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da težav, ki jih tožnik uveljavlja, ne gre povezati z elementi preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod in odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji prošnje je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države revščino in da je v Maroku premalo pravic. Na osebnem razgovoru je med drugim povedal, da vlada v Maroku ne dela v korist naroda oziroma državljanov in da je veliko korupcije. Njegov oče je bil bolan in je potreboval plačljivo operacijo, za katero so si sposodili denar od sorodnikov. Izvorno državo je zapustil, ker tam ni mogel pravično živeti oziroma mu je bilo tam krateno dostojno življenje. V vasi tudi niso imeli urejene infrastrukture, tako stanje pa je samo v južni polovici države in ne v celotnem Maroku. Poskušal je preživeti v Casablanci, vendar tam potrebuješ več denarja za preživetje oziroma najemnino in delo.

3. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje. Navedel je, da v Maroku obstaja korupcija in da tam zaradi tega težko najdeš zaposlitev. Po preučitvi vseh tožnikovih izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku. V postopku tožnik ni navedel konkretnih dejstev oziroma razlogov, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Težav, ki jih tožnik uveljavlja, ne gre povezati z elementi preganjanja in tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Tožnikove navedbe tožena stranka ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je njegovo prošnjo bilo potrebno zavrnili kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

4. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, to pa je država, ki jo je Vlada RS 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Tožnik tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države in je nemogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Njegovo prošnjo je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi iz razloga iz 2. alineje 52. alineje ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi navaja, da na odločbi manjka podpis A. A., ki je odločbo pripravila. V 216. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je določeno, da odločbo podpiše tudi uradna oseba, ki je vodila postopek, A. A. pa odločbe ni podpisala, čeprav jo je pripravila. Zaradi tega odločba nima pravnega učinka. Poleg tega je tožena stranka tožnika zgolj seznanila z dejstvom, da je Vlada RS izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Kraljevina Maroko, to dejstvo pa samo po sebi nič ne pomeni. Tožena stranka bi tožnika morala seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem primeru uporabila koncept varne izvorne države in mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih Kraljevina Maroko zanj osebno ni varna izvorna država. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne zanika, da odločbe ni podpisala oseba, ki je vodila postopek, vendar pa jo je podpisala oseba, ki je o zadevi odločila. Zaradi tega navedeno ne predstavlja takšne kršitve, da bi bilo treba odločbo odpraviti. Tožnik je bil seznanjen s tem, da je Kraljevina Maroko določena za varno izvorno državo in je imel možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih zanj Maroko naj ne bi bil varen. Teh okoliščin pa tožnik ni izkazal. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 23. 2. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnik se glavne obravnave ni udeležil. 8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

10. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da težav, ki jih tožnik uveljavlja, ne gre povezati z elementi preganjanja. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je Maroko Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država, saj ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države in ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo.

11. V zvezi s tožbenim očitkom, da na odločbi ni podpisa osebe, ki je vodila upravni postopek, sodišče ugotavlja, da je to sicer res, vendar pa to ni bistvena kršitev pravil postopka. Le-te so naštete v drugem odstavku 237. člena ZUP. Ta kršitev bi bila upoštevna le v primeru, če bi vplivala na pravilnost odločitve tožene stranke, v konkretnem primeru pa na pravilnost odločitve ni imela nobenega vpliva.

12. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ni bil ustrezno seznanjen z dejstvom, da je Vlada RS Maroko razglasila za varno izvorno državo, sodišče ugotavlja, da te tožbene navedbe niso utemeljene. Kot je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru, je uradna oseba tožniku pojasnila, da je Vlada RS 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko (stran 2 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 29. 1. 2024). V nadaljevanju razgovora je bil tožnik pozvan, naj prosto s svojimi besedami opiše, kaj vse je doživel v Maroku in zakaj se je odločil, da zapusti izvorno državo. Na ta način je bil po mnenju sodišča tožnik povsem ustrezno seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.