Jedro

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo (izgubo tovora) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Nobenega dvoma ni (te ugotovitve sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožeča stranka za ti dve okoliščini izvedela 6.11.2009, tožbo pa je vložila šele 30.11.2012, torej po izteku triletnega zastaralnega roka. Zaradi tega v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe iz prvega odstavka 20. člena CMR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi 1.958,83 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 151.533,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 8% nad osnovno obrestno mero, veljavno v Avstriji, in sicer od 7.11.2009 do plačila in znesek 17.871,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2014 do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 3.202,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da pravni temelj za zahtevek ni zgolj regresna obveznost, temveč tudi odgovornost tožene stranke zaradi izgube blaga na podlagi določb CMR konvencije. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 34. do 39. člena CMR o regresni tožbi prevoznika do podprevoznika. Sodišče prve stopnje bi moralo predmetno zadevo presojati ob uporabi določbe 17. člena CMR. Zahtevek tudi ni zastaran, saj bi sodišče moralo upoštevati roke iz 20. člena CMR.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pravilno je materialno pravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da določbe VI. poglavja Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) o zaporednem prevozu (členi od 34 do 39) veljajo tudi v primeru, če je bila sklenjena le ena prevozna pogodba za celotno relacijo, na podlagi katere je prvi prevoznik oddal prevoz podprevozniku na celotni relaciji, slednji pa je spet na celotni relaciji oddal prevoz naprej drugemu podprevozniku, ki je pošiljko prevzel, izdal vozni list in prevoz pošiljke nato začel tudi dejansko izvajati (1). Že iz tega razloga v obravnavani zadevi niso podani pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke (36. in 37. člen CMR), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

7. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v konkretnem primeru zastaral, upoštevaje ob tem, da v skladu z določbo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (2). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo (izgubo tovora) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Nobenega dvoma ni (te ugotovitve sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožeča stranka za ti dve okoliščini izvedela 6.11.2009, tožbo pa je vložila šele 30.11.2012, torej po izteku triletnega zastaralnega roka (3). Zaradi tega v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe iz prvega odstavka 20. člena CMR. V tej določbi je namreč urejena le domneva, da se šteje (za veljaven dokaz), da je blago izgubljeno, če blago ni bilo izročeno v 30-ih dneh po izteku dogovorjenega roka, oziroma v 60-ih dneh od dneva, ko je prevoznik prevzel blago, če rok ni bil dogovorjen. V konkretnem primeru pa ta domneva ne pride v poštev, saj je tožeča stranka za škodo in povzročitelja zvedela 6.11.2009. Zastaranje je tedaj tudi začelo teči, upoštevaje ob tem, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev (prvi odstavek 336. člena OZ).

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.958,83 EUR (nagrada za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 1.585,60 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR in 22% DDV).

op. št. 1: Odločba VS RS, sodba III Ips 28/2007. op. št. 2: V skladu z določbo 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), sedaj v skladu s 5. členom Uredbe I, ki se uporablja od 17.12.2009 za pogodbe, sklenjene po tem datumu.

op. št. 3: V skladu s 349. členom OZ tudi terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih.