Jedro

Sodišče je dolžno (po tehtanju predlaganih dokazov) izvajati zgolj dokaze o dejstvih, ki so v sporu pravno relevantna. To so tista dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran oziroma če sodišče oceni, da izvedba dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dokaza ni dolžno izvesti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v prvem odstavku izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati znesek 22.761,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; od zneska 20.000,00 EUR od 16. 4. 2022 dalje do plačila in od zneska 2.761,36 EUR od 26. 4. 2022 dalje do plačila (prvi odstavek). V presežku, to je glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.761,36 EUR od dne 22. 4. 2022 do 25. 4. 2022 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec, uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Sodišče je v celoti brez kritične presoje dokazov povzelo življenjsko nelogične trditve tožnika, da je toženec pri njemu brez pisne pogodbe jemal posojila v skupni višini 20.000,00 EUR in še to ob dogovorjeni obrestni meri. Tožnik je kot dokaz predložil zgolj spisek izročitve denarnih zneskov, brez da bi na tem dokazilu kjerkoli bila omenjena obrestna mera, katero si je tožnik enostavno izmislil, da bi prejete zneske prikazal kot posojilo. Toženec je priznal posojilo zgolj za dva zneska, ki ju je tudi vrnil, ostali zneski pa niso bili dani kot posojilo, temveč kot nagrada. Tako je pritožnik navedel in ni ničesar spreminjal, kot to zmotno zaključuje sodišče. Iz odgovora na tožbo ne izhaja, da naj bi potrjeval prejeme posojil ter da je nato spreminjal svoje ugovore, saj je vseskozi zatrjeval, da vtoževani denar ne predstavlja posojila, ter da je pred tem res prejel posojilo, katerega je vrnil. Tudi nikjer pri teh zneskih ni omenjena obrestna mera. Nelogično je, da bi tožnik denar najprej posodil brez obresti, nato pa je denar pod drugačnimi pogoji na istem papirju dajal naprej, vendar ob ustno dogovorjenih obrestih. Tožnik je sam potrdil, da denarja, ki ga je izročil tožencu, ne potrebuje in da ga bo zahteval, ko ga pač bo, ob tem pa mu sodišče verjame, da je bilo govora o dogovorjenih obrestih. Toženec je jasno poudarjal, da je temelj prejetih zneskov nagrada in da je tožnik imel navado nagrajevati lojalne delavce. Dogovor o nagradi pa je obsegal tudi zahtevo za lojalnost pri delu za podjetje. Tožnik pa je sicer znan po svoji maščevalnosti in spreminjanju dogovorjenega, če ne gre po njegovo. Ravno zato je predlagal dokaz z zaslišanjem prič, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je tudi povsem prezrlo navedbo, da bi denar eventualno ob nelojalnosti vrnil šele ob upokojitvi, ko bi dobil izplačani pokojninski sklad, povsem brezobrestno. Sodišče omenja različno, nelogično in neprepričljivo izpovedbo tožnika, nato pa zahtevku v celoti ugodi, medtem ko je toženec vseskozi konsistenten v svojih izjavah. Tožnik tudi nikjer ni izkazal zadolženosti toženca, ki naj bi botrovala jemanju posojil. Sodišče tudi povsem napačno razlaga, da bi naj bil toženec kriv za izgubo podjetja, kot si je izmislil tožnik in da zato od takrat naprej ni bilo nagrad. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Toženec v pritožbi uveljavlja kršitev njegove pravice do izjave, ker je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem večjega števila prič (v pritožbi natančneje ne konkretizira katerih), njegovih sodelavcev, ki bi naj izpovedali, da je tožnik znan po svoji maščevalnosti in spreminjanju dogovorjenega, če ne gre po njegovo in da si je dogovore o nagradah prirejal po svoje, da je svojim zaposlenim dajal denar ter ga nato kljub drugačnim obljubam zahteval nazaj. V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine pravdnih strank in zaslišalo obe pravdni stranki. Dokazne predloge toženca po zaslišanju njegovih sodelavcev je kot nepotrebne in nerelevantne zavrnilo z obrazložitvijo, da morebitne okoliščine o maščevalnosti tožnika same zase in ob odsotnosti drugih dokazov ne bi mogle vplivati na odločitev sodišča in je ne bi mogle spremeniti. Sodišče je dolžno (po tehtanju predlaganih dokazov) izvajati zgolj dokaze o dejstvih, ki so v sporu pravno relevantna. To so tista dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran oziroma če sodišče oceni, da izvedba dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dokaza ni dolžno izvesti. Toženec je na naroku po pozivu sodišča, o čem konkretno naj bi omenjene priče izpovedale, izrecno izjavil, da ne vedo okoliščin o spornih denarnih sredstvih, ki so predmet tega postopka, saj teh okoliščin o zatrjevanih posojilih oziroma nagradah ne poznajo in o tem ne bi vedele izpovedati ničesar. Sodišče prve stopnje je torej dokazne predloge toženca po zaslišanju prič utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, zato je pritožbeni očitek o tovrstni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

7.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje relevantne dokaze ocenilo in v sodbi na podlagi presoje dokazov ter uspeha celotnega postopka utemeljeno zaključilo, da je tožnik dokazal: da sta s tožencem sklenila več ustnih posojilnih pogodb, ki so bile s strani tožnika realizirane, ko je vsakič na določene datume, kot izhajajo iz listine pod A2 (naslovljene "Posojilo denarja") tožnik tožencu izročil posamezne vtoževane zneske posojil, v skupnem znesku 20.000,00 EUR in da je bilo dogovorjeno, da mu toženec denar vrne, ko bo pač zmogel1, ob pogodbeni obrestni meri 2,5 % letno in da mu toženec denarja ni vrnil.

8.Zavrniti je pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženec spreminjal svoje trditve glede izročenih zneskov s strani tožnika. Sodišče druge stopnje namreč po vpogledu v odgovor na tožbo ugotavlja, da je toženec v prvem odstavku navedel, da tožnik od njega zahteva plačilo zneskov denarja, katere mu je najprej izročal kot posojilo, nato pa je tožnik vedno poudaril, da navedene zneske tožencu podarja, ter da mu teh zneskov, katere mu podarja kot nagrado za dobro delo, nikoli ne bo potrebno vračati. V nadaljevanju pa nato toženec navaja, da je le pri prvih dveh zneskih, ki sta zapisana v potrdilu o prejetih zneskih (priloga A2), šlo za posojilo, ki je bilo tudi vrnjeno, pri vseh nadaljnjih pa za nagrado. Ob tem je pojasniti, da sicer prva dva zneska, zapisana prilogi A2, sploh nista bila predmet tožbenega zahtevka. Prav tako si toženec prihaja v nasprotje s svojimi trditvami in tudi izpovedbo, ko najprej v odgovoru na tožbo navaja, da listina, na kateri so navedeni prejeti zneski (priloga A2), ne odseva realnega dokaza, saj so listine zlepljene in kopirane na način, da je videti, kot da sestavljajo enotno listino. Na glavni obravnavi dne 10. 3. 2023, ko je tožnik predložil izvirnik listine pod A2 "Posojilo denarja", pa je izpovedal, da so na listini njegovi podpisi in da listino pozna.

9.Napačno si toženec v pritožbi razlaga tudi, da sodišče omenja nelogično in neprepričljivo izpovedbo tožnika, saj iz izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno (obrazložitev od 31. do 36. točke). Sodišče prve stopnje je v 37. točki in nato še v 48. točki tudi posebej presodilo navedbe toženca, da bi naj denar dobil kot nagrado zaradi lojalnosti oziroma dela. Prepričljivo je ugotovilo, da gre za razmerje med fizičnima osebama. Neskladna in neprepričljiva je namreč izpovedba toženca, ko po eni strani izpoveduje, da je šlo pri vseh zahtevanih zneskih za nagrado za njegovo delo, po drugi strani pa, da pravna oseba, pri kateri je bil zaposlen, v to ni bila vključena in da mu je tožnik te zneske izročil kot fizična oseba, prav tako, da je bil dogovor, da če se upokoji, da je dolžan te zneske vrniti oziroma če predčasno zapusti to podjetje. Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da si sodišče prve stopnje napačno razlaga, da bi naj bil toženec kriv za izgubo podjetja in da zato od takrat naprej ni bilo nagrad. Sodišče je namreč v obrazložitvi pod 49. točko zgolj povzelo izpovedbo toženca, ko je na vprašanje sodišča, zakaj po njegovem od leta 2018 več ni bilo nagrad, odgovoril, da naj bi bila tudi njegova krivda, da je podjetje izgubilo 60.000,00 EUR, ker je eno avstrijsko podjetje šlo v stečaj in je on delal z njimi. Po drugi strani je namreč tožnik izpovedal, da tožencu po lastni odločitvi, potem ko je znesek vseh posojil dosegel 20.000,00 EUR, denarja ni več posojal, gre za mejo, ki si jo je postavil sam, njegova "dobrota" oziroma "finančna pomoč" se je do vsakega končala, ko je znesek posojenih sredstev dosegel 20.000,00 EUR, kar je bilo pri tožencu v letu 2018.

10.Pritrditi pa je sodišču prve stopnje tudi, da je tožnik izkazal, da so bile dogovorjene pogodbene obresti v višini 2,5 % letno. Glede na skladno in prepričljivo izpovedbo tožnika glede danih posojil in neskladno izpovedbo toženca, je namreč upravičeno sledilo tožniku tudi v delu glede dogovorjenih pogodbenih obresti. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka je namreč ta zelo podrobno izpovedal, kako je do dogovora o tem prišlo, da prvega zneska, ki mu ga je dal in je bil tudi kasneje vrnjen, nista dogovorila obresti, ko pa je toženec prišel naprej po ostale zneske, ki jih ni vračal, pa je sam predlagal obrestno mero 2,5 % letno, saj je toženec sam slišal, da je tožnik še enemu drugemu sodelavcu posodil denar po obrestni meri 2,5 % letno, glede na obresti na banki, se mu je zdelo 2,5 % kot prijateljska obrestna mera, ki pa je nato žal pač ni zapisal na list o prejetih zneskih posojil. Toženec pa tudi ni konkretizirano zatrjeval, da bi eventualno te zneske ob nelojalnosti brezobrestno vrnil ob upokojitvi, zato sodišče slednjega ni bilo dolžno posebej presojati.

11.Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta tožnik in toženec sklenila več posojilnih pogodb v skupnem znesku 20.000,00 EUR s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi v višini 2,5 % letno, kar znaša 2.761,36 EUR (temu izračunu toženec ni nasprotoval). Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika), pri čemer je posojilna pogodba lahko sklenjena tudi ustno.

12.Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13.Tožnik je zahteval povračilo stroškov odgovora na pritožbo. Njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora te stroške kriti sam (prvi odstavek 155. člena ZPP)

-------------------------------

1Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

2Ob tem je izpostaviti, da v primeru, ko so dogovorjene pogodbene obresti, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, je obrestna mera 6 % letno, obresti pa zapadejo hkrati z zapadlostjo glavnice (drugi odstavek 382. člena OZ).